»Ne vidim več dekleta / s hulahop obročem sredi poletja. / Ne želim si več kanarčkov, / ker je prvi poginil.« Pesniški prvenec Špele Setničar je v svojem bistvu jezikovno estetski zapis o smrti. Z njo se protagonistka srečuje že v otroštvu. Umirajo družinski člani, domače živali, slutimo pa, da se bo iz oči v oči s smrtjo kmalu znašla tudi sama. Do umiranja v prvem delu zbirke pristopa z mešanico strahu ter otroške radovednosti in nedolžnosti, ki se meša z bridkostjo odraslih okoli nje, vključno z izpovedovalkinim odraslim jazom. Pesmi prvega sklopa povezuje tudi motiv vračanja – pesničina vrnitev v naivne in nedolžne dni otroštva, njena želja po vrnitvi očeta, spominjanje živih in mrtvih, h katerim bi se rada še vračala in jim ne pustila, da odidejo. V njenih osebnih hotenjih se lahko prepoznamo, ugotovimo, da še tako specifične izkušnje lahko sporočajo naše skupne skrbi, in sprevidimo, kako zelo smo si podobni in kako se razlikujemo samo »v načinih vračanja«. Kadar čakamo, se učimo zadrževati dih. Kadar govorimo o stvareh, ki jih že vemo, to počnemo, ker bi jih radi izumili »na novo«. Kadar vidimo krutost, otroku pokrijemo oči.

Občutljivost izpovedovalke se kaže v trenutkih, ko jo preplavijo čustva, ko jo je strah, da bodo ljudje izginili. Vse to, še posebej pa diagnoza raka, nas privaja na njeno dokončno izgubo nedolžnosti in naivnosti. Če je prehod v odraslost krut, so še toliko bolj kruta njena zgodnja dvajseta, v katerih se mora soočiti z nasilnimi partnerji ter zlomljenimi in begajočimi ljubimkami. Kljub temu pa avtorica do tem, ki jih naslavlja, pristopa z veliko mero nežnosti in lahkotnega humorja, ki je najbolj izrazit v drugem in tretjem sklopu zbirke. Ljubi strastno, a je z ljubimci v vojni, z ljubimkami pa sluti, da ne bo trajalo.

Ob prelivu v sklop Mavrični konji in LSD se v zbirko vse pogosteje prikradejo pesmi o intimni z ženskami, ki je veliko bolj nežna. Pesnica izpove medsebojno skrb žensk, skozi katero se lahko celi, da lahko spet vzpostavi intimne odnose z moškimi in ženskami, ki so včasih bežni, a morda prav zato pomembnejši. Ta sklop je mestoma erotičen, mestoma tudi psihedeličen: »Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš.«

Ko že mislimo, da je našla svoj mir, ki ga je dolgo iskala v odnosih in omamah, pa jo začnejo dohitevati smrti. Te je ne zagrenijo, pač pa postanejo del življenja, z njimi se začne celo pogovarjati. Kot z vsemi spremljevalkami in spremljevalci svojih grenkih izkušenj avtorica tudi z bralko in s smrtmi vselej spregovori na enak prizanesljiv način, pri čemer z občutljivo pretanjenostjo razgrinja dogajanje okoli in znotraj sebe. V spremstvu dreves na potujočih stojalih spleta zavezništva, ki se stkejo v stalni navzočnosti umiranja. Skozi zdravljenje se prebije pokončna, a z veliko mero ranljivosti, pri čemer pa sčasoma končno najde stabilnost.

Sklop pesmi Lasje sujejo lahko razumemo kot odo avtoričinim lasem (njenim lastnim in tistim, ki si jih nadene). V težkem obdobju življenja najde čas za igrivost – v svetlolasi lasulji samo sebe poimenuje Angel Pornstar, v deviško črni se poimenuje Heroinska Sneguljčica. Obenem v pesmih raziskuje smiselnost naše, človeške obsesije z lepoto, s površinsko odvisnostjo od lepega. Skozi vse te izkušnje (in kasneje skozi pisanje) pa najde mir in moč, skozi katera se je zmožna spopasti z mnogimi drugimi pošastmi.

Pesniška zbirka se zaključi s sklopom, ki celotno zbirko katarzično postavi v kontekst – vsi porazi in vse zmage na poti do zdravja se za nekaj časa zdijo nepomembni, saj pesnica izve, da pacientka, s katero si je delila sobo, ni preživela. Ob slovesu od ženske, s katero sta si delili isti up in isto bolečino, ugotovimo, da včasih ne preostane drugega kot razpreti roki in pustiti vetru, da nas odnese. In da te stvari moramo povedati.

Veronika Razpotnik in Pino Pograjc

Mesečev obraz

Voda, ki se nabira v telesu,

pride že zjutraj.

Vztrajna je kot lunine mene,

plima, ki se dviguje

iz požiralnika.

Nisi moje,

rečem telesu,

ki se širi kot razpoka v ogledalu.

Borba za tesno zapete hlače,

ki zarežejo v pasu,

je manjša od nezadržnega otekanja.

Nekoč sem si ta del trebuha

hotela odrezati s škarjicami,

imela sem načrt,

prijela sem za kovino

in naredila prasko.

Takrat me je bilo sram,

da je moja volja tako močna,

da je telo danes šibkejše,

od strahu, ki ne preneha

gristi pod kožo.

Da se pomiri le v dovolj

dolgem objemu,

ki ustavi hitro dihanje.

Ko ga opazujem,

prekrijem obraz

in upam, da ima stiska

le kratko trajanje.

Ko te slišim, da rečeš,

vse mine,

in da bo tudi to.

Številke in črke

Zdravničine besede

spolzijo hitro,

izmotam se med vrati,

ko v glavi odzvanja:

limfom, limfom,

to je oblika raka.

Drsim k tebi,

ko spokojno sediš v čakalnici,

že od jutra pripravljen

na vožnjo domov.

In naenkrat hočem tvojo roko,

s strašno lakoto,

ki tuli z dna želodca,

rečem:

Verjetno je rak.

Pritiskava na številke in črke,

kombinacije železnega

avtomata,

in gledava, kako se z žic

odklepajo sladice

in trdo padejo

v predal.

Proces

Debela igla prebode oprsje,

še preden se zavem,

je notri.

Topa bolečina ne obstaja,

le zvok medicinske pištole,

le oči zdravstvenega tehnika,

ki grobo mežikajo.

Ne razmišljam o dihu,

ki ga moram zadržati,

ne dihat ne dihat ne dihat,

temveč o vsem,

kar me spomni na upanje.

Na njegovo (morda)

ljubljansko stanovanje,

v katerem lika

in bere nag.

Na to, kako zgodaj vstaja,

koliko sladkorja

prenese v kavi.

O tem, kako oba

za hrbtom stiskava pesti,

da igla ni

prebodla mojih pljuč.

Vse se je spremenilo,

rečem po posegu.

Vse bo v redu, reče,

če se vidiva zadnjič.

Zadnjič je bilo šele

na začetku.

Objem od znotraj

Bili sva sosedi

na polikliniki.

Rdeča avra, košata griva las.

Govorila je manj,

kot se je pritoževala

nad nemarnimi medicinci,

nad piškavimi obroki,

nad tem,

da je niso hoteli peljati

niti do stranišča,

ker je bila

ves čas priklopljena.

Vsi okoli naju

so živeli na aparatih.

Krhki in apatični,

kakor duhovi,

ki se ne morejo

poškodovati,

tudi če bi se hoteli.

Ponoči sem jokala

in ona je mirno sedela.

Ležanje jo je dušilo.

A jokaš?

Ne, sem vsakokrat odgovorila.

Jaz imam joka

samo še za trikrat.

Ko so me odpeljali

na onkologijo,

sem jo za hip ujela

na prenosni postelji,

najini roki sta obstali

kot na Michelangelovi freski:

objemi od znotraj, objemi od znotraj,

je bilo vse, kar je rekla.

Kolesa vozička so zaškripala

in še močneje

sem prijela za lončnico,

ki je bingljala na mojih stegnih.

Z mano je kasneje

zapustila bolnišnico.

In nič se ni spremenilo,

le zunaj je pomladni veter vlekel

in moje rokave

polnil s toploto.