Ko sem sestavljal to antologijo, sem se, ne da bi pomišljal, odrekel ideji, da v istem okviru predstavim oba pola ruske poezije: vsi avtorji, ki sem jih vključil v knjigo, so bili tako ali drugače prepovedani, tiste, ki pa se jih prepoved zaradi njihove mladosti ni dotaknila, opravičuje dejstvo, da so bili prepovedani njihovi učitelji in predhodniki. Zato menim, da je pri vseh teh avtorjih močno izražena individualnost – to, kar se v okviru ruskih kritičnih diskusij zadnjega časa imenuje »pomnožitev smisla«: lastni dodatek k temu, kar je bilo v ruski poeziji že nekoč ustvarjeno. Veliko težje pa sem se odpovedal ideji »široke sodobnosti«: zgolj zato, ker nisem prepričan, da je mogoče rusko poezijo, ki zaobjema pol stoletja, predstaviti izključno s petindvajsetimi imeni, kajti za kaj takega je potreben trikrat večji obseg. Zato so ne glede na moja osebna načela, v knjigo uvrščeni le avtorji, ki danes, tu in zdaj, neposredno izdajajo nove pesmi ter preoblikujejo splošno podobo ruske poezije. Razumljivo je, da je tujemu bralcu pri tem včasih nejasno, s čim se ti avtorji spoprijemajo ali od česa se odvračajo – vendar to je najbrž neizogibno zlo.

Sicer pa sem hotel prikazati čim širšo in raznoliko podobo (z izjemo avtorjev, ki se jih nikakor ne da prevesti v drug jezik – na primer tistih, ki svoje verze gradijo na navzkrižju podobno zvenečih, a pomensko različnih besed). To se tiče tudi razpršenosti generacij (avtorji v knjigi so razvrščeni po starosti, kar pomeni, da je med prvim in zadnjim pesnikom v zborniku skoraj petdeset let starostne razlike) in geografije (hkrati z očitnima Moskvo in Peterburgom so v antologiji predstavljeni tudi Rim, Pariz, New York, Kopenhagen, Riga, Jekaterinburg na Uralu in majceni Minusinsk v daljni Sibiriji – sicer pa je iz biografije avtorjev razvidno, da so se pravzaprav tudi moskovsko-peterburški pesniki znašli v prestolnicah iz vse nekdanje SSSR). Prav tako se med zastopanimi avtorji zelo veliko razlik kaže tudi v sami vsebini pesniškega izražanja – čeprav nad samimi razlikami, kot se v življenju pogosto dogaja, prihajajo na površje še toliko pomembnejše podobnosti.

Dvainosemdesetletna Ina Lisnjanska, s katero začenjam zbornik, se ni denimo nikdar v življenju prištevala med »pesnike-novatorje«: po ritmu, intonaciji, običajnih sklicevanjih na biblijski in antični mit, velja njena poezija za zelo tradicionalno; ne črpa le iz »srebrnega veka« ruske poezije (predstavnica je, denimo, Ana Ahmatova), temveč tudi neposredno iz virov 19. stoletja. Vendar pa je sama snov njenega pesniškega izraza – strastna, polnokrvna ljubezen v poznih letih, ki ne skriva niti erotične dimenzije, in sicer ne v odnosu do kogarkoli, temveč do lastnega moža, s katerim sta skupaj preživela veliko let – tako nenavadna za rusko poezijo in nasploh za rusko kulturo čustvovanja, da začne celo umirjeni ritem anapest zveneti z nepričakovano svežino. Od tod tok poezije nepričakovano preskoči k triintridesetletnemu Vasiliju Čepeljevu, s katerim se antologija zaključi: pesniški ritem je pri njem, razumljivo, veliko svobodnejši in namesto ljubezni žene do moža gre pri njem ves čas za ljubezen moškega do dečka, toda navsezadnje se Čepeljev, sredi vse te raznolikosti posameznih detajlov, nagiba k istemu kot Lisnjanska: k temu, da ljubezni ne pogojuje sam objekt, ampak pripravljenost na samopozabo in samoodrekanje. Že po tem odločilnem odgovoru si je mogoče zastaviti pretkana vprašanja o tem, kakšne nove razsežnosti večnega čustva nam omogoča odkriti ali izoblikovati ta ali oni objekt privlačnosti …

Dimitrij Kuzmin, iz Predgovora

Natalja Gorbanevska

Prevedel Milan Jesih

Natalja Gorbanevska je rojena leta 1936 v Moskvi. Končala je izredni študij na filološki fakulteti leningrajske univerze. Izpostavljena aktivistka disidentskega gibanja, udeleženka protestnih demonstracij ob vdoru v Češkoslovaško na Rdečem trgu (1968), iniciatorka in prva urednica biltena za zaščito pravic Kronika tekočih dogodkov. Od leta 1976 v Parizu; dolga leta članica uredništva časopisa Kontinent in časnika Ruska misel. Pesmi Gorbanvske so se na široko razširjali s samizdatom. Prva objava v tujini leta 1962, prva knjiga brez vednosti avtorice leta 1969, prva knjiga v Rusiji leta 1996. Izdala je 16 knjig pesmi. Prevajalka poljske poezije dvajsetega stoletja, od leta 1999 je članica uredništva Nova Poljska. Leta 2005 je dobila poljsko državljanstvo, leta 2006 je v Wroclawu načelovala žiriji srednjeevropske literarne nagrade Angelus.

* * *

Molk se dogaja kot glasba

in govorjenje je kot hrum,

potoček pa v tesni soteski

žubori v jeziku zaumnem

najbolj bistveno, neizrazljivo,

za kar ni besed in ne not.

In to je, tako kot kdaj pred zimo,

kot ivje med vami in menoj.

* * *

En kocen vodne črpalke

kakor vitez na razpotju,

v nedrih v skrinjici pa

skrit pirožek, v njem pa zelje,

da bo jed na bojnem polju,

da se ganjeno pomlati

in brez vode in brez pollitra

naročaj testa z zelenjem,

da čebula se ne izpreže,

da bi kopje ne otopelo,

da bi vrana kakor madež

le s črpalke ne skočila

skljuvat dol drobtine suhe

ne oči prazne izkljuvat

in na vse, na tri poti

krakat, krakat, kot le moči.

* * *

Kako lepo je, kadar dneve, včasih tedne

se nič po glavi ne podi, na misel nič ne pride,

kot bi bili slušalke z glasbo si nadeli

in glasba pelje se kot ladjica na vodi.

Lej, pri krmilu kapitan, tu so mornarji,

nad radiokajuto se blešči pretvornik,

k daljnim obalam spejo sami polglasovi,

k bližnjim glasovi, a za trenutek, le za hip.

Fjodor Svarovski

Prevedla Jana Putrle Srdić

Fjodor Svarovski se je rodil leta 1971 v Moskvi. Po končani šoli je delal kot administrator v filmskem studiju, pri devetnajstih letih emigriral na Dansko, kjer je dobil status begunca in preživel šest let. Od leta 1997 je znova v Moskvi in se ukvarja z novinarstvom, vodil je informacijsko-analitično revijo Poročila. Forum (Ведомости. Форум) in knjižni pregled Kaj brati? (Что читать?). Dve knjigi pesmi sta izšli leta 2007 in 2009.

BITKA PRI MADABALHANU

1.

Vova

se napija

v korporativni restavraciji

s hitro prehrano

ves čas

bere Kira Buličova

Vladimirja Ščerbakova

in Rogerja Zelaznyga

večinoma

hodi neobrit in umazan

doma se ves čas valja

po kavču

(ženska vzgoja)

včasih se gre sam s sabo

karaoke

da ne bi bil videti depresiven

ob sredah se dobiva z rok skupino

in ker nima posluha

igra bobne

živi z mamo

ki v vsem skrbi zanj

in mu očita

da trmari

2.

ob petkih

ko jasno razume

da je življenje preizkus

nesmiselnosti

spije okrepčilni napitek

razmišlja, da mora biti dan še en poskus

in se pogreza v spanec

in si predstavlja navznoter

3.

bitko pri Madabalhanu

četrti dan

Kajnogorce

neprenehoma

napadajo s plazmo in laserji Stalani

prah se meša z molekularnim pepelom

in celo brezčutni stroji

se kot prestrašeni možje

prepričujejo v ponoven napad

operaterji čet

pa kot otroci

sedijo v oddaljeni kontrolni sobi

in se trudijo, da ne bi jokali

glavni komandant

baron de Kojnako Striks

se je zaprl v stranišče

in si govori: moraš zdržat

moraš bit močen

v črni meglici boja

se na horizontu razcvetajo

jedrski cveti

in

ti

4.

ti si robot

sam v puščavi

po 121. napadu

so tvoje zaloge energije

povsem

izpraznjene

lahko se le še plaziš po razbeljenem ogljiku

in razmišljaš, kako se ne bi scvrl

in upaš, da zadnje mehanske okončine še ne odpadejo tako kmalu

v tem peklu

kjer je nesmiselno iskati energijo ali vodo

zaradi visokega elektromagnetnega polja

vsi instrumenti molčijo

točneje tulijo in kričijo

brez vsakega smisla

nikakor se ne da odčitati smeri

do kakšnega svojega svetilnika

spokojno slediti poti z navigatorjem

nihče

ne pride na pomoč

glodajo te

nemir, težke misli

zdi se že prepozno

da bi karkoli naredil

in po izvenprostorskem interkomu

ne moliš k temu, ki te je ustvaril

temveč k nekomu

drugemu

5.

veš

roboti nimajo angelov

nihče ne skrbi

ne leti

ne zakriva

z nevidnimi krili

nas na poti

zato se v težkem trenutku obračamo naravnost

in tako prosim

za energijo in vodo

no

najpomembnejše

žalosten sem

zdi se mi, da umiram

a ker sem popolnoma neživ

posameznik

mi ne bo dano iti v raj

vem

da si nisva blizu

in morda

si ne moreva

biti blizu

namesto nosa imam

odurne

analizatorje plina

in senzorne dlačice

a

če vseeno sem

– pozabi da

topa pločevina

in zamotane žice

v devetintridesetih sekundah me ubije voda –

prosim

odrešitve

iz te nerazumljive

tesnobe

slišiš

to rjovenje

to je zvok

plazme

in tam spodaj

roboti spet začenjajo boj

vidiš

skoraj s hitrostjo zvoka

po puščavi se valijo

deformirani

mehanizmi

tako

tudi oni

se ne bodo rešili

6.

in potem

ostaneš povsem sam

sredi grud ožgane zemlje

in neaktiviranih atomskih min

kos kovine

sredi boja:

nikogaršnji

ne dihaš

ne slišiš

ne skrivnostnega glasu

ne tišine

razbeljen

veter

maje navzven štrleče napeljave

izven fokusa kot raznobarvne

javorjeve liste

pesek ropota ob suho kovino

moraš se plaziti

ker si izgubil

servo motor spodnjih okončin

(si kot jezdec brez vode in kamele

ali konja)

kot človek, ranjen

v pljuča in drobovje

ostane le malo časa

in za zdravljenje je že prepozno.

7.

sem na pragu večnosti

končuje se moja pustolovščina

a če je možno

gospod živega

in neživega

poslušaj te besede:

reši me

odreši

od teže misli

od topega grdega življenja

od maščobe

in od mozoljev

od vsakodnevnih juh

borščov

od okov

daj mi novo telo

druga stvar:

da ne bi vse bilo zaman

nauči me obleči se po zadnji modi

naredi

da bi me vsi pustili pri miru

ali da bi se vsem zdel čudovit

in

tako naprej

ali še raje ubij –

govori

Volodja

ko prihaja k sebi –

a zaradi mačka

ali ker se ga loteva gripa

in temperatura narašča

se spet pripravlja na boj

in

okoli puščava

in lije plazma

in on gori