Maroški pisatelj Mohamed Šukri (1935–2003) je doma in v svetu zaslovel s svojim knjižnim prvencem, avtobiografskim romanom Goli kruh, ki je s svojimi drznimi, neizprosnimi opisi krute stvarnosti povsod dvigoval precej prahu. Roman je izšel v Maroku v cenzuriranem arabskem izvirniku leta 1982, devet let zatem, ko je bil preveden že v angleščino, španščino in francoščino, in je bil kmalu po izidu prepovedan in umaknjen iz prodaje. Toda kljub temu je postal najbolj brana maroška knjiga, veliko priljubljenost pa je doživel tudi v prevodih. Šele leta 2000 je bil Goli kruh v Maroku objavljen v svoji necenzurirani obliki.

Roman Goli kruh se zelo odkrito loteva zelo težkih tem, kot so fizično in psihično nasilje v družini in družbi, detomor, alkohol in mamila, prostitucija, otroška prostitucija, izkoriščanje otroka s prisilnim delom, posilstvo otroka nad otrokom, mladoletna spolnost, spolne zlorabe, delinkventnost, brezposelnost, brezdomstvo, lakota in smrt.

Slike iz Šukrijevega romana se naglo odvijajo pred bralčevimi očmi, kot bi jih prav zanj posnel neprizanesljivi fotografski aparat, ki z bliskavico za hip osvetli prizore, o katerih je v širši družbi bolje molčati kot govoriti, preden ti spet poniknejo v temo. Rdeča nit romana je nasilje, smrt Šukrijevega brata, detomor, ki ga v romanu zagreši oče nad sinom vpričo matere in prvorojenca. Z nasiljem, surovostjo in ustrahovanjem utišan umor, o katerem je otrok očividec prisiljen molčati, če hoče preživeti. Šukri je kot otrok pobegnil pred očetovo zlobo in okrutnostjo na ulice Tangerja, kjer se je kot brezdomec klatil po revnih mestnih četrtih, obdan z bedo, nasiljem, prostitucijo, zlorabo, delinkventnostjo, tihotapstvom in odvisnostjo. Tanger je bil tedaj prava Meka za zahodne bogataše, vseh vrst poslovneže, tajne agente, tihotapce, špekulante, hazarderje, za številne umetnike iz evropskih držav in Amerike, ki so jih privabili v to mesto ohlapni zakoni, vsakovrstni, drugje prepovedani užitki ter privilegiji, ki so jih uživali kot tujci v nasprotju z domačini, ki jih opisuje pisatelj. V zaporu, star dvajset let, odkrije klasično arabščino, ki se razlikuje od maroškega dialekta in od materinega berberskega narečja. To odkritje mu povsem spremeni življenje. Z bistroumnostjo, vztrajnostjo in s potrpežljivostjo mu uspe postati učitelj in nato samostojni književnik.

V njegovem nenavadnem, romansiranem življenjepisu se prepletajo stvarnost z domišljijo, preteklost s sedanjostjo, logično z nelogičnim, razumno z nerazumnim do take mere, da postanejo ločnice med njimi zabrisane. Toda delo je kljub temu homogeno in deluje harmonično. Šukrijev jezik z igro obnavljanja prikliče minule dogodke, kot bi se odvijali pred našimi očmi, bralca postavi za pričo dogodkom, pričevanje pa odigra vlogo živega in dejavnega zrenja v dogodke. Spretnost, s katero vse to udejanja, je občudovanja vredna. Roman Goli kruh predstavlja prvi del avtobiografske trilogije, drugi del Čas zmot je zanimiva psihološka študija in edinstvena pedagoška izkušnja, tretji del Obrazi pa se ukvarja s študijami značajev in odnosov.

Mohsen Alhady in Margit P. Alhady prevajata arabsko poezijo, prozo in dramatiko za odrasle in otroke, v slovenščino in obratno. Prevajata klasična in sodobna arabska literarna dela ter islamsko, filozofsko in humanistično literaturo ter objavljata strokovne članke. V slovenščino sta prevedla prvo klasično arabsko prozno delo iz 8. stoletja Knjigo modrosti Kalila in Dimna in dela iz Tisoč in ene noči. V knjigi Moderna arabska poezija predstavljata poezijo vseh arabskih držav, v zbirki Glas izgubljenega raja pa antologijo palestinske poezije. Poezija Mahmuda Darviša je zajeta v zbirki Domovina iz besed, knjiga Ognjene črke predstavlja Gibranov arabski opus, zbirka Pravi čudež pa kratko prozo nobelovca Nagiba Mahfuza. Na radiu Slovenija sta ustvarila več kot dvesto literarnih oddaj. V arabščino sta prevedla Moderno slovensko poezijo in monodramo Alma Ajka. Prevedla pa sta tudi Koran iz izvirnika.

Iz arabščine prevedla, spremno besedo in opombe napisala Mohsen Alhady in Margit P. Alhady

/ odlomek /

10

Zjutraj sva Salafa in jaz ostala sama v koči. Kabil in Kebdani sta šla ven, ne da bi mi povedala, kaj bosta počela zunaj. Bušra je šla obiskat svojo mamo, ki je ni videla že nekaj dni. Razmišljal sem, da sta šla Kabil in Kebdani morda pripravit vse potrebno za tihotapsko operacijo. Salafa čisti spalnico, jaz pa ležim in kadim cigarete ter zaskrbljeno razmišljam o svojem novem položaju.

»Salafa, ali je kje kakšen kozarec vina?«

Pojavila se je vsa nasmejana:

»Samo malo počakaj. Odprla bova steklenico vina in jo spila.«

Spet se je nasmehnila in izginila. Pomislil sem: Začela sva z ljubezensko igro. V meni narašča zaskrbljenost. Njena zapeljivost me začenja vznemirjati. Moj položaj v kolibi me spominja na jutro, ko me je lastnik hruške zaprl, ker sem v Ajnu Ketiutu kradel hruške, čeprav je zdaj vse drugače. Tu lahko ostanem ali grem. Dvignil sem se, stopil na žimnico in gledal skozi odprto okence na morje. Nebo je bilo oblačno, morje razburkano. Nekaj malih in večjih ladij pluje. Stala je za menoj. Položila mi je roko na ramo. Njeni vroči dihi v moje desno uho mi žgečkajo celo telo.

Zašepetala je:

»Kaj pa gledaš?«

Zaradi njene sape in toplote se mi je dvignil. Sem postal njen ljubimec? Beda in ljubezen. Kaj ni to čudovito?

»Gledam morje. Nikoli nisem potoval po morju. Vleče me, da bi plul po njem do najbolj oddaljenega kraja na svetu. Si kdaj potovala po morju?«

»Jaz? (Smeh.) Raje me vprašaj, če sem sploh kdaj zapustila Tanger? Potovala nisem ne po morju ne po kopnem.«

Domišljal sem si, da prihaja k meni peš iz prostranosti in nato kot bi plavala ali letela v beli halji.

»Nikoli nisi zapustila Tangerja?«

»Nikoli. Kam pa naj bi šla? In s kom?«

Dodala je:

»Občutek imam, da če zapustim to mesto, se nikoli več ne vrnem vanj. Nikoli.«

»Tudi jaz imam enak občutek.«

»Zakaj?«

»Ne vem.«

Obrnil sem se k njej. Široko je odprla oči in me pogledala v oči, kot bi hotela reči: A ti moj odgovor ni všeč? Temu njenemu pogledu se nisem mogel upreti. Odvrnil sem od nje svoj pogled in pomislil: Mi že povzroča težave. Pogledal sem proti vratom.

»Kam gledaš?«

»Proti vratom.«

»Je kaj narobe z njimi?«

»Nič.«

»O čem razmišljaš? Kje so tvoje misli?«

»Razmišljam o vratih.«

»Zakaj?«

»Sovražim biti zaklenjen.«

Usedla sva se. Razmišljal sem o smrti. Ljubezen me vedno sili, da razmišljam o smrti. Počutim se kot ropar in oropani obenem … Steklenica vina in kozarca stojijo na tejfurju.

»Mene je tudi najprej motilo, če me je kdo zaklenil, potem pa sem se tega navadila.«

»Jaz pa se tega nisem mogel in se tudi nočem navaditi. Počutim se kot v zaporu.«

»Prav imaš.«

Zdaj sva si enaka, jaz in ona, oba pred temi zaklenjenimi vrati: ona je Kabilova ljubica, jaz pa sem njegov nosač, ki mu še ne zaupa povsem. Pomislil sem, da bi vstal in razbil ta vrata, toda s tem bi pokvaril vse: prijateljstvo s Kebdanijem, odnos s Salafo in možnost, da postanem Kabilov nosač, ki mu Kebdani zaupa.

»O čem premišljuješ? Dovolj razglabljanja. Odpri steklenico.«

Z mizice sem vzel odpirač. Hip za tem mi je rekla:

»Nekaj ti moram povedati.«

Pogledal sem jo:

»Kaj pa?«

»Če bi hotel, bi zapustila Tanger.«

Zastrmel sem se vanjo.

»Kam pa bi šla?«

»Kamorkoli. V Casablanco, na primer.«

Mislim sem ji reči: Kaj pa tvoja obrita glava brez obrvi? Vendar je nisem hotel užalostiti. Morda je tudi sama pozabila na to.

»Kaj pa bova počela tam?«

»Karkoli.«

Odprla je steklenico in napolnila kozarca.

»Ničesar ne znam. Kaj bi delala ti?«

»Delam lahko karkoli. Recimo kot služkinja pri kakšni francoski družini. Moja prijateljica Fadila si je našla delo takoj, ko je prišla, vzpostavila je stik z neko francosko družino.«

Pomislil sem na Kebdanija, ki mi je rekel, da Salafa znori, če jo zapusti Bušra.

»Kaj pa Bušra?«

»Šla bo z nama.«

Pomislil sem: A je ta ženska trapasta, ali kaj? Hudomušno sem ji odgovoril:

»Pa res vem, kaj govoriš.«

»Dobrosrčna je. Pa kaj je narobe z njo? A ne vidiš, da je v redu?«

»Nisem rekel, da je kaj narobe z njo, samo vprašal sem.«

Živčno je pripomnila:

»Kot sestra mi je. Ne poznaš je še. Ko jo spoznaš, jo boš imel za sestro tudi ti.«

Pomislil sem: Zdaj te pa dobro razumem, Salafa. Midva bova njena brat in sestra, ona pa najina sestra, ki naju bo spravila, ko se spreva. Ona je resna, midva zaletava. Podal sem ji kozarec. Stegnila je svoj kozarec do mene, da pijem iz njega, ona pa je pila iz mojega. Najini roki se križata, pijeva počasi. Nasmehnila sva se kot otroka. Čudovit način pitja, ki ga do danes še nikoli nisem okusil s takim užitkom. Pogledal sem proti vratom in pogledala je tudi ona. S svojim dremavim pogledom je poiskala moja usta. Sklonila se je nadme. Počasi, malo po malem, je v moja usta izlivala vino iz svojih ustih. Ta ženska me je resnično napolnila z užitki. Šla sva v spalnico. Preden sva se ljubila in potem, me je skoraj premagal jok. Ne vem, zakaj.

Bila sva v dnevni sobi, ko se je zavrtel ključ v ključavnici. Farid Alatraš je pel: Kdaj prideš, ljuba moja duša? Salafa zamaknjeno razmišlja. Ni ne žalostna ne vesela. Do sedaj sem jo poznal samo kričečo ali smehljajočo. Kdo ve, o čem zdaj razmišlja. Morda je zaskrbljena, ker se ne odzivam na njeno idejo, da zamenjava Tanger za Casablanco. Pustil sem jo samo. Vstopil je Kebdani, tovoril je košaro, polno nakupov in videti je bil utrujen. Rekel sem mu:

»O, Kabil, a si prišel?«

Začudeno me je pogledal. Živčno sem se opravičil:

»Oprosti, o nečem drugem sem razmišljal. Kakšne so novice?«

»Oh, katastrofa.«

Postavil je košaro pred Salafo in ji rekel:

»Na, speci vse ribe. Tako pravi Kabil.«

Ostro je odvrnila:

»Ob tej uri mi prinašaš nakupe?«

»Zasedena sva bila z neko nalogo.«

»Kaj me briga! Prej bi morala prinesti.«

Pomislil sem: Laže. Vprašal sem ga:

»Ali je kaj novega?«

»Zdaj je vse jasno. Ta nesrečni dogodek so načrtovali Španci.«

»Torej je to, kar govorijo o Marvaniju v Čatovi krčmi, res?«

»Mogoče. Kdo ve! Večina ljudi ve do zdaj samo to, da so Španci vzrok tej nesreči.«

»Torej so izkoristili spomin na 30. marec in uporabili Maročane v tej zadevi kot šahovske figurice.«

»Tako je videti.«

»To je katastrofa.«

»Pomrlo je na desetine Maročanov. Skozi Notranji trg pa so nosili, potem ko so opravili obredno molitev v veliki džamiji, le šest ali sedem krst.«

»Kaj pa ostali mrliči?«

»Gotovo so jih skrili, da ne bi Maročanom razvneli jeze. Večina mrtvih ni bila iz Tangerja. Zato jih je bilo tudi lažje skrivoma pokopati.«

Kmalu zatem sem ga vprašal:

»Ali ljudem dovolijo hoditi po ulicah?«

»Da, toda na vseh ulicah je poostren nadzor. Aretirajo vse osumljene. Tudi vojaki sodelujejo z varnostnimi organi pri vzdrževanju javnega miru.«

»Kaj pa Kabil?«

»Šel je k staršem. Se Bušra še ni vrnila?«

Salafa je rekla:

»Ne še. Zakaj je ne greš iskat in je ne pripelješ sem? Morda se zaradi tega nadzora boji vrniti.«

Z nežnim, prosečim tonom je pristavila:

»Pojdi, no, in jo pripelji.«

»Ne vem, kje živi.«

»Živi v Barudovi hiši nasproti kavarne Makina. Tam povprašaj, kogarkoli najdeš, vsakdo ti bo znal pokazati, kje stanuje. Gotovo se kakšni otroci igrajo na ulici. V tisti četrti jo vsi poznajo.«

»Sama se bo vrnila. Ljudje gredo ven, samo če je res nujno, in ne odhajajo daleč. Otrok pa nisem videl, vse jutro niti enega samega.«

Ostro je odvrnila:

»Dovolj! Naj gre vse k vragu! Ti nočeš iti pa pika.«

»Ni res, toda …«

Jezno ga je prekinila:

»Dovolj. Niti besede več.«

Čez trenutek je rekla, kot bi govorila sama s seboj:

»Vem, kaj bom storila s seboj. Prisežem, če še ostanem tukaj z vami, lahko pljunete in se poščijete name!«

Rekel mi je:

»Vse smo že pripravili. Nocoj bodi pripravljen za delo. Z nami bodo delali še trije drugi nosači. Uporabili bomo dva avtomobila, enega za prevoz blaga, drugega za prevoz nosačev. Moja naloga bo, da s čolnom pripeljem blago od ladje k obali. Ti pa boš skupaj s tremi nosači, ki bodo prenašali blago od obale do avta. Biti moraš pogumen, močan in hiter. Kajti lahko se primeri, da nas na obali ali ob vstopu v mesto presenetijo cariniki. V tem primeru se moraš ravnati po Kabilovih navodilih ali ubogati njegovega družabnika, ki ga boš spoznal med operacijo. Podobno se lahko zgodi tudi s tajno policijo, ko v mestu raztovarjamo blago. Ne prikrivam ti, da je operacija tvegana in nevarna. Lahko tudi streljajo na nas, če bežimo, a razumeš? Lahko se zgodi, da tihotapec poskuša podkupiti carinike ali policiste. Večinoma se dogovorijo o podkupnini. Takrat lahko nastopita tudi nasilje in beg.«

»Kaj misliš z nasiljem?«

»Včasih poteka oboroženi boj.«

Pomislil sem: Torej ima Kabil orožje. Zaradi svojega odnosa s Salafo moram biti previden. Kaj neki bi mu moglo preprečiti, da naju postreli, ko naju odkrije v postelji?«

»Ali je Kabil oborožen?«

»Vmešavaš se v nekaj, kar se te ne tiče. Povem ti samo, kaj se lahko zgodi. Tebe in mene ne briga, če imata Kabil in njegov družabnik orožje ali ne. Razumeš?«

»Da, samo vprašal sem.«

Pomislil sem: Zdaj sem stopil na bananin olupek. Morda že ve za moje razmerje s Salafo.

»Govorim ti stvari, ki jih ne morem povedati nobenemu drugemu nosaču.«

»Vem.«

Njo pa je vprašal:

»Salafa, kje je sibsi?«1

Oglasila se je iz kuhinje:

»Ne vem. Poišči ga.«

Pomislil sem: Se mu je že začela maščevati. Spomnil sem se, da sva oba v spalnici pokadila nekaj kifa. Delal sem se, da skupaj z njim v dnevni sobi iščem sibsi. Potem je šel v spalnico in rekel:

»Našel sem ga.«

Vstal sem in položil na gramofon ploščo z Abdulvahabovo2 pesmijo »Ko se zvečeri«.

Peljal sem se s tremi mladimi nosači in starejšim moškim, ki je vozil. Bil sem najmlajši. Voznik je smrdel po alkoholu. Dobro je vozil. Merilec hitrosti ni presegel 70 kilometrov na uro. Na klancih in ovinkih pa je znižal hitrost na 40 ali 30 kilometrov na uro.

Okoli dveh zjutraj smo prispeli do Rasa Spartela. Naš avto se je ustavil za velikim črnim avtomobilom. Izstopili smo. Vrata drugega avta so se odprla. Izstopil je visok, močan mož, ocenil sem, da jih ima morda okoli petinštirideset. Mirno se nam je približal in vprašal voznika:

»Kakšno je stanje na cesti?«

»Dobro, nič sumljivega.«

Izstopili smo brez voznika. Razumel sem besede starega voznika, da na cesti ni nobene patrulje. Ugotovil sem, da je ta močni mož Kabilov družabnik. Rekel nam je:

»Bodite možje.«

Nato je položil roko na mojo ramo in se zastrmel vame z besedami:

»Iz katerega dela Rifa si?«

»Iz Bani Šejkerja.«

»Poznam Šejkerjance. Hrabri podeželani so.«

Odmaknil je roko in dodal:

»Dobro poznam podeželane. Borili so se z menoj v španski državljanski vojni. Bodi moški kot možje tvojega kraja.«

Sprostil sem se. Izvlekel je škatlo cigaret in jih ponudil vsakemu od nas. Pomislil sem: To je dobra gesta. Umazan je, kdor izda tega moža. Ima dober in privlačen značaj. Kabil je videti poleg njega kot otrok. Morda je tudi Kabil dober, vendar pa nima močne osebnosti. Moram mu biti zvest … Rekel nam je:

»Ali ste pripravljeni?«

Eden za drugim smo rekli:

»Da.«

Šli smo po ostrem klancu in hodili med drevesi, travo in skalami. Pomisli sem: Ali se bomo tukaj tudi vzpenjali, obremenjeni z blagom? Kabilov družabnik je rekel:

»Kliči me Kandusi, če me boš rabil.«

Razumel sem, da je to njegovo tajno poklicno ime. Pot, po kateri smo hodili, je bila slaba, večkrat na poti sem se spotaknil ob luknjah in štrlečih skalah. Rekel mi je:

»Previden moraš biti, da ne padeš, ko se boš vračal z bremenom. Kajti to, kar je v škatlah, se lahko razbije.«

Pomislil sem: Kaj neki bo v teh škatlah? Nekaj lomljivega. Le kaj bi to lahko bilo?

Ko smo prispeli do obale, je potegnil baterijsko svetilko in začel proti morju pošiljati znake. Prejel je odgovor s podobnimi znaki. Tam smo našli sedeti Kabila. Pri sebi je imel kup vrečk in šop vrvi.

»Ste prišli, je vse pripravljeno?«

»Do zdaj gre vse po maslu.«

Z morja smo zaslišali motor in spremljali svetlobne znake, ki so svetlikali proti obali. Kandusi je odgovoril z enakimi znaki. Morje je bilo malce razburkano. Hromenje se približuje. Kandusi nam pravi:

»Zdaj bodite pripravljeni.«

Motor se je ustavil. Po petnajstminutnem premolku smo dobili s čolna druge znake. Kandusi je odgovoril z enakimi znaki. Obrnil se je k nam:

»Čoln gre proti nam, stopimo bliže.«

Ko smo se približali obali, sta si dva nosača sezula gumijaste natikače in slekla hlače. Zagledali smo čoln, ki se je dvigal in spuščal skupaj z visokimi valovi. Nosača sta zabredla v vodo. Stala sta ob čolnu, vsak na eni strani. Kebdani je skočil v vodo, porivali so čoln k obali. Vsi smo začeli prenašati škatle in jih polagati na mivko, nedaleč od obale. Škatle niso bile velike in ne tako težke, kot sem si predstavljal. Pomislil sem, da mora biti v njih nekaj dragocenega, morda ure.

Hitro smo razložili devet škatel. Kandusi je vprašal Kebdanija:

»Je nevarno, če se vrneš k ladji?

»Mislim, da ni.«

»Če misliš, da se je nevarno vrniti tja, lahko potegnemo čoln na suho in zjutraj poiščemo ustrezno rešitev.«

»Mislim, da ni nobene nevarnosti.«

»Dobro se pazi skal.«

»Dobro poznam ta kraj.«

Kebdaniju sem rekel:

»Se vidiva.«

»Se vidiva. Čez uro se dobiva v kolibi. Ladja bo čoln odvlekla do luke.«

Napol gola nosača sta začela potiskati čoln v morje, Kebdani pa je imel dvignjena vesla. Videl sem, kako je Kebdani izginil v meglo in bučeče valove.

Hitro smo dali v vsako vrečko po dve škatli. Ko smo zavezali vrečke, mi je Kandusi rekel:

»Če ne boš mogel nositi dveh škatel, potem nosi samo eno.«

Samozavestno sem mu odgovoril:

»Če hočete, lahko dvignem tudi tri škatle.«

Hotel sem izzvati lastne moči in leta. Lahko da je podvomil o moji zmogljivosti, ker sem bil tako suh. Pomislil sem: To delo je zame boljše od kraje in beračenja, boljše od tega, da dam svoj ud vleči starcu, boljše od prodajanja harire in ocvrtih rib beduinom in delavcem na Zunanjem trgu ali v hotelu Drevo. Boljše od kateregakoli dela, ki sem ga doslej opravljal. To je podvig, ki mi daje čutiti, da sem moški že pri sedemnajstih. V tem ranem jutru se začenja nova doba mojega življenja.

Nosili smo vrečke in hodili po isti poti, po kateri smo se prej spustili. Kandusi je hodil pred nami, Kabil pa za nami in ni nosil ničesar. Zdi se mi pijan, mislim, da se ne more soočiti s takim podvigom, če ni pijan. Vsak od nas nosačev nosi vrečko z dvema škatlama, deveto škatlo pa v vrečki prenaša Kandusi. Že po nekaj minutah je moje breme postalo težje. Boli me v ramenih in vratu. Je to morda zato, ker si nisem prav naložil vrečke? Na ramenih si je nisem upal popraviti, da ne bi Kandusi pomislil, da omagujem že sredi poti. Kajti prav lahko se zgodi, da me k drugi operaciji ne pokliče več, če se v prvi izkažem za slabotnega. Končno pa se mi zdi Kabil povsem odveč. Kaj res moram slediti njegovim ukazom, ali mi ni treba? Toda odkod zdaj ti sovražni občutki do njega? Saj je bil do danes ves čas dober z menoj. Znebiti se moram teh zlih občutkov, kljub temu da mi lajšajo bolečine. Zdržati moram, to je najbolje. Zdržal bom, kljub mravljinčenju v ramenih in pokljanju vratnih vretenc. Zadihan sem in moja usta so suha. Kratko sapo imam, morda zaradi kajenja cigaret in kifa. Salafa je vzrok tej utrujenosti. Sinoči sem se ljubil z njo kar štirikrat. In zdaj si spet želim spati z njo. Prav to bom storil, če ta podvig uspe in prihitim do kolibe še pred Kabilom in Kebdanijem. Ampak, kaj pa ključ? Plačilo, ki ga dobim za svoje delo, se mi zdi neznatno, glede na to, kaj vse dobim v kolibi. Denar ima vrednost le zunaj kolibe. Kako si želim, da bi bila Salafa zdaj z nami. Da bi hodila pred nami in ne bi nosila ničesar. Ali sem se zaljubil? Toda nenadoma me prevzamejo do nje nasilni občutki. V domišljiji jo zmerjam in klofutam, da izzovem njen bes. Raje jo imam jezno kot mirno. Raje jo imam žalostno kot veselo. Raje jo imam kot trapo. Rad jo imam takšno, kakršna je do Kabila, ko se prepirata.

Ko smo prišli do ceste, smo našli oba voznika ob avtomobilih, ki sta nas čakala. Skupaj smo hitro naložili blago v prvi avto. Kandusi je sam z blagom stopil v avto. Kabil pa je šel v avto skupaj z nami, nosači. Naš avto je vozil okoli sto metrov pred drugim avtom. Vozili smo srednje hitro. Pomislil sem: Gotovo tak vrstni red in te razdalje nekaj pomenijo. Med potjo se nismo pogovarjali. Tu pa tam je nosač poleg mene zakašljal in živčno ter globoko vdihaval skozi nos. Šli smo mimo pasjega pokopališča. Na križišču Bubane sta se oba avtomobila ustavila. Kabil je izstopil in opazil sem, da je izstopil tudi voznik avta z blagom in se napotil k nam. Kabil je rekel vozniku našega avta:

»Odpeljite jih, kamor želijo.«

Podal mi je ključ in rekel:

»Pojdi v kolibo. In nikomur ne odpiraj vrat razen Kebdaniju.«

Voznik avta z blagom je zasedel Kabilovo mesto in odpeljali smo se proti Dradébu. Avto z blagom pa smo pustili kar tam. Zdaj sem se prepričal, da Kandusi in Kabil res ne zaupata nikomur. Ko bo naš avto izginil, bosta šla neznano kam, kjer bosta raztovorila svoje blago. Ni rekel, naj mu odprem, ko pride. Gotovo ima še en ključ. Želim si, da bo zaseden s tem delom do jutra.

Ko smo pripeli do Dradebovega klanca, nas voznik, ki zdaj še bolj smrdi po alkoholu kot prej, vpraša:

»Kam želite, da vas odpeljem?«

Dva sta rekla:

»Spusti naju na Velikem suku.«

Jaz pa sem rekel:

»Odloži me v Kasabiju.«

»Vem.«

Nosač, ki je pokašljeval, je rekel:

»Tudi mene odloži v Kasabiju.«

Pogledal sem ga in tudi on me je pogledal, ne da bi spregovorila.

Na Velikem suku sta izstopila oba nosača. Videli smo patruljirati dva policista. Avto je prečkal Bab Alfahs. Ceste so bile prazne. Druga dva policista sta stala pod balkonom nekega bloka. Bal sem se, da ustavita naš avto in zahtevata osebne dokumente.

Na ploščadi Kasabi sva izstopila jaz in nosač, oba voznika pa sta ostala skupaj. Rekel sem:

»Proti Amrahi grem.«

Izkašljal se je in rekel:

»Tudi jaz grem v tisto smer.«

Nisem si ga upal vprašati o operaciji, ki smo jo izvedli. Ttrenutek zatem me je vprašal:

»Ali je Kebdani tvoj prijatelj?«

»Da.«

»Dober dečko je.« Dodal je še:

»Ali prvič delaš kot nosač pri takem poslu?«

»Da, prvič.«

»Pa Kabil, je tudi tvoj prijatelj?«

»Kebdani mi ga je predstavil. Kaj pa vi, a dobro poznate Kabila?«

»Ne. Kandusija poznam. Hraber človek je. Resen, vse, kar obljubi, tudi stori. Vsi nosači, ki sodelujejo pri tihotapljenju, radi delajo z njim.«

»Sem grem.«

»Torej stanuješ s Kabilom?«

»Ne, samo gostujem pri njem. Nimam stalnega bivališča, kjer bi mogel prespati.«

Poslovila sva se in šel sem po temni ulici. Slišal sem le lastne korake, mijavkanje dveh mačk in nato spopad. En maček je švignil pred mano, da bi ujel drugega. Zagotovo morata biti samec in samica. Mačka beži, ker je to v njeni naravi. Upam, da ne bo zdaj tudi Salafa kot ta mačka. Prvič bom konec noči prespal z žensko.

Prislonil sem uho k vratom kolibe. Mačka mijavkata že daleč stran. Počasi sem vtaknil ključ in odprl. Spalnica je bila osvetljena. Kaj je še budna? Zaklenil sem vrata in pustil ključ kar v ključavnici. Stopil sem v spalnico. Na tejfurju so bili: steklenica vina, sibsi in škatlica kifa. Spala je na desnem boku, zvita v klobčič. V dnevni sobi sem prižgal luč. Na žimnici sem našel dve blazini in dve odeji. Pomislil sem: ena odeja in blazina zame, druga za Kebdanija. Slekel sem se. Slišal sem, kako se premika v postelji. Ko sem vstopil, sem videl, da je že spremenila lego. Obrnila je obraz proti zidu, še vedno zvita v klobčič. Usedel sem se na rob postelje in ji položil roko na ramo. Okleval sem, ali naj jo zbudim ali ne. Potihoma sem se zleknil za njen hrbet. Nejevoljno je rekla:

»Tvoje noge so mrzle kot sneg.«

Hip zatem se je moja desna roka že začela sprehajati po sadovnjaku njenega telesa: na njenih prsih so bile pomaranče in jabolka, na njeni zadnjici hruške in breskve, v mednožju kaki.

Rekla je:

»Ne dotikaj se me tam. Krvavim. Raje zaspi, če misliš spati.«

»Krvaviš?«

»Da, krvavim, a ne poznaš tega pri ženskah?«

Spomnil sem se na Monique v kopalnici, ko si je umivala svojo stvar, ki je krvavela. Zdaj je torej kot Monique.

»Razumem. Koliko časa pa bo trajalo?«

»Joj. Najmanj tri dni.«

Pomislil sem: priložnost, da zjutraj spim z njo, je zgubljena. Moja trda stvar se je ustavila na območju breskve. Ko se je hotela tam sprehoditi, se je Salafa zdrznila in se obrnila na hrbet z besedami:

»Obrzdaj se, no, malo. Tega pa res ne bom počela s teboj.«

»Samo kratek sprehod pa bo hitro konec.«

»Kaj pa kvasiš? A si bedak ali kaj?«

»Zakaj pa ne?«

»Tega se z ženskami ne počne. Sramotno je in prepovedano. A razumeš?«

»Prepovedano?«

»Da, prepovedano.«

Zleknil sem se na hrbet kot ona in skozi rjuho opazoval, kako mi stoji moja trda stvar. Kako naj ga uspavam? Trmast je. Prvič ga vidim tako trmastega. Stisnil sem jo za roko in jo položil nanj. Počakal sem, da bi se poigrala z njim, kot je to storila prvi dan, toda njena roka se ga je trdno oklenila, ne da bi se premaknila. Ko sem prijel za njeno roko, da bi ga božala, jo je umaknila in nejevoljno rekla:

»Pusti me. Kaj ne moreš zaspati, ne da bi počel to?«

Tedaj je moja roka nadomestila njeno. Začel sem ga masirati in božati. Rekla je:

»Kaj pa delaš?«

»Pusti me. To mu moram delati, da zaspi. Če bi bila na mojem mestu, bi storila enako.«

»Še umazal me boš. Pojdi v drugo sobo in tam počni z njim, kar hočeš. Oh, ta moška sla!«

Stopil sem s postelje in si predstavljal, da pred bazenom držim v objemu golo Asjo. Stopil sem v drugo sobo in ga nežno držal, da se ne bi ohladil. Pokril sem se z obema odejama in ga vzel v topli objem roke, da ne bi opešal.

Zjutraj okrog devetih sva tiho zajtrkovala v dnevni sobi. Bila je bleda, žalostna in zasanjana. Tudi jaz sem čutil utrujenost in slabo vest zaradi tistega domišljijskega posilstva. Kaj ni to že norost, da si predstavljam Asjino telo in ga posiljujem, ko pa niti ne vem, ali je živa ali mrtva? Bolje bi bilo, ko bi zaspal ob toplem Salafinem telesu. Lahko sem jo ob sebi čutil utripati, se premikati, lahko sem se je dotaknil, jo vonjal. Asja pa je bila nestvarna in v moji domišljiji. Samozadovoljeval sem se na prazen nič.

Nihče ni prišel. Ali je krvavitev naredila Salafo tako žalostno? Ženske včasih posilijo, ženske rodijo in krvavijo nekaj dni na mesec. Bojim se, da je Kebdani padel v past carinikov. Za zdaj je moj najboljši prijatelj v tem mestu. Morda je Salafa žalostna zaradi Bušre, ki se še ni vrnila. Kebdani je imel prav glede tega, kar mi je povedal o Salafi in Bušri. Zdaj se začenja Salafina blaznost. Kaj neki se lahko zgodi, če bo Bušra dolgo odsotna? Mislim, da ni žalostna zaradi Kabilove odsotnosti. Ne vem, zadeva ni jasna. Pogledal sem jo. Zdaj je popolnoma odsotna, kljub vsemu mi je všeč njena žalost. Morda se je spomnila na nekaj, kar je izgubila. Morda misli, da je nekaj za vedno zgubila, in razmišlja, kako to dobiti nazaj? Bolje,

da grem ven in jo pustim samo, da me ne zasovraži. Svet je poln žalosti in gnilobe. Vstal sem:

»Ven grem, da vidim, kaj se danes, po tistem nesrečnem dogodku, dogaja v mestu.«

Za trenutek me je odsotno pogledala. Povesila je glavo, kot bi se ne mogla prebuditi iz zamaknjenosti. Gledala je v prazno, čeprav sem stal pred njo. Nato je dvignila glavo in odsotno vprašala:

»Ali ti je Kabil plačal za včerajšnje delo?«

»Ne še.«

»Počakaj trenutek.«

»Vstala je in šla v spalnico. Še nikoli je nisem videl tako žalostne. Danes je podobna Bušri. Čudil sem se, da je omenila Kabila, ne da bi ga preklela, kot je bilo v njeni navadi. Morda zato, ker ni jezna. Kakšno presenečenja ima zame? Moja skrb narašča. Pojavila se je in v eni roki nosila tri ročne ure, v drugi roki pa dva bankovca po 100 pezet. Pogledal sem lepo modro ruto, s katero si je ovila glavo. Zdaj je podobna eni tistih faraonk, ki sem jih videl na slikah, iztrganih iz revij. Pogledal sem jo začudeno in sramežljivo obenem.

»Na, vzemi te stvari. Ure prodaj, denar pa obdrži. Pa nikomur ne govori o tem. Previdno jih prodaj, da ne bi Kabil kaj posumil. Delo s tihotapcem je samo začasno. Poišči si drugo delo.«

Besede, ki jih imam v mislih, mi uidejo iz glave, še preden jih uspem izreči. Ure in denar sem pospravil v žepe. Pogledal sem ključ na vratih in jo vprašal:

»Boš zaklenila vrata od znotraj?«

»Da.«

Odprl sem vrata in odšel. Ko sem se ozrl, sem jo videl stati na pragu in si brisati solze. Obstal sem. Začutil sem, da se zadnjič poslavljava. Mogoče, da je nikoli več ne bom videl. Tudi deklice iz Ajna Ketiuta, Asje in Fatime nisem nikoli več videl. Šel sem naprej. Nisem se mogel ozreti nazaj proti njej. Solze so mi močile lica. Močno sem čutil, da stoji pri vratih in me še poslednjič opazuje. Neka moč mi preprečuje, da bi se ozrl. Pomislil sem, da je ta moč, ki mi ne dovoljuje ozreti se nazaj in se vrniti v kolibo, enaka tisti moči, ki hromi njo, da me ne dohiti in pripelje nazaj, ali da bi šla skupaj v neznani kraj. Še zadnjič se poslovim od kolibe. Morda nikoli več ne vidim nikogar od prijateljev iz te kolibe.3