Pisatelj je. Verjetno on govori replike, pripisane »O«-ju v citiranih odlomkih intervjuja. Prijatelj Andrej ga imenuje z namišljenim imenom »Hank«. Ne on sam, ne študentje, ne psihoterapevt in ne »njegove« ženske - Mandy, Sara in njena hči Tea, Anita (kot lik iz Wallaceve zgodbe), Anette (pisateljev bizarni izmislek) itn. - ga ne nagovorijo z »njegovim« imenom. Niti označevalec osebnega imena se ne ustali v dokončnem označencu. In tako se »on« dogaja kot montažni niz fragmentov: njegova diskurzivna »identiteta« se v neskončnost odlaga. Proizvaja jo podobnost z referencami iz sodobne glasbe, filma in literature, citati avtopoetske refleksije, citati drugih in citati njegovih lastnih pripovedi. Včasih se počutim kot kak hodeči in dihajoči citat na dveh nogah in nič več. Pa tudi – in to je pomembno – nič manj.(17) On je - »povratna zanka«. Kdo je torej on? In ali sploh »je«? Je, kar govori. Metafikcijska figura, v kateri se briše meja med »fikcijo« in »resničnostjo«. Je avtor v času, v katerem je Barthes razglasil »smrt avtorja«, Foucault pa ga je nadomestil z diskurzivnim skupkom »avtorskih funkcij«. Citirani intervju z »avtorjem« izpolnjuje tradicionalna bralska pričakovanja tudi s tem, da se avtor »O« do njih distancira. Resno ga zjezi le en fenomen: bralci vztrajno povezujejo njegovo erotično pisanje z biografskim dejstvom: po operaciji raka na modih je izgubil libido. - O! Kako, če avtor ne more živeti tega, o čemer potem piše, naj bralec še verjame tej vrhovni inštanci smisla, da govori nekaj - resničnega? Kompozicija Teles v temipostmodernistično razstavlja iluzijo resnice v literaturi. Ampak… O: Že od nekdaj sta me zanimala parjenje in literatura. Pa parjenje besed. Naskakovanje. Ne nujno zgolj fizična pojavnost teles v seksu, ampak tudi notranje dogajanje, valovanje libida; le to se v nekih bežnih zametkih v vseh svojih nihanjih namreč kaže kot kak pretrgan, natrgan diskurz; kot pripoved, ki se je strgala, prekinila vse stike z logiko vzroka in posledice. (7) Protagonist (po raku hkrati dvospolnik in brezspolnik) pa signalizira, da tako – na način Barthesovih Fragmentov ljubezenskega diskurza– tudi »v resnici« živi: tako nastaja njegova zgodba: diskontinuirana, nelinearna, citatna, vendar je prav v takem čutenju sebe-drugih hkrati tudi: resnična. Spoj erotične strasti in strasti pisanja se izvija iz fašizma jezika, dekonstrukcijsko odmika od zgodbene konstrukcije smisla ter »pornografsko« odmika od spolno-praksnih normativov: demokracija užitka namesto samonadzora, iskanje razpoke, performativ svobode. Najmočnejša referenca iz ozadja Telesje Bukowski. Žari. Njena koža je vsa rožnata in živa, voljna, mehka, preznojena./ In da, želim si, da bi bil jaz. Da bi lahko bil jaz. Jaz, tisti, ki bi jo razžarel./ Razžagal. Izvrtal. Izdolbel. Razstavil./ Sestavil.(6) Oseba se raz-/se-stavi v samoobčutenje telesa. Pripoved se raz/-se-stavi v avtorefleksijo … ali boliš, ker pišeš; ali pišeš, ker boliš?(4) Seganje v svobodo je boleče. Je resnično? Je to dvoumnost mogoče preseči? Na mesto določujočega pogleda stopi čutenje: telesa. Ljudje se me dotikajo, se drgnejo obme, me porivajo, jaz pa le stojim, mižim in se prepustim valovanju teh bitij. /…/ Gmota teles okoli mene ni vsota posameznikov, ampak deluje kot zaključena celota, kot temno morje, ponoči, ob plimi. Tako in takrat lahko čutim tudi sebe kot del tiste celote. Nihče v njej ne obstaja zares, niti jaz; resnični so le dotiki… Dotikanje teles v temi.(137-38) V. Matajc

/ odlomek /

Z lahkoto se zasanjam, odtavam. Zrasli so mi joški. Verjetno bi se moral več gibati, zavzeti strožji režim nad lastnim telesom. Tudi cigarete ne pomagajo, kaj šele alkohol.

Spet sem odtaval. Sploh ne vem, kje sem. Temno je.

Zapri oči in se zberi. Ko preštejem do tri, se boš zbudil in ničesar od tega se ne boš spomnil.

Ena.

Dva.

Z Andrejem sva sedela na terasi nekega lokala ob Ljubljanici. Bil je topel, skoraj vroč poletni večer, gledala sva reko, pa pomanjkljivo oblečene sprehajalke, lučke mesta ponoči. V nosnice je silil zdaj vonj po znoju in alkoholu, zdaj po parfumih in dezodorantih. Pil sem črni čaj in Andrej nikakor ni mogel razumeti, kako lahko kdorkoli pije čaj v takšni vročini. On je seveda pil pivo. Govorila sva o seksu.

„Ne morem reči, da se popolnoma strinjam,“ sem rekel in počakal, da se je njegov radovedni pogled z neke mladenke, ki je ravno šla mimo, povrnil nazaj name. „Mislim, da je spolnost, tako kot druge oblike ekscesa – droge, na primer – zelo ambivalentna …“

„Ne ga srat.“

„Pusti mi, da končam, prav? Ambivalentna je v tem, da … da je lahko zapisana tako čisti transgresiji, kot popolni in brezumni – pa tudi nesmiselni – dekadenci. Da je lahko tako vrhunec pomena, kot popolna odsotnost pomena. Razumeš?“

„Razumem, kaj hočeš povedati, ampak ozri se naokoli. Poglej te pijane pičke, te študentke …“

Pogledal sem okoli sebe. Bilo jih je res veliko. „Da?“

„Večina jih niti ne pozna pojma 'transgresija'. In dekadenca je za njih zgolj obrobna umetniška smer, saj je tako rekla njihova učiteljica slovenščine v srednji šoli, ko so obravnavali Salomo. Pizda, še moje študentke večinoma ne vedo tega, pa veš, da bi morale.“

Andreja sem poznal še iz časa študija. Zdaj je poučeval na filozofski fakulteti na oddelku za primerjalno književnost, njegovo strast do postmodernizma pa je zasenčevala le njegova sla do mladih deklet. Bil je kot Bruno iz Osnovnih delcev, le da je, kot je dejal sam, 'počel prav vse tiste stvari, ki se jih je on lotil narobe'.

Moj sogovornik si je naročil novo pivo in širokega nasmeha pomenljivo pomežiknil natakarici, ki ni mogla imeti več kot devetnajst let. „Nekaj ti bom povedal,“ je rekel, ko je srknil sveže hladno pivo in si obrisal peno z zgornje ustnice. „Mandy je bila pred svojim časom, veš? Ni bila ravno neki evolucijski preskok, ampak vseeno je bila pred svojim časom … Kot so umetniki pač radi. Saj veš … Stereotipi. Dandanes nobene pičke ne zanima več normalen seks. Vse hočejo početi neke perverzije in bondage, se iti dominacijo in vse to. Saj veš.“

Nasmehnil sem se in si prižgal cigareto: „Pravzaprav niti ne vem, ker … No, saj veš …“

„Ja, ker nimaš več jajc, vem. Oprosti. No, kakorkoli, poglej, ravno prej, ko si šel na stranišče, sem dobil tole sporočilo.“ In iz notranjega žepa suknjiča, ki ga je imel obešenega čez naslonjalo stola, je potegnil mobilni telefon, pritisnil na nekaj tipk in mi ga podal.

Na ekranu je pisalo: 'Prides nocoj k meni? poscala se ti bom v usta'

Vrnil sem mu telefon. „Kdo je to?“ sem moral vprašati.

„Petra. Petra, študentka. Drugi letnik. Izjemno brihtno dekle; daleč pred ostalimi. Fuka pa tudi kot bi imela že nekaj desetletij izkušenj. D košarica. Z njo se lahko pogovarjam o Mavrici težnosti, nakar me naskoči. Sijajna je.“

/…/

V: Simpatizirate s feminizmom …

O: Ne vem, če bi ravno rekel, da simpatiziram. Je pa res, da v feminizmu, eko-feminizmu, teoretični demokraciji in feminističnem 'sex-positive' pristopu najdem marsikatero potrditev, pa tudi uteho. Zaledje. Intelektualno, emocionalno. Mislim, da so to realni in zdravi pogledi na sebe, ljudi okoli nas in na celotno okolje, v katerem se nahajamo. Tudi na globalni ravni. Ključen in hkrati tudi najbolj problematičen pojem v tem kontekstu pa je krutost.

V: Zakaj krutost?

O: Krutost nima oblike, nima predznaka. Na neki normativ jo umestita šele etika in morala; to pa sta – kot vemo – izjemno fleksibilna sistema. Takole je: zanima in privlači me surova eksplicitnost, ultra-demokratična eksploatacija teles, vzajemna zloraba, dinamična krutost. Takšen odnos do sebe in drugega v nekem izjemno pretanjenem humanističnem – celo humanitarnem – duhu združuje tako misel – torej intelekt, teorijo, racio – kot tudi seks in agresijo, ob vsem tem pa nikoli ne pride do degradacije, dehumanizacije telesa, ampak se prej zgodi ravno nasprotno. Gre za nekakšen dvig, transgresijo, za seganje po metaforičnih zvezdah, ki pa ne temelji na oholosti, temveč na sožitju. Diskurz zdrave spolnosti mora biti hkrati tudi diskurz krutosti. Odkrita spolnost, razbremenjena monopola ega ter tudi tradicionalnih etičnih in moralnih konvencij, prek diskurza krutosti presega posamezne in druga od druge ločene kategorije kot so spolnost, ljubezen, agresija, teorija, ter jih združuje v neki povsem novi sferi, v nekem povsem novem ultra-humanističnem duhu.

V: Kdaj, kako ste razvili te misli?

O: (Smeh.) Mislite kot v: 'Ste se s temi stvarmi pričeli ukvarjati šele po bolezni in izgubi mod?' Odgovor je ne. O tem sem veliko razmišljal že prej, čeprav sta soočanje z boleznijo in posledice le te seveda prispevali svoje. Vendar pa sem se s tem ukvarjal že v Poletju v Rimu, pa tudi v Uranusu. Vprašanja o spolni identiteti, politiki spolov in podobnem so mi vedno bila blizu; sploh pa po operaciji, ko sem že tako ali tako nekako transspolen, če razumete.

V: Se ne dojemate torej več kot moški?

O: Ne vem … Vsekakor pa ne več kot zgolj-moški.

/…/

Ne morem si niti predstavljati, kaj vse se dogaja s kakšnim posameznim telesom v hiši z rdečimi vrati. Sara je prvič splavila pri petnajstih letih. „Prej ko spolno dozoriš, prej se lahko zgoniš, prej se lahko začneš ukvarjati s sabo in s svojim življenjem,“ je rekla ob neki primerni priložnosti. Pokimal sem. Prej ko se zgoniš, prej lahko pričneš svojo seksualnost integrirati v svoje življenje. Nič je ni ovlažilo bolj kot

zmerjanje,

opolzke verbalne svinjarije.

Se kdaj pogovarjaš s Teo o seksu?

Seveda se.

Seveda se. Tea je hči svoje mame in njena mama je … No, njena mama.

Sedim na okenski polici v kuhinji in srkam kavo. Zgodnje jutro je. Na hodniku se pojavi simpatična najstnica razmršenih rjavih las in odvezanih – umazanih in zelenih – športnih copat. Zagleda me, obstane. Zdi se, da dolgo, dolgo časa zgolj zreva drug v drugega.

„Dobro jutro,“ končno rečem tej osupli punci, ki je metaforično prespala pri Tei.

„Dobro jutro,“ odgovori ona, se sramežljivo nasmehne, upre pogled v tla ter tiho odide iz stanovanja.

„Lahko dobaviš kaj trave?“ je vprašal Andrej tistega – ampak nekega drugega – poletnega večera.

„Kje le? Nisem je kadil, že odkar sem prenehal z zdravljenjem.“

„Kaj res?“

„Bog, da. Postajal sem totalni paranoik.“

„Si kdaj seksal zadet?“

„Malo. Z Mandy. Ne vem. Čudno je bilo.“

„Nič posebnega ni. Mogoče, če si najstnik in seksaš tretjič v življenju … V bistvu je precej dolgočasno … In … No, veš … Nekaj popolnoma drugega: zadnjič sem se usedel, si odprl steklenico vina, poiskal stare in ne toliko stare beležke, preiskal svoj spomin in pričel računati, s koliko ženskami sem bil v svojem življenju.“ Z odločno gesto je ugasnil cigareto v pepelniku med nama. „Prišel sem do sto sedemdeset, mogoče sto devetdeset; ne morem vedeti točno. Približna, a po mojih najboljših močeh realna ocena.“

„Kaj bi rad? Nagrado? Ker ne vem, če podeljujejo kakšno nagrado za te dosežke …“

„Ne, sploh ne.“ Rahel in nevsiljiv, nekam čudno iskren nasmešek je za nekaj trenutkov vztrepetal na njegovem obrazu. „Samo … Ne vem … Ko sem gledal tisto številko, sem se spomnil nate. Veš, kaj čutim ob njej? Ob tem golem, strogem matematičnem dejstvu? Ničesar. Ne spremeni me. Ne definira me. Ne vpliva na karkoli pomembnega v mojem življenju. To je samo številka, in zdaj, ko jo poznam, ne seksam nič kaj bolje in nič slabše kot poprej. Še vedno imam občasne težave s prezgodnjim izlivom. Nobenega zena, nobene tantre, nikakršne nirvane … Prav zato ti svetujem, da si včasih, ko boš v elementu samo-pomilovanja, prizaneseš s trpinčenjem … Da nehaš premlevati Sarine stare številke in seštevati sveže Tejine ter – predvsem – da skleneš mir s svojo dvojko.“

Nasmehnil sem se: „To zveni tako enostavno.“

„Saj je. V bistvu.“

„Dokler nisi v tej koži.“

„Seveda.“

„Veš, ravno zadnjič sem premišljeval … Pod tušem me je spreletela smešna ideja, da bi morali o meni posneti eno izmed teh modernih nadaljevank. Saj veš, te eksplicitne zadeve, ki jih vrtijo po plačljivih kanalih. HBO in podobno. Prav lepo bi lahko šli sistematsko … Prva sezona: jaz in moje sprejemanje sebe, raka in izgube jajc. Druga sezona: Tea s flashbacki o Mandy. Tretja sezona: Sara. Ali ravno obratno … In tako dalje in dalje.“

Andrej se je našobil, pokimal in za nekaj zmedenih in neprijetnih trenutkov nisem mogel reči, ali se je zavedal, da se šalim ali ne. „Hm,“ je nato dejal tiho, skoraj previdno. „Potem te Sara zapusti …“

„Tako, tako. To bi bila tretja sezona …“

„Potem bi tvoj lik lahko našel žensko, ki bi te v svoje seksualno življenje sprejela takšnega, kot si in …“

„Da. Možnosti je veliko, vendar pa se bojim, da bi se ta serija po kakšnih treh, štirih sezonah pričela ponavljati.“

„Vse se prej ali slej začnejo. Vendar je takšno tudi življenje; prej ali slej bomo pričeli ponavljati določene vzorce.“

„Drži.“

„Ne vem, če je človeško bitje sploh sposobno preživeti neprestano inoviranje samega sebe.“

„Dvomim.“

„Pa vendarle … Mogoče bi moral napisati kaj o tem.“

Pokimal sem: „Mogoče pa bom.“

Včasih se Sara – okopana z rjavo svetlobo najine lesene spalnice – pred spanjem prav počasi obrne k meni, se nalahno dotakne kakšnega dela mojega telesa – roke, vratu, lica, čela – in z nežnim ter mirnim glasom reče, da me ima rada.