Srđan V. Tešin (1971, Kikinda) sodi med vodilne srbske literate mlajše generacije. Na literarno prizorišče je stopil sredi kriznih devetdesetih prejšnjega stoletja, ko so nagloma propadale založbe, bankrotirale knjigarne in životarile knjižnice, bralna publika pa je bila finančno (in mentalno) dotolčena ter zaradi vojne omejena na ozke nacionalne okvire in kajpada dodobra zdesetkana. Tešin je vseskozi dejaven tudi kot urednik tiskanih in spletnih literarnih revij, recenzent, kolumnist in esejist ter reden gost mednarodnih literarnih festivalov, simpozijev in kolonij. Zaradi svojega pisanja je bil že sodno preganjan, tvegal je pozive k linču in doživel izgubo službe, toda njegovo prepričanje, da je eden najboljših srbskih proizvodov prav literatura, ostaja neomajno. Kot budni spremljevalec vsakdanjika – »nedopustno, nespodobno in nemoralno je, če se človek ne odziva« – se je razvil v pronicljivega kolumnista, ki si pri vivisekciji aktualne pojavnosti upa imenovati stvari s pravimi imeni, kar v problematičnih razmerah njegove domovine ni najbolj zaželeno.

Doslej je objavil osem knjig: dramo Ocvrti možgani (Coated Brain/Pohovani mozak,1995, 1996), pesniško zbirko Sveta trojica Georgija Zecowskega (Sveto Trojstvo Georgija Zecowskog, 1997), zbirko zgodb Sijajen naslov za pantomimo (Sjajan naslov za pantomimu, 1997), romane Kazimir in drugi naslovi (Kazimir i drugi naslovi, 2003), Skozi prah in puščavo (Kroz pustinju i prašinu, 2005, ponatis 2008) in Kuharjeva prekletstva in druga grozodejstva (Kuvarove kletve i druge gadosti, 2006) ter zbirko kolumen Alternativni vodnik po Babilonu (Alternativni vodić kroz Vavilon, 2008).

Pričujoči roman Kuharjeva prekletstva in druga grozodejstva je nastajal s pomočjo štipendije Borislava Pekića in bil uvrščen med finaliste za Ninovo nagrado za najboljši roman 2006. Beremo ga kot pretresljivo družinsko sago, psihološko grozljivko in pikro družbeno kritiko hkrati. Tešin to delo posveča duši pokojnega prijatelja Đure Đukanova, enega največjih sodobnih vojvodinskih pripovednikov, in že na začetku, predvsem s citati S. Drakulićeve, delno nakaže poanto pripovedi: mar si med branjem o zverinstvih sploh drznemo verjeti, da so kaj takega storili naši bližnji, sorodniki ali nemara sosedje? Dogajanje, ki zajema več viharnih generacij do konca bizarne družine in je nanizano kot zamotan klobčič grotesknih zgodb, ki se bodisi začenjajo ali končujejo v Mokrinu, je umeščeno v zadušljivo podeželsko provinco ter se dotika obilice tabuiziranih tem, kakršne so v sodobni srbski književnosti praviloma ostajale zanemarjene in spregledane. Osrednji lik romana Pavle je vojni poročevalec in fotograf, in prav skozi njegovo percepcijo realnega – neprizadeto, ravnodušno fotografsko opazovanje; distancirano, obsceno in voajeristično upodabljanje – iz poglavja v poglavje stopamo v obračun z družinsko, lokalno in nacionalno tradicijo. Pred nami se odpira nesrečna, prejkone celo prekleta dediščina perverzij, travm in zločinov. Ritem hitre pripovedi, pretežno izpisane v kratkih in okleščenih stavkih, ustreza šklocanju Pavletovega fotografskega aparata, s katerim je, tavajoč križem po planetu, z distance ovekovečil največje nesreče svojega časa. Vsako od enaindvajsetih poglavij se prične z osupljivim in vznemirljivim dejstvom ter sklene z le navideznim razpletom, saj so pripovedne niti spretno zasukane, za nameček pa je vanje spotoma vpletenih še kup novih, da postane težko loviti sapo in povezovati ducate začetkov in koncev, zapletov in razpletov vseh prekletstev in grozodejstev. Na eni strani bizarnost, perverzija, sovraštvo, zločini, zavist, sprevržena domišljija in umazane strasti ter iznakažena človeškost, na drugi pa neprizadetost, ravnodušnost, nespametnost. Razpeti med strastmi in perverznostmi liki romana postajajo zlohotni zločinci, ki dokaze svojih zverinstev hranijo v steklenih posodah ali na video posnetkih, ravnodušni do tujega trpljenja in lastnih grozodejstev ...

Prevajalka in igralka Sonja.Polanc se je uveljavila s prevodi nekaterih najvidnejših hrvaških, srbskih, bosanskih in črnogorskih avtorjev (Drakulićeva, Ugrešićeva, Gavran, Barbieri, Albahari, Jergović, Mehmedinović, Brković …).

/ odlomek /

Peto poglavje

Bil je ušiv pridanič. Ves razcapan se je klatil po Banatu, se kdaj udinjal za steklenico žganja, spal po zapuščenih hišah ali pod mostovi, ovit v razcefrane jutaste žaklje in star časopis. Znan je bil po vzdevku Đura Živec in tudi že njegova lastna mati je pozabila, da so ga bili krstili za Georgija. Bil je nagle jeze, za prazen nič se je lahko stepel v gostilni, največkrat v svojo škodo, ženske pa so pred njim trepetale, ker jih je pijan obmetaval z najbolj umazanimi žaljivkami. Noč poprej ga je nekaj silakov iz Mokrina premlatilo na žive in mrtve. Prebudil se je, stokajoč in cvileč kot pretepen, garjav pes. Bolele so ga vse kosti. Z okrvavljenimi hlačami je ležal v grmovju. Zaradi strjene krvi na vekah je komajda odprl oči. Skušal se je spomniti, kako je pristal polomljen sredi šibja. Zazdelo se mu je, da je daleč proč od Mokrina. Bil je žejen. Poskusil je vstati, a mu ni uspelo. Iz nekega kotička v možganih je izplavala njena podoba. Torej bi v to lahko bila vpletena vitka kuharica. Kot da se mu je pred očmi na mah zjasnilo, jo je ugledal, kako se sklanja, da bi s tal dvignila kozico. Oblečena je bila le v kratke hlačke in bel predpasnik. Njeni koščeni ritnici sta bili na dosegu roke. Ko se je vnovič prikazala na kuhinjskih vratih, jo je zgrabil okrog pasu in jo nasilno zvlekel v naročje. Đura je smrdel kot dihur, iz ust se mu je cedila slina, lase je imel sprijete od nesnage. Kuharica Eržika je kriknila in ga začela na ves glas zmerjati. Njena hči Julijana je pritekla iz kuhinje in ko je videla mater, kako se ruje z nekim zanikrnim moškim, je začela vreščati. V tistem so ga trije lovci, ki so se prav tedaj znašli v gostilni Pri dveh kozlih, kot eden urno zgrabili, ga zabrisali na ulico pa se ga lotili z golimi pestmi in s steklenicami. Pobili so ga v prah in teptali s škornji, dokler ni naposled nemočno obležal v mlaki krvi. Zvlekli so ga v džip, odpeljali na zanemarjeni okrajek gmajne in ga kot žakelj črvivih črev odvrgli v grmovje ob blatni močvari.

Zaslišali so se koraki in škripanje nenamazane verige. Đura se je trudoma prevalil na trebuh in ugledal temen obris, ki je potiskal natovorjeno kolo. Možakar je za hip izgubil ravnotežje in skoraj padel, skupaj z žakljem, ki je zgrmel na tla. Đura ni želel biti razkrit. Ostal je v grmovju. Od tam ni mogel najbolje videti, kaj prišlek motovili z žakljem, toda bil je prepričan, da nekdo iz Mokrina namerava odvreči crknjeno žival stran od konjedernice. Zaslišal je, kako se je lopata zasadila v vlažno zemljo in kako je zašumotala tkanina, potem pa zavohal predirljiv duh po bencinu. Čez čas je neznanec uprasnil vžigalico. Plamen je švignil proti nebu in do Đure se je razširil vonj pečenega mesa. Možakar je kak hip stal v siju ognja, potlej pa, kot da ima na voljo ves čas tega sveta, pobral stvari, jih naložil na kolo in odrinil. Đura ni bil prepričan, da bi ga lahko prepoznal, če bi še enkrat uzrl njegovo pojavo.

Privzdignil se je na kolena, ampak še vedno se ni mogel postaviti pokonci. Kleče se je plazil nekaj metrov, nato pa omahnil v blato, kjer je ležal, dokler je gorel ogenj v izkopani jami. Pričelo je pršeti. Bil je lačen in žejen. Prešinilo ga je, da bi odtrgal kos mesa s crkovine, ki jo je oni zažgal. Pečenje je krasno dišalo. Slednjič je ogenj ugasnil. Zbral je moči in se privlekel do jame. Ko je nenadejano zagledal ožgano človeško truplo, ki se je še kadilo od vročine, ga ni niti malo spreletel srh. Bil je razočaran. Obetal si je, da bo pojedel kos pečene svinjine. V tistem ga je prešinilo, da ima opraviti z mrtvim človekom in da je možakar, ki ga je zažgal, morilec. Zaradi tega bi si zlahka nakopal težave. Samo še tega mu je treba. Tako ali tako so ga v Mokrinu premlatili na žive in mrtve, zdaj pa bi mimogrede dokazali, da je tudi nekoga ubil. Razmišljal je, kaj mu je storiti in prišel do sklepa, da bi bilo jamo najbolje zasuti. Nagloma so se mu povrnile moči. Z golimi rokami je začel znašati blato in prhko ilovnato prst. Zatem je obstal, se sklonil, pograbil truplo za osmojeno glavo in jo začel sukati v levo in desno. Ko jo je odtrgal in zagnal vstran, je enako storil z dlanmi. Zazrl se je med zoglenele noge trupla. Ugotovil je, da je pravkar obglavil neko žensko. Slekel je umazano srajco in vanjo zavil glavo ter dlani. Nato je prek zasutega trupla nametal veje, steklenice, zarjavele pločevinke in druge smeti. Zavihtel si je culo prek golih ram in s poškodovano nogo odkrevsal čez gmajno kar najdlje od Mokrina.

Že z vrat so hiteli pravit Milutinu, kaj se jim je pripetilo pred kratkim. Zaupali so mu še od časa, ko je poročal, kako jih je policaj Lefterij po nedolžnem oklofutal, ker so prek zasejanih zadružnih njiv pregnali čredo ovac. Vsem bralcem mokrinskega lokalnega časopisa je bilo znano Milutinovo nagnjenje do senzacij. Vendar se mu ni niti sanjalo, da bo slišal takšno zgodbo, kakor so mu jo bili povedali za šankom v gostilni Pri dveh kozlih. Maksimu, ki je pristopil, da bi tudi sam prisluhnil pripovedi, je naročil tri piva. Ko so kopali jesensko ilovico in glino za oblogo v pečeh, da naj bi izkopali človeške kosti. Oni menda poznajo razliko med ovčjimi in svinjskimi kostmi, pa bi ne opazili, da so tiste kosti, brez najmanjšega dvoma, človeške. Preden so pastirji nadaljevali pripoved, je malomestni novinar zahteval, naj mu karseda nadrobno opišejo kosti. Bile da so črne, kot bi jih potegnil iz ognja, so soglašali ter pridali, da so se jim zdele nekam nenavadno drobne in tenke, kot da so od kake ženske. Zbali da so se morebitnih pomislekov, češ da so sami vpleteni v vso reč, zato so, ne bodi len, poklicali Lefterija, da mu pokažejo kosti. Če jih ta ne bi bil pregnal, da bi ugotovili še veliko več. Še preden so spili pivo do dna, jih je Milutin odpeljal v uredništvo, da so jih fotografirali. Od prihodnjega jutra je v lokalnem časopisu ves teden izhajal feljton o najdenih kosteh. Najdene človeške kosti. Policija molči o rezultatih preiskave. Zločin iz strasti. Kdo je pošast iz Mokrina? Kdo je brezimna ženska? Policija je prekinila preiskavo. Kdove, kako bi se zgodba razpletla, če ne bi nekega dne agenti državne varnosti odvedli Milutina iz gostilne in mu posredovali sporočilo z vrha, naj preneha blatiti pridobitve narodnoosvobodilne vojne. Sramota, da se ti kot otrok padlega borca delaš norca iz teh stvari. Pomiri se, vzemi si dopust, ne kvasi takih oslarij. Srečo imaš, da sta tvoj oče in brat padla na sremski fronti, sicer bi te po hitrem postopku poslali v arest lupit krompir in ribat klozete. Ustrahovanje je zaleglo in odtlej je Milutin več časa presedel pri Maksimu v gostilni kot v uredništvu lokalnega časopisa.

Mladi stražnik Lefterij, ki so ga vsi v Mokrinu klicali Šiptar, je prvi prišel na prizorišče, kjer so pastirji izkopali človeške kosti. Pobral je njihove izjave in jih napodil. Najprej je opazil, da so bile počrnele kosti že stare. Odkar je bil v Mokrinu, se ni bil zgodil noben umor. Opraviti je imel le z lokalnimi prostaki, ki so pretepali žene, in od časa do časa ga je poklical Maksim, da naredi red v gostilni, kot se je namerilo tistikrat, ko so trije lovci, njegovi tovariši, pošteno namahali nekega potepuha, ker se je spravil na kuharico Eržiko. A taki dogodljaji še za črno kroniko v lokalnem časopisu niso bili zanimivi. Ko je prišla na ogled celotna ekipa, je nekdo takojci opazil, da so na tistem mestu Nemci leta 1942 postrelili rodoljube. Spričo povedanega so vsi dvignili roke od nadaljnje preiskave in se na vrat na nos sporazumeli, da najdene kosti pripadajo pozabljenemu nesrečnemu skojevcu, ki so ga ubili fašisti. Inšpektor Rašo, čigar starše so med ofenzivo na Kozari zaklali četniki, je pljunil, zarobantil nad Švabi in Lefteriju ukazal pripeljati Zagorja, grobarja, da bi zbral kosti, jih odnesel na domače pokopališče in položil v skupno grobnico z ostalimi antifašisti. Edinole Zagorju se je zdelo sumljivo, da med najdenimi kostmi ni bilo lobanje.