odlomek

AVTOPORTRET (Koga čeka komanda?)

V novoveški družbi je maska pojmovana negativno, kot prevara in zavajanje, ki zakrije pravi izraz obraza. Pa vendar je prav to v precejšnji meri tudi značilnost evropskega novoveškega portreta, saj se slednji paradoksalno udejanji šele z masko, ki jo postavi na ogled. Obraz je namreč odprta, maska pa zaključena, zaprta oblika, kar pomeni, da lahko na daljši rok le maska predstavlja to, kar je obraz, saj ta nikoli ne miruje in ga zatorej ni mogoče dojeti. Slika tako postane heterogena, kolažno sestavljena in na njej so jasno vidni posamezni povsem samostojni, glede na medij zelo različni fragmenti (besedilo, fotografija, barvni nanosi, risba …). Palimpsestna večplastnost in preplet besed, kolažiranih podob, risbe ter slikovnih elementov sta med temeljnimi lastnostmi Stupičevega slikarstva, ki s tem uveljavi svojevrstno intermedialnost, nezaključeno fragmentarnost, ki pri avtoportretih na subtilen način nakazuje na fragmentarnost in krhkost subjekta, upodobljenega na sliki.

Tomislav V.

Naučiti se: Simulacija bolezni! Simptomi: slabost, nejevolja, pospanost, proseč in milujoč pogled, morda vneto uho … vse služi v tej bitki. Simulirati bolezen, ki ni bolezen, hliniti izostanek iz začrtane realnosti. Izpogajati si dan brez šole. Osnovna šola – osnovna groza. Osnove množice – osnove greznice. Cankarjeva ulica, stiroporast blok in na njem okno, ki ni samo okno, temveč lina, lina odstopanja, lina odmika. V bloku živijo ljudje, zato blok je. V bloku spijo ljudje, in ko je treba, se dvignejo na noge. Vsakodnevne koračnice pretankih sten. Zaenkrat se še ne kažejo nobene psihopatologije, a ni daleč dan, ko bodo pričele rohneti in stanovalci bodo začeli cepati kot muhe od te krhke in tanke bližine. Ni potrebno veliko, da bi človek to dojel, recept je sila enostaven: malomeščanska pentlja, razgretost iz okoliških vasi, preseljena v lično ravnikarjevo vazo, južno voče iz vseh bivših republik, hišni ljubljenčki, in kot že rečeno, veliko pretanke stene v teh silosih, ki služijo kot paravan za spalno naselje, blokovska naselja niso narejena za bivanje, temveč za premostitev časa med eno in drugo obveznostjo. Bloki so najlepši ob delavnikih, med delavnim časom, prazni so. Na oknu slonim. Opazujem. Zrem v prostor, ki mi je tuj. Dani se . Razlegajo se kriki in cepetanje nog. Pisane šolske torbe, poveznjene čez ozka ramena. In tako otroci odidejo v šolo in se začno učiti. Ostajam doma. Ostajam na tej strani okna. In kaj se učijo otroci v šoli?

To, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Tako zabava kot kritika sta potrebni in koristni – vsaj tako mislim jaz – ampak povedati je treba, kako in kaj, brez pardona. Drugače bomo živeli zagozdeni v slepih ulicah spomina in lepih namenov, s figo v žepu. Zdolgočaseni in neljubljeni ljudje lahko postanejo nevarni. Janez ni dajal ptičicam hrane, temveč je vanje metal polena. Mislim, da biserov ni več, da smo tu le še svinje. Svinje, ki iščejo svinje – biseri niso užitni, preverjeno – da bi jih požrle.

V šoli (življenja) ti ni dano, v razredu si stalno na preži, od povsod se zaganjajo vate, neskončen direndaj, ki ubija misli in tlači domišljijo. Stalno prisoten, napet kot struna, na milost in nemilost prepuščen ljudem, s katerimi nimaš čisto nič skupnega. Prezir in posmeh, nimaš se kam skriti, premična tarča si, zbadajo te tako fantje kot punce in ti samo otrpneš ter čakaš, da mine. Ker si tako pasivno cunjast, dobiš vzdevek nežnega fanta, zasanjanega, a to niso sanje, temveč gomazeč in glasen hlev, v katerega vsako jutro vstopaš z nepopisno grozo v očeh. Slutnja odtujenosti za vse večne čase. Danes ne. Danes se pogrezneš pod oranžno pregrinjalo. S sanjarijo se prebadaš. Domišljija te ovija. Objem samote ti hladi živčevje. Biti sam, ko se nad mestom šopiri dan. Tapete na stenah, polne pisanega cvetovja. Stene, ki zarotniško molčijo. Stene, ki te zarotniško objemajo. Čas, ki je postavljen na stran. Čas, ki je odrinjen drugam. Čas, ko sem sam. Tozd. Tozd samote. Darilo očeta. Zvezek hrapavih platnic. Oddaja mamljiv vonj celuloze. Vzameš kemični svinčnik. Vanj zarišeš modro premico. Zarišeš mastno premico. Meja med tabo in njimi. Meja med samoto in zapovedano prisotnostjo. Sidrišče znotraj sobe. Sidrišče vseh nadaljnjih sob. Sidrišče vseh nadaljnjih zapletov. Sidrišče vseh nadaljnjih nesporazumov. Zvezek, ki oddaja vonj celuloze. Soba, ki oddaja vonj samote. Vanj začrtaš sledi. V njej so sledi. Truma rumenih rutic, vonj skupine, smoter skupnega hotenja. Ni mi treba vstopati v učilnico. Od nekod drugod motrim. Ni me med njimi. Tu sem. Ni me tam. Občutek varnosti. Njeno zavetje. Kam jo mahajo otroci? Maham jim. Nočem tja, kjer me ni. Nočem rumene rutice. Nočem po poti, kjer mnoštvo doni. Nočem tja, kjer se vzpostavlja Človek Množica.

Krivica in beda se po svojem prirodnem nagonu izogibata očem javnosti; onidve iščeta prikritost in osamljenost, včasih se celo v izbiri zadnjega počivališča obrneta stran od pokopališč, kot da bi odbijali prijateljstvo velike človeške družine in bi želeli s svojo samoto izraziti svoje skrbno načrtovano obžalovanje. Samota, sploh pa osamljenost, spolzek teren, po katerem se misli zaletijo kot svinje po blatu in ker ni pravega odmeva, pleteš in pleteš, skušaš pridati smisel, upravičiti svojo odtujenost, a brez nasprotne strani, ki bi ji vse to razložil, te ni. Grozno je, ko ugotoviš, da je spokoj v drugem, ki te lahko razume, ali pa vsaj prikimava, a je prepozno, mostovi so porušeni, cena, ki jo plačaš, le zato, ker imaš občutek, da si edinstven, nekaj več, v bistvu pa – TOTALEN NESPORAZUM.

Imeti ali ne

Prva knjiga, ki me je zares prevzela in sem jo začutil v drobovju, nekako tako kot začutiš heroin, ko ti sproži endorfine v možganih, je bila Hemingwayeva knjiga Imeti ali ne. Bral sem zgodbo in se potapljal v njen svet. Šviganje krogel, ogromni kosi ledu, švercanje, Havana, rum ... vse to sem občutil, kot bi se dogajalo v sosednji ulici, moji receptorji v možganih so se odzivali s polno paro. Svet zunaj je postal nepomemben, plitek in povsem nepotreben. Ta knjiga je sprožila meni do tedaj nepoznano slast branja, postal sem požrešen in začel goltati knjige. Realen svet okrog mene je popolnoma izginil, ni ga bilo več. Celotna stvar je šla tako daleč, da so mi starši prepovedali branje, takrat sem bil v četrtem razredu osnovne šole. »Ne bi ti raje bral kaj v zvezi s šolo?« Potem sem pričel brati ponoči, skrivaj sem tihotapil knjige domov in jih dobesedno požiral. Ljudje okrog mene so mislili, da postajam avtističen, mogoče je bilo to celo res. Na skrivaj sem se onegavil s pisatelji, s to potuhnjeno druščino, na samem, v tišini in zavetju postelje. Dolgo potem sem ugotovil podoben učinek pri najbolj osovraženi drogi, heroinu. Popolnoma te vsrka vase, živiš le zanj, vse ostalo je nepomembno, odvečno. Povleče te v pasivno stanje, ves si skoncentriran na prisluškovanje droge v sebi, vleče te navznoter. Zakaj je heroin tako osovražen? Če odmislimo hudo odvisnost, ki jo povzroča, je to edina droga, ki ni obredna droga. Ostale droge kot so kanabis, lsd, gobice, ekstazi, se običajno jemljejo skupinsko, so del določenega obreda, so del nekakšne pripadnosti, lahko bi celo rekli, da so nekakšna skupinska terapija, ali pa skupinski izleti v nezavedno. Heroin ne, heroin te hoče samo zase, val je, ki te odnese z obale v razburkano morje, toleranca se dviguje in telo ga hoče vedno več. Nikoli nisem jemal heroina dlje kot dva meseca zapored. Preveč prijateljev sem videl, kako so trdo pristali zaradi njega. Sem pa vseeno doživel nekaj manjših kriz, ki niso bile nič kaj prijetne. Znojenje, curljanje iz nosu, diareja, včasih blagi krči ... zoprna stvar. Heroin je droga gnusa, je droga človeških izločkov, kot gnojni izcedki iz preluknjanih žil pravih džankijev. Heroin sproža endorfine, ki jim pravijo tudi hormoni sreče. Ironično? Niti ne, le da ta sreča pokaže kmalu svoj drugi obraz in to je gnus. Začetno prijetno kinkanje, nekakšen narkomanski dremež, ki je podoben blagemu in nepretrganemu orgazmu in ta orgazem hoče vedno več heroina. Ta neizmerna lakota postane absolutna erotika. Zidovi morale in etike se podirajo, vsaka celica se navleče nanj hoče še in še.

Iz dremeža v realnost budnosti, iz budnosti v dremež – med budnostjo in sanjami. Na sebi imaš zadah globine, znotraj katere si plaval in se razgrajeval. Amorfne podobe sanjskega odmika, z eno nogo onkraj in s krili preko. Vratolomnost prehodov, brezmadežno spočetje – rojevanje sebe samega. Zdaj mati, zdaj otrok. Gorovja in doline, vzpenjanje sunkovitih prehodov, spuščanje ostrih krivin. Le lik v neskončnem hodu gledališča lutk. Ponavljanje podobe. Ponastavljanje podobe. Sen in pozaba lebdita na mehkih krilih maka, neskončno razpelo časa. Biti odsoten – prisoten! Biti nekje drugje, znotraj nekega drugega odzvanjanja, znotraj minevanja, ki ne pozna odštevanja. Blaženo svojstvo neskončnega raztezanja. Tihotapiti, tihotapiti se v neke druge svetove.

Pustite luč! Tema je. Tema nima ne glave ne repa. Tema ima nenasitno telo. Ne, tema je nenasiten prostor, ki ga je treba naseliti. Kot otrok sem se bal teme. Kot odrasel se bojim teme. Najbrž sem še vedno otrok. Najbrž ne bom nikoli odrasel. Prikradejo se misli. Odnesejo te. Sanje. Znotraj sanj more. Tema nima sten. Strah, da zaspiš in se nikoli več ne zbudiš. Da prenehaš in sploh ne veš, da prenehaš. Tema te pogoltne. Ne maram teme. Preveč mi je lastna. Predobro jo poznam. Na ti sem z njo. V temi vedno padam in padam. Pustite luč! Luč gori. Pod odejo tli. Skrit in potuhnjen poslušam glasove, ki prihajajo iz sosednje sobe. Ne bi raje za šolo? Že tako ti ni do šole. Daj raje za šolo. Ne bi raje za šolo? Šolske knjige beri! Svojim letom primerno! Luč gori. Pod odejo tli. Mene ni. Ni me. V rokah pestujem knjigo. Samo svojo knjigo. Na ti sem z njo. Imeti ali ne. V njej so zarisane modre sledi. Meja med mano in ostalimi. Tu me nihče ne podi. Zametki zasvojenosti. Odvisnost, ki skeli do kosti. Čtivo, ki uči, kar množica zamolči. Tihotapim se v svetove. Tu me ni. Tam me ni. Začaran se tihotapim v svetove, ki burijo mojo domišljijo. Znotraj drevoredov tiktakanja. Znotraj goščave kratenja. Znotraj odtekanja svobode. Znotraj binarnega slepila. Znotraj reklamnih laži. Znotraj dlakocepljenja pravic. Znotraj prežemanja pravkar minulega. Terjati! Izboriti si! Vzeti si! Lasten čas in prostor. Njam, v slast gre. Kakšno olajšanje! Kakšen pohujšljiv luksuz! Razvrat! In še enkrat razvrat! Goduria! Lussuria!

In tako se zgodi okupacija, ki ni nič drugega kot prilaščanje. Prilaščanje prostora. In to prilaščanje prostora ni nič drugega, kot njeno prilaščanje. Prilaščanje samote. Prilaščanje odmika. In vsako prilaščanje je okupacija, okupacija samega sebe. Poselitev nenaseljenih in naseljenih območij. Zasedba v prostoru in času. Okupacija duha, ki se je izmuznil iz steklenice skozi ozko grlo, okupacija mehke tvarine, ki razžira površino in rine globlje … Zasedanje prostora, misli, čustev … Perpetum mobile – neprestano okupiranje – biti okupirani! Naš način bivanja, postati eno s tem, v čemer se razraščamo. Postati eno z njo. Zlepa ali zgrda. Potreben je čas, preden naselimo sobo. Tako nekoč. Tako danes. Potreben je čas, da naselimo svobodo. Tako nekoč. Tako danes. Ves ta čas v iskanju. Ves ta čas le zato, da bi jo našel. Ves ta čas, da bi našel osnovno celico. Ta osnovna celica je soba. Prostor, ki ti nudi odmik. Prostor, ki ti nudi možnost, da bi se lahko onegavil z njo. Onegaviti se s samoto. Nihče ti ne oprosti. Nihče. Obdati se z nesvobodo, da bi potonili v svobodo. Osvobojeno ozemlje. Vzvratna finta. Zategniti ročno, da bi lahko potovali. Humus za klitje duha. Zavetje, kjer se lahko plasti osebnost. Najbolj grozna razseljenost, ko ne najdeš te osnovne celice. Vitalne celice, življenjsko pomembne. Najti tisto točko, v kateri se nepomično zagozdimo, da bi se stekali povsod. Samoto je treba naseliti. S svobodo je treba živeti.