Ne bi nas mogel vsakdo, ki bi poskušal – tako brezskrbno, lahkotno in preprosto, kot počne Tone Škrjanec – uporabiti prvoosebnost »sedenja in gledanja«, tako prepričljivo zavesti v izročilo. Nikakor ne. Ni dolgo tega, ko smo se v tej zvezi spraševali in skušali celo dokazovati, da je Tone Škrjanec naše gore pesnik, podobno kot je škrjanec ptič pevec z naših polj. S tem ni bila mišljena nekakšna samoumevnost tega, kar pač nekdo je, temveč doumevanje vzrokov (ne)poznavanja te danosti.

Za pesnike nasploh velja, da imajo radi tisto, česar ne poznajo. To pa bi težko trdili za veliko večino zmedenih in zavedenih državljanov. Pesniki s(m)o pač tisto, kar večini ljudi ne bo nikoli poznano. Tudi če so že kdaj slišali za ta nenavadni samostojni »poklic«, ga niso zares dojeli kot sedenje v pozabi in gledanje v prazn(in)o. Prej so ga imeli za nekaj, o čemer so že nekje nekaj slišali in kar jim je nekako znano, čeprav v resnici nimajo pojma, kaj je to.

Ni si težko predstavljati, da bi kakemu mizarju laže razložili, kaj je poezija in kako se jo dela, kot pa bančnemu uslužbencu ali zavarovalniškemu agentu. Mizar bo hitro razumel, kaj pomeni obrt, z malo sreče pa tudi primerjavo s Platonovo idejo mize. Tudi med bančnimi uslužbenci in zavarovalnimi agenti so brez dvoma takšni, ki berejo pesmi ali jih celo pišejo. Spomnimo se samo Bankirja anarhista ali pa Wallacea Stevensa.

No, Tone Škrjanec zagotovo ne spada v konzervativni del populacije. Demokracijo vidi podobno, kot jo je, z zanosom sebe v središču, opisoval ameriški romantični bard Walt Whitman. Ta pesnik prostega verza je brez dvoma njegov prvi pravi tuji prednik, ki ga poznamo. Ob upoštevanju vsega, kar ju loči in kar nam ostaja neznano. S pomembno opombo, da je razširjena deželica Slovenija, kjer največ časa preživi avtor Nožev, Bakra in Kože, značilno postsocialistična in poznokapitalistična družbica, jadransko otočkasta (na stotine malih otokov raztreščena) in domala tipično podalpska (skalovita in poraščena z mahom). Pa tudi tišja. Manj v nebo vpijoča.

To so torej osnovne koordinate, ki jih potrebujemo, ko se odpravimo v gore tega našega pesnika ali samo na njegovo širno morje. S seboj moramo vzeti še telo in meso, kajti brez tega ne bomo prišli daleč. Tudi kaj opojnega ne bi škodilo, če smo že pri tem. Dihati je treba in včasih tudi sopihati. To predstavlja velik del skrivnosti, ki pa vendar ni vse. Skrivnost je tako skrivnostna ravno zato, ker je vedno še malo ostane. Še malo za drugič. Še malo za potem.

***

Ali drugače povedano: pesništvo avtorja zbirke pesmi Dihaj je že od svojih zgodnjih objav prepoznavno in od vsega začetka izdelano, saj je Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko izdal razmeroma pozno, proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ni skrivnost, da si je avtor prvenca Blues zamaha na izviren in samosvoj način prisvojil poezijo ameriških bitniških avtorjev, ki jo je prevajal že v sedemdesetih letih. Poleg tega je pisal haikuje, saj se je navduševal nad poezijo z Daljnega vzhoda. Njegove najnovejše pesmi, še vedno, v svojem značilnem tonu in pogovornem idiomu pripovedujejo o čudnih vsakdanjostih, o majhnih, trenutkastih in mimobežnih, vendar še kako pomembnih »osebnih stvareh«. Pesniški svet, ki ga ustvarja Škrjanec, je, v svoji prvoosebni danosti, ravno toliko domačen in skromen, da nas lahko zavede, ko že mislimo, da smo se vanj lepo namestili in mu prišli do konca. In nas spet preseneti.

Primož Čučnik

NE VEM NE VEM

Stay together. Learn the flowers. Go light.

Gary Snyder

z malo pišem iz čiste radosti in lenobe.

prebiram knjigo pesmi,

nekakšen priročnik o jadranju,

vrveh in starodavnih veščinah.

sem zaradi tega kaj boljši. morda,

ne vem, vsekakor pa bolje diham,

lažje poganjam bicikel po klančini jutra.

spominjam se časov, ko smo smreke

omenjali predvsem v zvezi z vitkostjo in lepoto,

in v tem kontekstu ne gre pozabiti

veličastnih ladij, s katerih se v morje

spuščajo debele z mahom poraščene vrvi,

na katerih rastejo družine školjk, okoli njih pa

večje in manjše ribe in množice

izredno majhnih zadev ­– prepričujem se,

da je to plankton in ne razpadle smeti – in je vse skupaj

videti kot vesolje, ko takole sedim na robu pomola,

opletam z nogami in med koleni opazujem

ta mini kozmos, prekrit z odsevom neba.

ples se kot vedno raztegne v karneval in

ob večerih, ko glasba utihne,

se prižgejo luči, prižgejo se luči

in zapahnejo se vrata. pride čas

tkanja neskončnih pragov, brbranja

o nadlepih čarovnicah, razmisleka o tem,

da se najprej pustiš zapeljati, potem

pa te premami dom. veliko morja je na vse konce

in ptic. nobenih jader na vidiku. samo ostanki

vzhodne kuhinje, eksotičnega suvanja z boki, lave besed,

in kupček posedle panakote.

postanite lahki, bodite svetloba.

razmišljam, pa vseeno ne vem.

I CAN SEE THE DARKNESS

zdaj pač malo sanjarim

o ozkih presušenih ulicah mesta

o valovitih nepokošenih travnikih

o tisočih odtenkih zelene

o stvareh, ki se mi dogajajo preveč poredko

in se jih ravno zato in nasploh že

vnaprej veselim

o večerni hoji ob

zeleni reki proti domu in ona

meni in celemu svetu nekaj mrmra

počasi in leno mrmra pa je ne

razumem in tudi vseeno mi je

občutki so dobri taki enostavni

umirjeni

nek audi pricvili v ovinek

neko dekle se ozira naokoli

in si skupaj z mano misli

si domišljam

nikamor ne hiti

samo mrak

samo tema je pred nami

VRV, NOŽ, PREPAD

za šotorom je vedno zelena goščava.

in v goščavah po definiciji preži. nekaj bolj

ali manj negibnega in z izbuljenimi očmi.

nekaj bolj ali manj velikega. nič zares

imenitnega. vodoinštalater brez pravega ključa

ali ženska v enodelnih bež kopalkah brez prave

družbe in brez vsake ideje. prisežem, ne bom

več ponujal šnopca, niti po telefonu ne. da ne

preide v navado. neka ženska po vaški

cesti sprehaja majhnega psa, potem še ena

in še kakšen avto. nobene prave ruralnosti

ni čutiti, premajhni smo. tiho si ližemo rane,

srkamo pivo, sonce se poveša za oblake,

nek moški glas nekaj pripoveduje po turško,

neka ženska leži na žogi in si popravlja modrc,

odmakne koder las in nekaj senc je, ki padajo

naravnost od nikoder.

ko zagledam luknjo, pogledam stran

in se delam, da je ni. nič ne vprašam.

potem je za spoznanje bolje.

DNEVI TIŠINE: VEDNO ZJUTRAJ

vem, voham ga, konec prihaja, požrl me bo ves ta krompir

in tisoči malih piščančkov. nobenih dotikov ni več.

hudobni duh je premagal meso. razmerja ostajajo,

in ostajajo neprepoznavna. tukaj so, čeprav jih ni.

in še vedno jo včasih zavoham, neskončnost sirske puščave

sredi totalno črne noči. ali pa miren in hladen večer v Bagdadu.

slasten riž z maslom, ki se počasi raztaplja.

krvavo rdeč sok granatnih jabolk. daleč najboljši na svetu.

nad glavo nebo, mesec in ostala krama in potem že dolgo ne

tako zgodnjega in jasnega jutra. takrat so res najlepša. vedno zjutraj.

ne more dolgo trajati, vem. vedno potem pride mraz, da kar peče.

ostajajo laž, in vpitje, in minljivost. topla in mehka telesa.

in prijazni bradavičasti spomini, ki jih hranim na nekem skritem

vsem dostopnem kraju in brez posebnih oznak.

kadar uspem skrbim zanje. hranim jih in jih gladim. prijetno so mehki,

kot puhasti, neobičajne napol žive teže in v nekem drugem času.

izmišljujem si absurdnosti, nedolžne intervencije

kot si jih privošči vsak kolikor toliko spodoben slikar ali kipar

ali oblikovalec okrasne keramike. na svoj način tudi skladatelj.

na nek način.

in to niso krvave rane na glavi, ki jih počasi prebada šivanka.

preprost sem, včasih tudi primitiven. živim skromno življenje.

ne želim si svojega bližnjega žene, če ni izjemno čedna

ali če ni huda nuja: kuga, lakota, vojna ali podobni zastoji na avtocesti.

privoščim si neobičajne poteze. lastim si to svobodo.

živim v bizarnem svetu, poškropljenem s krvjo in parfumom.

VETER

kakšen nor dan. sonce sije, veter pa vleče

kot pri norcih in premetava platnene stole po balkonu.

vem, stvar okusa in hitro izsuši ustnice,

tale veter, ki dela, da cvetoča drevesa

in plav plastični prt plapolajo kot zastave.

plavo poljsko cvetje, ki sem ga nabral včeraj,

se plavo usipa po ultrapasu mize iz prejšnjega stoletja;

stil 60-ih; flower power, hipijada, lsd

in mize z ultrapasom. in Monika je z neko

abnormalno močjo videnja že včeraj

opazila, da sem danes pustil v kuhinji

cel dan okno odprto, in nevidne pajkove niti,

ki povezujejo bele cvetove hruške z vejami.

ona vidi stvari, ki jih jaz ne. pa ne

zaradi blokade predsodkov, mogoče zaradi

leč, vgrajenih v mojo noro glavo,

ali dolgih let razširjanj območij zavesti,

viskoznosti zraka, ki se vali v vetru.

in kako me šele begajo in bolijo vsi ti nedotiki,

ki se vse bolj plodijo kot zajci.

štefeta ali vlakec, on bi pomagal, on bi nas malo

stabiliziral, sopihanje in gost dim in

ropot kvadrature kroga.

zahajajoče sonce

razkrije množico odtisov rok

na steklu balkonskih vrat.

vse to skrito, te skrivnosti,

še naprej se bodo vlekle skozi mojo glavo

skozi leta noči. ko je mrak so največje in

najbolj ranljive. neskončno

klobasanje nekaterih o enem in istem,

o neskončnih porazih kot o dosežkih,

o rekah, polnih napihnjenih trupel

in lenih rib. bloki in kovinske

palice, nekaj trmastih

rjavih in lanskih listov na drevesih.

pride nekdo in mi s počenim glasom

pohodi pesem. isti glasovi ponavljajo skoz in skoz

isto zaletavo jamranje. mladi postajajo

stari, pesmi se krotovičijo

in vlečejo kot kurja črevca.

nekdo pride in me oblije nervoza.

kdorkoli. pristavim vodo za čaj, ki ne bo

nikoli zavrela. obrazi z

očmi, obrnjenimi stran. najprej tragedija

potem farsa kot še večja tragedija.

mikrokozmosi razdrobljenih se

vlečejo po ulicah po nekih jebenih opravkih.

preveč je. obremenjen z nesmislom in

njegovim utemeljevanjem, premalo prostora

za življenje, premalo za lepoto

in tale sivina me ubija. nekatera semena

kalijo izrazito počasi.