Jano Putrle Srdić v njeni tretji zbirki zanima narava, ki je kultura, in prevratno: kultura, ki je narava. Onkraj tega, kar razumemo pod naravo – obvladljiv in nadzorovan spekter življenja, zveden na zakone kemije, biologije, fizike. Prepoznava, da kibernetska sodobnost postavlja meje narave povsem na novo: pred jutranjo točo se skrivamo v avtu, a kaj je z nepredvidljivo naravo prometne konice? In ali ni nekontrolirana materija interneta podobno nepredstavljiva kot temna snov, ki predstavlja 96 odstotkov vesolja? Kje se narava neha in začne kultura? Razmerje med naravo in kulturo sodobnega človeka ostaja odprta dilema.
Pesničin pogled zaokrožuje prepoznavanje živali kot »nemih« sogovornikov. Iz te ključne razlike med govorečimi in negovorečimi živalmi prihajajo nesluteni učinki. Volkovi, psi, ptiči, hrošči. Drevesa, (pra)gozd, micelijska mreža, nevroni. Pesem se ustavi ob gorečem kvadru lesa in se čudi. Čudi, da je, kot je, čudi temu, da karkoli je. »Narava je tema okrog Descartove misli,« preroško pravi. Narava ostaja samozadosten misterij, a hkrati podaja ključ. Dokler je bila del vsakdana naših praprednikov, je bila avtoritarni učitelj. S človekovo civilizacijsko odtujitvijo je postala elokventen sogovornik, v frustracijo vseh vpletenih odrezan od besede. A narava niso kemijske formule in biološke izpeljave, ki jo držijo na varni distanci. Bolj kot izgubljamo stik z njo, bolj intenzivna so bližnja srečanja, bolj kot si naravo podrejamo, bolj nam skače v obraz.
Pod površjem upesnjenega brbota od življenja. Pričujoča pesniška zbirka je intelektualno prepričljiv in intuitiven pesniški prispevek k nekaterim najpomembnejšim razpravam sodobnega časa, ki jih narekujejo ekologija, bioetika, biopolitika in kibernetika. (Mojca Pišek)
Riba
Če še tako previdno prerežeš trebuh
te čudovite srebrne ribe izvlečeš
drobovje obrišeš prah s poličk
in postaviš ostre predmete najviše
te varnost ne bo rešila strahov.
Beda ne zagotavlja dobre
pesmi. Bližina smrti te zgolj naredi bolj
samega. Napolnjeni z veseljem kot akvarij
z drstečimi ribami
gledamo race
ki si sledijo z zamahi lopatastih nog
en dva en dva
v vrsti.
Neki red je v vsem skupaj.
Neka peresna lahkost.
Izdihni, ko izpustiš
Vdihni, ko sežeš, mi reče,
izdihni, ko se oprimeš. Vdihnem
masten cvetlični vonj poletja,
fizikalca na busu, marihuano.
Izdihnem trikrat deset metrov
neprebranih knjig, pešačenje po
Antarktiki, vlečne pse, ki me ne
bodo pripeljali nikamor.
Vdihnem čudovito reklamno svetlobo
z jesenskim listjem in lepotico v renaultu,
potem skušam izdihniti
žensko in avto.
Zakorakaj v virtualo, mi reče,
in se usedi med nanodelce.
Vdihni, izdihni, to je tvoj svet.
Ti spolirani elektromagnetni impulzi,
ki jim praviš glasba, in enakomerno
odmerjeni kriki iz doma za upokojence
pozno v noč. Dihaj.
Vdih in izdih.
Vdihni, ko sežeš, izdihni, ko izpustiš.
Vdihnem bele tabletke.
Letala.
Besede ljudi, ki so se
obdali z veliko tišine.
Sani. Naletavanje. Vlečne pse,
lahko da mi pridejo prav.
Drobne impulze upanja
kot pornografijo v otroštvu –
odprto režo v neznane svetove.
Vdihnem povsem naključne detajle,
drobne gibe rok, zasuke glave in medmete
ki nimajo mesta v epskih romanih.
Dim iz filma Razpoložena za ljubezen.
Izdihnem in poslušam prasketanje omrežij,
nedoumljivo pot informacij v tem
nasičenem in praznem vesolju,
brnenje nasprotij v sebi.
Vse je neponovljivo.
Ponovi vajo: vdih in izdih.
Temna snov
Kako
se ogenj razteguje
po kvadru lesa,
nekoč deblu drevesa
(kot povečanemu steblu neke travniške rože),
dokler ga ne razpoka
in počasi razcepi v temno snov.
Temu se je čudil že Descartes
in potem nekaj malega napisal
in zunaj še kar nepojmljivo stojijo
ogromna hrapava drevesna
debla v nečem, kar se nam zdi tema,
a je odblesk zvezd na stotinah listov,
objem sovjih krempljev okrog veje
in dotiki nekih mnogo manjših
bitij v mnogo hitrejšem času,
kot je rastlinski.
Drevesa pa skozi ogenj segajo
v Descartovo misel
in v gozdu s svojimi vejami
v temno snov, za katero ugibamo,
da sestavlja 96 % vesolja.
Narava je tema
okrog Descartove misli.
To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje
Ponoči raste micelijska
mreža in se vzpostavljajo
povezave med nevroni.
Gozd diha skozi fosilno
deblo v lubje živega drevesa
in vsi smo zapredeni v
najbolj vsakdanje skrivnosti:
žilice in mozolje, iztekajoče
se ure, nekdo kleči
na grobu, da mu vlaga
prodira skozi sintetične
hlače do mrzlih kolen in pes
trza v spanju, ko voha,
kar je tisočletja zapisano v
DNK, ki je samo bolj posrečena
oblika kot 010110100.
In če si prav redko dovolimo ljubeč
odnos do tehnologije, je zdaj tudi
ona del signala, utripa v temi sobe
z lučkami na elektronskih napravah.
Vseprisotna je neopazna kot soseda,
ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika,
prenaša račune in zaključuje krog informacij,
obraz ji žari, kot je dano le redkim,
zelo starim, zelo mladim.
Nocoj bodo hrošči, ki so se 17 let pod
zemljo hranili s sokovi dreves, hkrati prilezli
na plan in se preobrazili v nekaj drugega.