Prolog Trpljenja mlade Hane ni ravno jasen: »govori nekdo, ki ga ni. / toda, ker se ne zadovoljimo z Ničem, / jo vidimo.« Kdo vidi in kdo govori? katja? hana? Sled mladega Wertherja? (»vedno, kadar ga sreča, se spomni svoje smrti. / ups pardon. // spomnim se trpljenja in hana je ravnokar zadihala…«) – tudi, a bolj kot prevpraševanje njegove teme: »v hani se kopiči toliko jeze // enkrat bom prefukala cel svet // ampak seveda to so samo besede. // fora je, da se bo hana zlomila ob prvem večjem pritisku.« Morda pa govori distancirani pripovedovalec, iznajdba E. Jelinek, ki s kombinacijo poročanja in frazemskega diskurza razsuje namišljene medčloveške idile? (»hana noče govoriti o ljubezni ker / hana se je zaljubila v moškega, ki ji je rekel / upam, / da se nisi zaljubila vame. // in jo poljubil.«) Ljubezen in seks (kot opcija za ljubezen ali proti njej) sta temi, okrog katerih se zgoščajo hanine situacije za soočanja z lastno nemožnostjo v očeh drugega in, posledično ali pa morda vzročno, tudi v svojih očeh (»zato je po dolgem premisleku / raje odšla na pivo in poskušala sebe preusmerit v nič. / kot mnogokrat prej.«) In tako je hana – hana z malo začetnico: vloga in podoba, ki jo izdelujejo drugi in ona sama, še bolj kot v ljubezni nesprejeta tudi v pesniški vlogi (»razmišljala je, da bi pokleknila prednje / in jih prosila / prosim preberite moje pesmi niso zanič zares ne, / ampak je danes še preveč utrujena in premalo močna. / nekoč boš imela dobre pesmi, ampak nikoli tako dobre kot so moje.«) Kljub temu »hana ne bo nehala pisati«. Kljub občasnim zdrsom ne zna obtičati v romantičnem mitu o preseganju grdega sveta z veličino Jaza. Ko se velika zgodba o Wertherju »preslikava« na hanino biografijo, se razsredišči in spreminja v malo zgodbo, v kateri so konvencionalno velike teme samoumevno sopostavljene ob banalne vsakdanjosti in tabujske metonimije hanine resničnosti (HANA IN PRVA LJUBEZEN, HANA IN SMRT, HANA IN CIGARETE, HANA IN SMRKELJ, HANA IN MENSTRUACIJA). Hanina biografija je niz vsakdanjih situacij, »zgoščenih kontekstov«; ne dvig nad, temveč umestitev v svet. Četudi konfliktna. Hana ne zna ponotranjati konvencij, zato ni konstruktiven člen nobene družbene skupnosti, ne družine ne partnerstva in seveda tudi ne slovenskega parnasa. (Precej bolje ji gre z gozdom, brezdomci in mačko.) Ni usposobljena za prilaščanje. Palačinke »vedno vse zažge«. In v sanjariji zna totalno pobesneti. Med hano in svetom se torej dogajajo trki. Kdo to gleda in govori? Včasih kot montažni citati fraz spregovorijo glasovi oseb, ki gradijo frontno linijo sveta proti hani. V večini situacij pa govorita dva glasova: o hanini situaciji odprto-zgodbeno poroča in komentira tretjeosebna »pripovedovalka«, ki svojo vsevedno, tudi ironično distanco včasih zaostri še v prvi osebi množine (»pojdimo naprej.«). V ta vodilni govor se montirajo kratke hanine replike, kar pa ni (več) pravi dialog, temveč prevzemi haninega glasu in perspektive (»vedno pogleda na drugo stran prehoda za pešce, če jo kdo čaka. / in potem ko ugotovi, da je nihče. / gre čez in opazujem ljudi, ki hodijo mimo. // potiho upam, da se je bo kdo dotaknil.«). Izmenjujeta se prisotnost glasu in odsotnost podobe – in obratno. Menjava poistovetenj in distance, dialoškega notranjega monologa traja do epiloškega KONCA HANE ALI KATJA. Čeprav je hanina »biografija« predvsem lirska, je dejansko žanrski spoj dramske, pripovedne in lirske artikulacije, ki iz fragmentov ustvarja celovito »poročilo«. Vanesa Matajc
hana je pesnica.
oziroma hoče postati.
oziroma mora počakati, da jo ostali potrdijo.
išče svoj glas.
seveda, kdo ga pa ne.
hana išče svoj glas tako, da
pošilja vsem (po večini) nadutim pesnikom svoje pesmi.
hana seveda pošilja tudi na natečaje,
čeprav jo vsako leto
znova in
znova pozabijo.
ona še vedno rada piše, čeprav nima
pojma, kaj bo v naslednjih letih sploh naredila iz sebe.
ampak ve,
da nočem
velike družinske hiše,
perfektnega moškega, niti redne
službe, ki jo bo nekoč morda morala imeti.
hana je trenutno stara
enaindvajset let, čeprav ji v vsaki trgovini
še vedno rečejo za osebni dokument,
ko si kupuje cigareta.
brez cigaret ne more preživeti dneva.
nohte si je pogrizla tako globoko,
da se na njenih rokah vidijo
krvavi madeži. sploh ne deluje
živčna, ampak je v stalnem čakanju,
čeprav ne ve točno, kaj ali koga čaka.
pojdimo naprej.
v trenutku, ko hana stopi iz hiše, ji gre na jok.
in postane ji neizmerno slabo.
hana ve, da to ne more biti jutranja slabost nosečnosti,
saj ni seksala že dve leti, odkar se je odločila za post.
hana ve, da sem se ravnokar zlagala,
saj mi nismo njeni starši
in nismo njena babica
niti dedek,
da jo bomo obsojali, če nam bo povedala,
da je nazadnje seksala včeraj
in ko se je zjutraj zbudila,
ni vedela, kdo zraven nje leži.
ampak zaradi lepšega občutka bralca
bom raje napisala, da je hana seksala dve leti nazaj
oziroma morda še boljše- da je devica
in namerava v samostan,
kakor so si njeni starši od nekdaj želeli.
torej- hana ne mara sveta.
rada seksa z neznanci, ker neznanci ne bolijo.
čeprav je med pisanjem ravnokar ugotovila,
da si želi bolečine, saj bolečina vodi v nekaj
lepega in kar je lepo, ne more biti slabo za življenje.
sovraži dneve, ko se zbudi brez cigaret,
ker potem mora zjutraj takoj v trgovino,
namesto da bi najprej spila kavo in šele
nato opravila borbo z vsemi ostalimi ljudmi.
ti ostali ljudje znajo biti naporni, saj si hana
velikokrat poje med hojo,
še raje pa se sama s sabo pogovarja.
ljudje jo gledajo čudno,
saj se sami s sabo pogovarjajo samo še
norci, narkomani in brezdomci.
ali morda osamljeni moški,
za katere misliš, da se pogovarjajo sami s sabo,
v bistvu pa nagovarjajo hano.
zato je hana že v osnovi zasovražila današnji dan,
ker je včeraj po pomoti pokadila zadnji cigaret,
saj je bila živčna in nohtov ji je zmanjkalo.
v trenirki je počasi stopicala proti trgovini,
ki je deset metrov stran od njenega stanovanja,
v nervozi, da bi morda srečala soseda,
s katerim je seksala tri mesece nazaj in jo je zelo prizadel.
ampak zakaj bi krivila njega,
raje krivi sebe, ker je to najlažje.
tri mesece in nobenega odgovora od njega.
le kako naša hana še lahko preživi takšno stisko v sebi?
postala je verižna kadilka.
ampak kljub temu da s strastjo hrani raka v sebi,
ga še vedno pogreša, čeprav nam bo to zanikala,
ker jo preprosto preveč zaboli
vsakič,
ko se spomni nanj in noče postati patetična,
kajti emocionalne pesnice pa
nihče noče,
ne potrebuje in
ne ljubi.
izkušnje pravijo, da hana ni ravno perfektna ženska,
ob kateri bi se moški zbudil.
zjutraj se niti ne zaveda, da je pokonci
in to traja še naslednjih pet ur.
v jutru njeni lasje štrlijo kot sračje gnezdo
in je izjemno tečna.
po obrazu ima razmazana ličila,
katerih si prejšnji večer ni uspela počistiti.
zjutraj ugotovim, da je bil včeraj konec dneva.
eno uro potrebuje, da ugotovi, če ima umazane spodnje hlače,
dve uri potrebuje, da si jih zamenja
in ko stopi pred ogledalo, skoraj ničesar ne vidi.
jutro je tisti del dneva, ko ji gre najbolj na jok- poleg večera.
si bil srečen preden si postal osamljen.
hana ne mara zgodnjih juter.
če se po pomoti zbudi ob sedmih,
čuti neverjeten pritisk v glavi,
ki jo trpinči čez cel dan.
hana se je spomnila dveh juter, ki jih je preživela z njim.
morala sta se zgodaj vstati, ker je šel v službo.
vedela je, da ne izgleda lepa.
pred tem celo noč ni spala,
ker se ji je nekako dozdevalo,
da spanje z njim ne bo trajalo.
zato je bedela in ga opazovala
in se stiskala k njemu, čeprav on tega ni hotel.
hotela je ohraniti trenutek,
čeprav vsi vemo, da je to naivno.
ničesar ni dosegla.
takrat sem prvič zasovražila sonce
in njega.
morda se vam bo zdelo ogabno,
ampak hana dostikrat rada voha svojo
menstrualno kri.
zdi se ji osvežujoča in posebna.
spomni se dne, ko je dobila prvo menstruacijo.
še lepše se spomni, da takrat ni bila skoraj nič kosmata po
vagini, ampak to pride v naslednje poglavje.
hani menstruacija dela posebne težave.
ponavadi dobi hude krče, včasih
se tudi pretvarja, da jih ima,
včasih pa kar sama od sebe omedli, da prikaže svojo šibkost.
hana je s svojo prvo menstruacijo ugotovila,
da je postala ženska!
takrat sta šli z mamo v trgovino in kupili največje možne vložke,
ki se uporabljajo predvsem ponoči, ker imajo krilca.
tako je hana ugotovila, da je ženska.
in da je plodna, ampak da še ni čas,
da prvič seksa.
saj če smo čisto realni- tudi ni imela s kom seksati,
ker se je naivno odločila, da bo izgubila nedolžnost
s pravim moškim, ki ga bo ljubila
in z njim živela do konca življenja.
takšne misli so me obletavale pri enajstih letih.
hana je prvič povohala svojo
menstrualno kri pri sedemnajstih letih.
vonj ji je bil všeč, zato dostikrat še to naredi,
ampak tega ne pove nikomur, saj potem bi ljudje mislili,
da ni čisto pri sebi.
kasneje pa ji seveda posvetili posebno biografijo o tem,
kako poseben človek je bila.
in seveda, kako so jo vsi oboževali. čeprav me nihče ni poznal.
torej, kot je jasno.
hana in njena menstruacija imata poseben odnos.
hana je ravnokar spet priznala laž.
za svojo dogodivščino z okušanjem krvi je povedala
svojemu bivšemu fantu, ki pa jo je seveda imel za
pokvarjeno,
ogabno
in predvsem
NEŽENSKO.
kar je napisano v tej knjigi,
so same skrivnosti in to naj tudi ostanejo.
saj je naša dežela ena redkih dežel, kjer imajo ljudje sposobnost
ohranjanja skrivnosti sebe in soseda.
hana je tukaj označena za nežensko,
saj poskuša menstrualno kri.
menstrualna kri je tekočina,
katere se ne smemo dotikati,
saj je strupena in lahko povzroči resno okvaro
dihal in srca.
ali razuma.