Uroš Prah

TIŠIMA

LAKOTA

Dve lupini sem in obe

sta ljubezen.

Mala se not obrača,

vije vase.

Rob druge se ob

stene stiska.

OBJESTNI PEC

To je prostor-telo

invertirano telo

tehno utriplje

koža stena

koža strop

les tla.

Ples.

Segati vanj /kot/

trzniti – bolščati – malo bruhniti

kislo lužico /spraviti

to zadnjo polovičko iz sebe/

nagibajoč se čez kislo polovičko

vdihniti zimo

biti bolje

namočiti glavo v nek sod v kotu

se postaviti predme, zreti,

kako plešem, se zvijam in se stegujem –

zgrabiti kožo na hrbtu, objestno

povleči gor.

Sem ščene, poscan

strah, prah –

besen vase, tresoč

se postavim, rečem nekaj

kot: bejž bek; pa

kaj ti ni jasno; daj mir;

ne m...

Pa tebe je strah, ti

odurni neznanec, ti čudno

zbrano nasilje, napet potencial

svinjarije, zdaj zdaj

poškropljene čez mene –

Po 62 letih na tem svetu nekaj

vem. Ničesar ni za očmi človeka,

ki mi sedi nasproti, ki pije z mano.

Bežal bom pred vami, ker –

Hitro bom šel, saj –

pospešil korak, se

zdrznil – mrgodil –

znižal pogled, ko –

vstran glej –

vdignil plitko.

Ne me pozdravljat. Kar hočeš

je, da ti rečem: kul si; no,

nisi kul.

O, brat, težko

gledam mizerijo tvoje sreče.

Neka nerazumljiva krivica je

zataknjena med nama. Mama.

Ne spomnim se, kaj se je zgodilo

da te ne maram, morda

si bil moj prvi sovražnik.