Zadnja pesniška knjiga Taje Kramberger zadržuje vse, kar je bila Z roba klifa (protest, dnevnik preživelih, analizo matric, ki blokirajo ustvarjanje in ohranjajo strukturo dominantnega diskurza). V tvojem objemu je prostor zate vsebuje kolaže, s katerimi dosega dvoje: kaže na enega od političnih pesnikov, ki so dekontaminirali ta prostor (S. Kosovel), hkrati pa z izrezki iz časopisja z začetka 20. st. duhovito in prodorno razkriva družbeno realnost 21. st.
V tvojem objemu je prostor zame je obenem knjiga s pesmimi ljubezni, ki niso ljubezenske pesmi (ljubezenska lirika je po svoji osnovni strukturi del dominantnega diskurza). Kjer obstaja zmožnost objema, tam nastane prostor »zame«. Objem pa je v končni fazi tista domovina, kjer emigranti, kar T. Kramberger od leta 2012 tudi je, edino lahko živijo.
Knjiga je sporočilo v steklenici, je pismo »ženskam iz moje družine«, pismo z napotki in opozorili za pesnice in vse osebe, ne glede na spol in nacionalnost, ki se borijo za življenje. Zato ta knjiga usmerja svetlobo na manj znana življenja žensk, kakršne so G. Mistral, V. Ocampo, C. Alegría, M. Randall, S. Sanchez, A. Lorde idr. Pesem T. Kramberger je pričevanje življenja, ne le proti smrti, ampak za življenje. Na ta način se je pesnica izognila poslednji morilski zanki, ki jo je okoli nje na zavraten način poskušal oviti slovenski prostor.
Kot vselej v poeziji in delovanju T. Kramberger, ne gre zgolj za besede, sploh pa ne gre ne za postmodernistično igranje s citati, še manj za intelektualizem, cerebralnost – vse to so samo projekcijske puščice, za katere je treba pogledati, od kod in s kakšnim namenom so izstreljene. Žlahten, empatičen razum, oster in osvobajajoč humor in predvsem radost bivanja kljub nemogočim razmeram: to so pesmi Taje Kramberger. (Alenka Jovanovski)
Dom je tam, kjer sva
Dom je tam, kjer sva
in kjer še bova.
Zapustila sva rodno deželo
že davno zares.
Zapustila geto
meketa in izbrancev.
Granitne kocke bi metali v naju,
če bi si upali biti pogumni.
Sklonili bi ošabne glave,
če bi si upali biti ljudje.
Zapustila sva človeško bedo, ki
se dela, da je bogastvo.
Zapustila tudi stoletje,
v katerem sva živela.
Dom je tam, kjer sva
in kjer še bova.
Ženske sem hotela jasne in pokončne
vprašala si: ni tu
nobene pesmi, ki bi
prinesla dež v puščavo?
Sonia Sanchez, »21 haikujev za Odetto«,
Jutranji haiku, 2010
Ženske sem izrisala z odločno
vertikalno potezo, nisem uporabljala
tehnike grobega senčenja, kontrastov in
toniranja. Nisem stilizirala njihovih teles.
Ženske sem hotela tenkočutne,
jasne in pokončne, sijoče v zenitu
in z dolgo senco memorije v večerni zarji.
Hotela sem, da raster izostrijo same.
Nisem jim lomila hrbtenice
v posamična vretenca, nisem jim meglila
pogleda z obljubami, lavirano melanholijo,
a jih tudi ne združevala po luninem ciklu.
Hotela sem jih razgledane, oborožene
z argumenti, kakor ti, draga Madeleine,
mehke, a z zatipom roba,
solidarne, človeške na robu prepada.
Pričevalke. Ne zatajevalke.
Ne orodja krvoločnih dejanj in krivic.
Nisem povzdigovala njihovih src,
a tudi ne opevala njihove brezsrčnosti.
Hotela sem, da so prisebne, da so ženske na način,
kakor je cvet cvet in kakor je moški moški, kadar je oseba.
Da ne razsipajo svojih življenj, da ne
osipljejo cvetnih listov še pred cvetenjem.
Z enim zamahom sem hotela ledeno točo
njihovih predsodkov pretopiti v solze katarze.
Vse to sem hotela.
Jih iz hibernacije vrniti v smeh in življenje
– vse
v deželi videzov
in sprenevedanj.
Preveč.
Za bakšiš
Za bakšiš smo vzdrževali mednarodna omrežja,
gverilske zveze med verznimi radiotelegrafisti.
Za bakšiš smo, hripavi in komaj slišani, skušali ohranjati
človeške vezi z ljudmi, ki imajo radi poezijo, ne slave.
Za nami je vozil tank introniranih in brez milosti
mendral vse, kar smo živega ustvarili.
Za nami je vozil oklepnik častihlepnih
in sproti uničeval naš pridelek.
Za bakšiš – toliko je bila vredna dežela,
ki nas je razbijala in spodnašala.
Bili smo premočeni od suše.
Vedno sveži od utrujenosti.
Bili smo do mozga polni
težkih preizkušenj in
srce parajočih spoznanj.
Pozorni, budni,
jasni in vedri
od nakopičene žalosti.
Takšne nas je naredila poezija.
Takšne nas hoče življenje.