Hans van den Waarsenburg živi na skrajnem jugu Nizozemske, v neposredni bližini Maastrichta in Aachna, nekdanje dvojne prestolnice frankovskega imperija in starega trgovskega mesta, kjer se srečujejo trgovske poti po kopnem in po vodi. Na ravnici, ki jo prečesavajo slani vetrovi z Atlantika in severni vetrovi z evropske celine, kjer se vonji po soli mešajo z mrazi s severa, nad katero odprto nebo razgrinja neskončna, spektakularna obzorja, prizorišča melanholičnih oblakov in daljav, in čez katero počasi mezi široka reka ter v mestu spolzi pod mostove iz različnih časov. Tu človeka prevevajo občutki o majhnosti in minljivosti enkratnega življenja ter o stalni bližini smrti. In taka je tudi Waarsenburgova poezija. Čvrsto povezana v stare, zanesljive kitice, v kratke, jedrnate stavke, jasne slike in pogosto rimane metafore, ki spominjajo na odmev preteklosti ali na majhne slike flamskih mojstrov, na pragmatično prizemljenost in čvrsto geometrijo, ki jo je v svojem slikarstvu do popolnosti razvil slavni Piet Mondriaan. Ni slučaj, da v zbirki najdemo dve pesmi z naslovom Mondriaan v Domburgu. Podobno kot v Mondriaanovih abstrakcijah so tudi v Waarsenburgovi poeziji naravni prizori ali predmeti v ustvarjalnem postopku osvobojeni vsega odvečnega in obrušeni do bistvenega. Spominjajo na skelet čolna na sipini, od katerega so ostala rebra in gredelj. Metaforika zoba časa, ki je vtkan v sam pesniški postopek. Ta se ne kaže na grob način, ampak v mehkih, čipkastih linijah, komaj opazno, hkrati na številnih ravneh, skorajda mimogrede, s spretno potezo »čopiča«, ki spomni na odblesk svetlobe na zenici (ali na biseru) na portretu deklice z bisernim uhanom delftskega slikarja Iana Vermeera. V njegovi poeziji se časovnost kaže na dva načina: kot živa, melanholična znotrajčasnost ter kot odtekajoči, polzeči čas. Oba časa se v mozaiku dob in krajev kot oživeli spomini stketa v mehki občutljivosti duše, krhkosti slikarske krajine in vseprisotne zavesti o smrti. In morda je prav ta zavest o smrti tisti element, ki človeka vrne na zemljo in v liričnem tkanju zabeleži tudi bolj obešenjaški, epski ton, kot ga poznamo na primer s slik iz poznega obdobja Pietra Breugela mlajšega. Kar bi od Waarsenburga mornarja tudi pričakovali

Sveta Gospa, Mati Nemirnega Ledenega
Mraza. Molili smo: Daj nam
danes naš hot dog,
ker jutri gremo v grob.

Krčme, pijača, minljivo veselje mornarjev, ljubezen do morja ali otožnih flamskih ravnic, do doma in daljav, do ljubljenega bitja in vodnih prostranstev: kraj, kjer se srečata zemlja in nebo, ocean in mesto, revščina in bogastvo, posameznik in množica: pristanišče, križišče in stekališče, začetek ali konec potovanj, živžav in beda, bajen uspeh ali revščina:

brez sape izrekam imena
pristaniških mest kot v molitvi.

A tu ne gre zgolj za površne, “turistične” obiske Lizbone, Genta, Galwaya, Bahie Blance, otoka Aran, Ohrida, ali fotografske posnetke, na katerih se človek, naslonjen na ladijsko ograjo za hip zazre čez morski zaliv, ampak za dolge meditacije, stanja notranjega zrenja, lirične pokrajine v duši, notranji dialog z odprto morsko planjavo ali flamsko ravnico. Obrisi otoka v daljavi ali osamljenega drevesa na ravnini, ob katerem se za neskončnost trenutka zaustavi pogled v molčeči molitvi molka, globoko zaznamujejo to liriko z drsenjem govorice, ki spominja na jadrnico, drsečo čez širok zaliv. Ali na nostalgično oglašanje glasbe, ki kot spomin odzvanja v notranjosti in h kateri se Waarsenburg neprestano vrača.

… neznano od kod, ves mehak, bel,
z okusom po srebru, posvečeni vodi, muškatu.
Ko so se dnevi daljšali, je po hodnikih

odmeval Melando. Tango, rumbe in
beluši …

Ta lirika je polna glasbe, glasbe duše, ki globoko občuti minevanje časa. Glasba pomeni živ spomin na ljudi ali kraje, na tiho, silovito ljubezen, na sicer mehko, belo, skoraj nežno, toda neizbežno stalnico smrti, ki Waarsenburgovo lirično krajinarstvo ovija v mehke, skoraj elegične tone globoko doživete melanholije, v zmehčano svetlobo odprtih vedut, kjer se narava in misel, večnost in minljivost vedno znova zlijeta v lirični molitvi, nikoli zaključeni, vedno živi … kot »ladja za Aran, ki reže valove proti otoku […] sanj z vonjem konjskih odej«.

Iztok Osojnik

Hans van de Waarsenburg (1943, Helmond) je prvo pesniško zbirko Pesmi objavil leta 1965, sledile pa so ji zbirke Staranje (1972), za katero je prejel nagrado Jan Campertprijs, Večerne pokrajine (1982), Ah, čas (1985), Kjer se modrina konča (1987), Žeja pristaniških mest (1990), Zuidwal (1995), Opisovanja jezera (2000), Kjer so bile ceste (2003) in Azul (2006). Van de Waarsenburg je tudi avtor številnih del za otroke, piše literarne recenzije ter vodi radijske oddaje o književnosti in upodabljajočih umetnostih. Med letoma 1995 in 2000 je bil predsednik nizozemskega PEN-a, od leta 1997 pa vodi The Maastricht International Poetry Nights, pomembno pesniško srečanje, ki vsako drugo leto poteka v Maastrichtu. Leta 2004 je za svoje delo prejel posebno literarno nagrado, ki jo podeljuje mesto Helmond.

Mateja Seliškar Kenda, diplomirana komparativistka in profesorica francoščine, prevaja nizozemsko in francosko literaturo. Omeniti velja njene prevode za mlajše bralce (Mija, Kje stanuje bog?, Pasje življenje, Padec), antologijo sodobne nizozemske kratke proze z naslovom Zeleni volk in bakreni dan (2004) ter prevode romanov avtorjev kot so W. F. Hermans, Gerard Reve, Hella S. Haasse, Tom Lanoye in Hugo Claus.