Andrew Wachtel v veckrat ponatisnjeni knjigi Making a Nation, Breaking a Nation: Literature and Cultural Politics in Yugoslavia (1998) ne drži le kriticnega ogledala post-jugoslovanskim družbam in državam, ampak razvija tudi vznemirljive in provokativne teze o skupnih oblikah mentalitete. Wachtel je prevajalec iz rušcine in slovenšcine, urednik ugledne knjižne zbirke za vzhodno-evropske avtorje in predstojnik oddelka za slavistiko na univerzi Northwestern v Chicagu. Z jugoslovanskim prostorom se ukvarja že od študentske mladosti na Harvardu. V pricujoci knjigi je usmeril svojo znanstveno pozornost v oblikovanje jugoslovanstva. Z natancno analizo razlicnih umetnin, šolskih ucbenikov, politicnih programov in intelektualnega okolja v srbskem, hrvaškem in slovenskem prostoru je lepo pokazal, kako in v cigavem interesu se je ta ideja uveljavljala. Od romantike devetnajstega stoletja preko casov pred nastankom države južnih Slovanov po koncu prve svetovne vojne njegova razumna pripoved o sobivanju prispe do jugoslovanske federacije in njenega razpada. Z veliko erudicijo in široko informiranim pogledom je Wachtel v tej domiselni in gladko tekoci knjigi zajel postopke izumljanja smisla za kolektivno eksistenco. Kriticno je osvetlil namrec prav znacilne poteze kulturno-politicnih okvirov, v katerih so posamezne etnicne skupnosti, živece na mejah med nekdanjim avstro-ogrskim in otomanskim imperijem, skušale javno utemeljiti, upraviciti in ovrednotiti skupno življenje. Wachtelovo analizo vseskozi odlikuje pozornost do konkretnih besedil in njihove družbene (zlo)rabe, pri cemer se vecinoma opira na kanonizirane literarne umetnine in pisatelje od Njegoša, Andrica, Krleže, Selimovica, Cosica in Kiša pa do Kocbeka, Potrca in Kosmaca, vendar pa pritegne v razpravo tudi Meštroviceve arhitekturne spomenike. Gre torej za zgošceno kulturno zgodovino razlicnih zdaj pac ex-jugoslovanskih nacionalnih kultur, vsaj do mere, do katere je v njihovi medsebojni komunikaciji mogoce opazovati, kako so se pogajali o naravi, vlogi in dometu jugoslovanske ideje. Ta ideja je temeljila na razlicnih predpostavkah, od etnicne sorodnosti, troimenega ljudstva in plemenske »enotnosti v razlikah«, pa do sinteticnega ilirskega gibanja in socialisticne mitologije bratstva in enotnosti. Prav tu se Wachtel pomembno locuje od mnogih kritikov, ki prihajajo iz regije same, saj je jasno pokazal na paradoksalno dvojnost: v dolgotrajnem ustvarjanju jugoslovanske identitete »od zgoraj« je komunisticni režim hkrati namrec tudi pripomogel k zrušitvi politicne strukture države. Pri tem pa Wachtel ne zdrsne v ritualno zavracanje vseh zgodovinskih oblik skupinskega življenja, saj mu uspe prepricljivo opozoriti na to, kako je jugoslovanska kultura v dolocenem obdobju vendarle odigrala afirmativno vlogo v graditvi nacionalne samozavesti in krepitvi individualnega obcutka pripadnosti. Tako tudi lahko pokaže, kako je treba iskati vzroke za razpad jugoslovanstva ne samo v politicnih in ekonomskih dejavnikih, ampak tudi, ce ne predvsem v kulturni politiki. Vsaj od sedemdesetih let naprej, ko so posamezne republike dobile pravico samostojno urejati svoje kulturne in izobraževalne zadeve, je kulturna avtonomija namrec prehitevala politicno, zato pa tudi toliko bolj nazorno zaznavala narašcajoco prevlado najštevilcnejšega naroda nad vsemi ostalimi v nekdanji skupni državi. Ponesreceni poskus stvaritve trans-nacionalne jugoslovanske kulture, ki ne bi favorizirala srbskih prvin, je v odlocilni meri prispeval k položaju, v katerem vedno bolj manipulirane etnicne napetosti niso imele drugega oporišca od tistega, ki so ga ponujale posamezne republiške politike. Wachtel suvereno obvladuje obsežno literarno in kulturno zgodovinsko gradivo, ki ga v zakljucnem poglavju vodi k izvirnemu razumevanju multi-etnicnih, multi-nacionalnih in multi-kulturnih skupnosti v globaliziranem svetu. Wachtelov premislek pogajanj o skupnem dobrem in o skupinski pripadnosti ima torej veliko pojasnjevalno vrednost morda še posebej danes, v casu, v katerem Slovenci ne moremo mimo nekega drugega skupnega okvira: evropske ideje in evropejstva. Njegova knjiga zato ni le vzpodbudno branje za vse tiste, ki jih zanima literarna umetnost bivših jugoslovanskih narodov, ampak za vse tiste, ki jih zanima kaos sodobnega sveta.

Aleš Debeljak