Yolanda Castaño, rojena leta 1977 v Santiagu de Compostela v španski Galiciji, avtorica sedmih pesniških zbirk, prejemnica galicijskih in španskih literarnih nagrad in organizatorka kulturnih dogodkov, esejistka, prevajalka, avtorica pesmi za otroke in televizijska osebnost. Je pogosta gostja pesniških festivalov po vsem svetu in nedvomno ena najbolj prepoznavnih galicijskih avtorjev. Njene pesmi so prevedene v več kot 30 jezikov, njeni knjižni prevodi so izšli v angleščini, srbščini, makedonščini in armenščini.
Piše v galicijščini, jeziku s tremi milijoni govorcev, ki je uradni jezik Galicije, učijo ga v šolah, uporablja se v tisku in na televiziji. Toda položaj galicijščine ni bil vedno tak: med Francovo diktaturo je bil nezaželen, celo preganjan. Še prej je bil to jezik drugorazrednih državljanov, revnih, neizobraženih kmetov. Oblast in Cerkev sta praviloma uporabljala kastiljščino. Starši, ki so želeli svojim otrokom uspeha, so jih odvračali od galicijščine. Zgodovina je pustila svoj pečat: večina Galicijcev je dvojezična, galicijščino uporabljajo v vsakdanjem sporazumevanju, toda pritisk večjega, nekdaj hegemonskega jezika, je občuten. Galicija je bila, drugače kot Katalonija, dolgo ekonomsko manj uspešna in manj samozavestna. Položaj galicijščine kot drugega jezika je zato tema, ki, čeprav nikoli povsem direktno, močno vpliva na pesničino pisanje.
Govorjenje s položaja drugega jezika prepoznava pesnica kot svojo osnovno držo. »Poezija je manjšinski jezik,« pravi. Njena poezija jasno beleži razkorak med svetnim vrednotenjem, ki najde izraz v denarju in različnih oblikah družbene moči, in notranjo močjo, da najde pravo ime za notranja stanja, ki je lastna poeziji. Natančno beleži tudi vrzel med predvideno (in predvidljivo) podobo ženske, ženskosti, in nepredvidljivo izkušnjo posameznice, ki išče svojo identiteto. Kritično in neizprosno premišljuje o položaju ženske, o materinstvu ali izbiri ne imeti otrok, o pomenu videza in lepote v družbi in za posameznico, o odnosu do lastnega telesa in želje onkraj zapovedanih »izpahnjenih normativov«; prevprašuje, razgrajuje in sprevrača ustaljene normative, pravljice in podobe.
Most, ki nas popelje čez vse te razkorake in razpoke, je metafora, čudovita, presenetjiva, razkošna in včasih divja. V njenih rokah ni nikoli statična, mutira, se vrtoglavo premika, spreminja. Bogate čutne podobe trkajo ob konceptualne premise; iskre, ki ob tem nastajajo, razkrivajo humornost njenega ostrega uma, a vendarle nikoli ne zajemajo zgolj intelektualnega motrenja sveta, temveč pesniški glas želi osvojiti bralca ali bralko z izrazito čutno izkušnjo razkošja podob in znaznav, ki se širi iz besed. Adam Zagajewski je o njej zapisal, da preskakuje in poskakuje, radostno, med iskrenostjo in nagajivostjo, in se ne pusti ujeti v predalčke, temveč kipi kot šampanjec.
Izbor pesmi Yolande Castaño je plod treh pesniško-prevajalskih delavnic v organizaciji Centra za slovensko književnost, ŠKUCa in festivala Živa književnost. Slovenili smo jih prek angleških in španskih prevodov, ob konzultaciji z originali in s pesnico, ki je pogosto odločilno vplivala na prevajalske odločitve.
Veronika Dintinjana
/ ... /
JABOLKA IZ TOLSTOJEVEGA VRTA
Jaz,
ki sem z avtom peljala vzdolž bregov Neretve
ki sem se utrudila na kolesu v Kopenhagnu
ki sem s svojimi rokami izmerila luknje v Sarajevu
ki sem visoko v zraku prečkala slovensko mejo
ki sem z letalom preletela ustje Betanza
in se vkrcala na trajekt in pristala na irski obali
in na otoku Ometepe sredi jezera Nikaragva
ki ne bom pozabila tiste trgovine v Budimpešti
ali bombažnih polj Tesalije
ali noči pri sedemnajstih v Nici
moj spomin si zmoči noge na obali Jurmala v Latviji,
na Šesti aveniji se počutim kot doma
jaz,
ki bi skoraj umrla v taksiju v Limi
ki sem prehodila rumeno sijoča polja Pakruojisa
ki sem prečkala isto cesto kot Margaret Mitchell v Atlanti
moje stopinje na rožnati plaži Elafonisi
so prečkale vogal v Brooklynu, Karlov most, ulico Lavalle
jaz, ki sem prečila puščavo, da bi prišla v Essauiri
ki sem se s škripcem po vrvi spustila z vrhov Mombača
ki ne bom pozabila, kako sem v Amsterdamu prenočila na ulici
ali samostana Ostrog ali skal v Meteori
ki sem na ves glas sredi trga v Gentu zaklicala ime
ki sem se nekoč prebila skozi Bospor oblečena v obljube
ki nisem bila nikoli več enaka po tistem popoldnevu v Auschwitzu.
Jaz,
ki sem se peljala na vzhod do Podgorice
ki sem na saneh prečkala ledenik Vatnajókull
ki se nisem nikoli počutila tako samo kot na ulici Saint Denis
ki nisem več okušala takega grozdja, kot je bilo v Korintu
jaz, ki sem nekega dne obirala
jabolka v Tolstojevem vrtu.
Rada bi se vrnila domov:
zavetje
ki ga imam najraje
v A Coruñi
si pravzaprav
ti.
MOJA NAJDALJŠA ZVEZA
Ni nekaj, kar bi se povedalo javno, toda
sem v razmerju s svojo hišo.
Najini sosedje naju kritizirajo, ker se ne oblačiva lepo,
smeti nosiva ven ob vseh urah, in
vedno je kaj (že prej) polomljenega,
čemur se ne moreva odreči.
Vem, da bo počasi rabila novo plast barve –
že kaže korenine –
včasih nosi staromodna oblačila,
in kakšna preobrazba bi ji prišla čisto prav.
Toda skupaj se molče
spominjava nekaterih obiskov
in zna mi predočiti
vsak rob, v katerega sem zadela.
V intimnosti je vedno tudi kakšna slabo prezračena soba.
Varujeva skrivnosti tistega temačnega kotička,
hraniva neuporabne igrače,
in tam je predal, ki ga nikoli ne odpreva.
Vse ve o meni, moja hiša.
Zabavava se z neumnimi predmeti,
ki nikamor ne sodijo.
Sem ter tja se podrgneva druga ob drugo.
Spet drugič je njena ljubezen resna: z leti sem dojela,
da me centralna kurjava ne bo opozorila na nevarnosti udobja.
Mala trmoglavka! Hočeš reči, da mi ljubezen do tebe
ne bo nikoli dovolila počitka?
Kot vsak par, uspevava skupaj.
Dvigalo je tako novo, da me včasih oslepi,
včasih me ugrizne, ko vstopim, da le ne bi
pozabila na leta truda.
Vem pa tudi, da me ljubi:
ko izgubim potrpljenje in hočem dol po stopnicah,
se avtomatska vrata odprejo,
da bi mi povedala, da težnost
ni vedno na naši strani.
O mojem telesu ve več kot kdorkoli.
Tudi ona me objame, ko se izgubim,
v njenem naročju sem prejokala vse svoje napade panike.
Nekoč sem zanjo dala vse, kar sem imela.
Vzela je moje napake,
jaz sem ji dala dom.
LOGOPEDIJA
Daj, da ti skuham čaj, da naju spomni na to, koga ljubiva.
Droben kotiček ob robu tvoje čeljusti
bo zagotovo ujel esenco bergamotke.
Vse življenje nas ubijajo
težave z izgovarjanjem
(njegov s, ki budi v meni
željo, da ga posrkam).
In ti si tako palatalen, liminalen …
Simulaker, zakopan pod tvojimi modrostnimi zobmi.
Bog fonologije ne bi nikoli zrasel,
če pomen ne bi razpršil svojega semena
med tuljenje.
Moje glasilke so postale vrvi
teh nadlog, ki niso za nikamor,
“g” bo pozvonil na mali zvonček mojega grla
kot pobegli vlak, za katerega smo upali, da se bo ustavil.
In tvoje ime
prilepljeno za moje nebo
kot pri obhajilu.
Ni enostavno reči earl grey.
Bonjour monsieur, rada bi en earl grey.
Toda to, kar hočem,
je prav neizgovorljivo.