BRANE MOZETIČ - ZGUBLJENA ZGODBA (odlomek)
Petek, 31. julij
Tehtnica se je očitno res prevesila na eno stran. Miha se ne javlja več in tudi videl ga nisem nikjer. Pač pa je vse bolj prisoten Arjun. Tudi v pogovorih s Timom. Kadar načrtujeva, da greva ven, vselej vpraša, če vzameva še Arjuna s sabo. Tudi družba se je obrnila. In celo droga.
Kake tri tedne za tem sva šla v Propagando na soboto. Seveda sva bila povsem zadeta od ijev, v glavnem sva sedela v manjšem prostoru za šankom, kjer so se zbirali bolj domači. Nikomur se ni dalo plesati. Timu ni dalo miru in čeprav je komaj še stal, je vsake toliko zaokrožil naokoli in spraševal za drogo.
- Ej, noben nima nč, sam ena mi je ponujala tripe, mi je šepnil.
- Tripe? sem nejeverno pogledal.
- A bova?
- Ne vem, kam pa lohk greva pol? Sej kle bo kmal konc.
- Kva pa Izola? Vsaj na after ...
- Po kok pa ma?
- Po dva ...
- Ajd, vzem dva.
Ustavila sva se še doma, da se preoblečeva in vzameva kako brisačo.
- Ej, kva pa, če pokličeš Arjuna? je predlagal Tim.
- Zdele? Ja kok je pa ura? ... Sedem ... A mislš, da je že vstal?
- Dej probej no, tko za foro ...
Tako zadet bi lahko klical kogarkoli ob katerikoli uri. To me sploh ni motilo.
- Čao, midva greva v Izolo, a greš zraven?
- Kva, a sta čist nora? ... A sta bla zun, al kva?
- Ja, zdele sva dam uletela, sam bi šla še km ... Tripe sva ubodla ...
- A res, al kaj? Okej, sej nimam kej delat ... Pridta me iskat ...
To ga je potegnilo. In nismo kaj dosti čakali. Na prvi črpalki smo si kupili na litre pijače in izvlekli robo. Previdno smo dali en trip na tri dele in jih pogoltnili. Arjun, ki je slišal marsikaj, je svoj košček dolgo žvečil, šele nato ga je pogoltnil.
- Tko baje bol zadene, je bil ves vesel.
In res ni bilo treba dolgo čakati. Že nekje pred Postojno se mi je začelo vetrobransko steklo premikati, kot da bi dihalo. Najprej sem se ustrašil, ker pa sta se začela druga dva strahotno režati, sem pozornost usmeril nanju. Arjun se je drl kot zmešan, Tim je navijal kasete, oba pa sta stresala neke neumnosti, ki so se tudi meni zdele neverjetno smešne. Sploh se nisem mogel ustaviti, od smeha so mi začele teči solze in ker ni šlo več naprej, sem zavil do bifeja ob avtocesti, da se prvi sunek malo poleže. Stopili smo iz avta, se naredili blazno resne in vstopili. A že pri naročanju je Tim planih v smeh, midva pa takoj za njim. Verjetno smo izgledali povsem premaknjeni, ko smo sedeli tam, poskušali popiti tiste kave, ki smo jih kar naprej polivali, se režali in se držali za trebuhe. Še dobro, da ni bilo dosti gostov. Pravzaprav, pri sosednji mizi so bili neki, ki so se vračali z ne vem kakšne nogometne tekme oziroma s popivanja po njej in so izgledali prav tako zelo čudni. Govorili so drug mimo drugega in se smejali. Kot da so bili na nekem drugem tripu. Smejali smo se drug drugemu, da je bilo že kar preveč.
- Ajd, pejmo, to je pa že tu mač.
Avto je še kar naprej dihal, cesta se je nekako spodmikala, ni se pa odpirala pred mano, nobenih lukenj ali prepadov ni bilo.
- Gremo kr naravnost na Belvedere ... da bo še kej placa ...
Tam je že bilo nekaj rejverjev, ki so vsi izmozgani tavali naokoli. Nekaj jih je poskakovalo okoli šanka, večina pa je že ležala na travniku. Sonce je že žgalo, zato smo se spravili v senco. Vse je šlo strahotno počasi in za vsako malenkost smo se krohotali najmanj pet minut.
- Ej, kva pa če gremo po moja soseda v Piran. Lih včer sta šla dol. Bejbe pecat, je predlagal Arjun.
- Lohk ju zatripamo, sem se mu zarežal.
- Kako, a maš še?
- Ja valjda.
- Ja zihr!
Prikimal sem in Tim je potrdil. Arjun je začel iskati svoj mobi, ko pa ga je našel, je celo večnost iskal tipke.
- Pizda, tale telefon je ful velik, sam tipk sploh nima ... Glej, no ...
Vsi trije smo buljili v mobi in se nismo mogli načuditi. Končno nam je le uspelo nekaj.
- Ej, Simon, kva je zdej?
- Aaaaa? Aja, ti si, sori no, sm narobe utipku ...
Spet smo poskušali, tokrat je bilo prav. Oni Simon in njegov kolega Peter sta bila za. Samo o tripih nismo nič rekli.
- Jima bomo podtaknli, se je režal Arjun.
- A vi ste pa čist zadeti, sta nam zatežila. Mi pa v smeh. Spogledovali smo se in se muzali. Bili smo v istem filmu, onadva pa iz nekega drugega sveta. Kot marsovca sta se nam zdela.
- Lej marsovca, je Tim kazal nanju.
Pa se ju ni kaj dosti dotaknilo. Rekla sta, da sta bila v Tivoliju in da imata mačka. Zato sta bila tako lesena. Na Belvederu smo se lotili piva. To dobro dene tudi na tripu. Menda te še bolj odnese, je poznavalsko predlagal Arjun. Šel sem na stranišče in preostali trip skrbno razdelil. Imel sem kar probleme z ozirom na to, da mi je kar naprej plesal pred očmi, se mi oddaljeval in približeval. Pa še strah me je bilo, da mi pade na tla in da ga ne bom več našel. Dve četrtinki sem prihranil za ona dva, polovico pa razdelil za nas tri. Bilo je samo še vprašanje, kako?
- Ej, tm dol je ena ful dobra pička za vaju, sem jima rekel, ko sem se vrnil.
- Kje to?
- Dol sedi, u bifeju, čist sama je pr miz, bosta vidla ...
Pomagalo je. Še Arjun se je dvignil, pa sem ga potegnil nazaj.
- Kva je, se je opotekel in se zadrl: A zdej še pičk ne smem gledat? A mislš, da sm tvoja last?
- Dej, skulirej se, no, a nimamo neki za opravt? in sem se potrepljal po žepu.
- Aja, aja!
Simon in Peter, dolgolasa Arjunova soseda z rokerske scene, sta se že pijano odvalila navzdol in seveda pustila svoji konzervi piva. Strnili smo glave skupaj, iz žepa sem privlekel koščke in spustil vsakemu po eno četrtinko v konzervo.
- A mislš, da bo kej?
- Prava bomba, boš vidu. Sam popit morta čim prej ...
Ostalo smo si razdelili mi trije. Ko sta se vrnila, smo se delali čisto resne. Kar naprej smo pogledovali, kako napredujeta s pitjem piva. Ko sta končala, sem se ponudil, da grem po nove. Bilo je neverjetno, kako sem lahko tako zadet vseeno določene stvari preračunal. S tal sem pobral njuni konzervi in ju odnesel:
- Sej ni treba, da je vse nastlan, sem rekel.
Za šankom sem vsebino novih dveh piv prelil v stari konzervi, za vsak slučaj, če je še kaj ostalo notri.
- Tis pa res model, sta se mi režala. Ej, Arjun, kjes tega modela staknu. Kr pivo nos, pa sploh!
Simon se je začel čudno obnašati. Kar naprej se je nekaj oziral, kot da mu je kdo za hrbtom. Očitno je začelo delovati.
- Pa kva je zdej, je spet pogledal nazaj.
- Komarji so, komarji, ti fejst prtiskajo te dni, je govoril Arjun.
- Da ne govorimo o teh zadetkih tuki, se je obračal Peter. Sploh je zavzel nekakšno vzvišeno pozo.
- Sam poglejte jih, sama droga. To so čiste zgube, še sami zase ne vejo. Lej tisto, kr eno dudo vleče. Pa kdo je že vidu kej tazga?
- Uf, men je ful vroče na tem soncu. Pizda žge. Simon je gledal okoli in študiral, kaj bi bilo najbolje.
- A boš kruh? ga je vprašal Tim.
- Ej, dejte mu kruh, sej bo še zgoru, se je zarežal Arjun in zdaj smo se že vsi valjali po tleh. Spet sem bil ves solzen, trebuh me je bolel in kar nisem se mogel ustaviti. Po pomiritvi sem zvlekel brisačo v senco, ostali štirje pa so takoj prišli za mano in se vrgli nanjo.
- Ej, pa sej mate še tm brisače!
Nikomur se ni ljubilo po njih. Kar naprej smo se prestavljali na tisti eni brisači in se drenjali na nji. Kakih dvajset metrov okoli nas so bile razmetane vse naše stvari, brisače, steklenice, cigaretne škatle, nahrbtniki, vse mogoče. Simon je iz žepov izvlekel cel kup lizik.
- Ena bejba jih je talala v Tivolju ... Pa sm vse pobral ...
Tlačili smo si jih v usta in se še bolj smejali, ker so nam obarvale jezike in ustnice. Vsi s povsem modrimi ustnicami smo se tam valjali od smeha, okoli nas pa vsi tisti namedeni rejverji, ki so vlekli travo in nas čudno gledali. Vsake toliko je prišel okoli nek visok svetlolasec, ki je razkazoval svoje mišice, dvignil je proti nam palec in ponavljal:
- Pošteno, pošteno!
To je bilo vse, kar je znal povedati. Drugih pa ni bilo blizu, še celo malo postrani so škilili proti nam. Vsaj zdelo se mi je tako. Ali pa je bilo to zaradi tripa. Samo tri naše znanke so priplavale do nas: Špela, Darja in Katja. Ena je bila bolj zadeta od druge.
- Kva je pa z vami?
- Nč, a bi mogl kej bit. Sončmo se ...
- A u senci?
- Tko najbl prime ...
In spet v smeh. S čisto modrimi usti, ogromnimi zenicami in s tem krohotom in valjanjem po tleh smo bili res odštekana druščina. In verjetno se je bilo težko z nami pogovarjati. Nekaj so poskušale, a smo se jim samo režali.
- Konc, konc, se je drl Arjun.
- Vi ste pa čist mem ... Kva ste pa žrl?
- Mal pomaranče smo si prvoščl ...
- Pa kakega hofmana za povrh ...
- Ja zihr, sej noben nč nima ...
- Kva da ne, na plac u Piranu majo vse kr češ ...
- Nima smisla, je rekla Darja.
- Boste že vidl ... men se je tud včasih tko dogajal ... pol sm pa vidla, da to ni kul ...
Ja, Katja je pa res imela kaj za govorit, saj je komaj stala. Naenkrat se je zavrtela in se sesula zraven nas.
- Na, pa mata bejbo, sem se smejal Simonu in Petru.
- Kurc pa bejbe ... tkole je lih fajn ... brez njih ... sam utrujajo ...
- Ab ga rada fasala, al kva, se je repenčil Arjun. Rad se je malo šopiril.
- Dons ne bo nč, smo na drugmu tripu, je še dodal. Si mi taka ko smrketa ...
Mislim, da so nas imele dovolj, Špela je potegnila Simono na noge in so se oddaljile.
- A bomo kej šli? Jesr morm domov, je začel stokati Peter.
- Ja, seveda, sam še enga spijemo ...
- Lej, spet tist model: Pošteno, pošteno!
- Ej model, a maš kej droge?
Oni se ni dal motiti. Spet je prišel okoli, se smejal, dvigoval palec in ponavljal edini dve besedi, ki jih je ta dan obvladal.
Proti večeru smo bili še vedno tam. Peter je kar naprej ponavljal, da bi moral biti že doma.
- Ja, no, sam mal še, kok utrujaš s tem!
- Pejd na štop, sem mu predlagal.
Arjun je taval nekje okoli, se za trenutek prikazal in s sabo privlekel neko punco.
- To je pa Barbara, jo je predstavil.
- O, Barbika, Barbika, se je drl Simon.
- Kva moriš, je bil zoprn Arjun in spet izginil.
Celo večnost ga ni bilo. Medtem se je že začelo temniti in vsi ostali smo se pripravljali, da končno odjadramo. Arjuna pa ni bilo od nikjer. Pretaknili smo cel Belvedere, pa nič, dokler se ni pripeljal na parkirišče, v avtu, s tisto punco.
- A greš zno u Lublano?
- Ne, stari, ma poln avto. Ampak kok sem dobr fuku! Nimaš pojma!
Kar žarel je, mi pa smo bili že dovolj tečni, da ni to nikogar zanimalo. Vsega je bilo preveč.
Naslednji vikend se je zgodba skoraj ponovila.
- Bo spet tko fajn k zadnč, je navijal Arjun. Dej, gremo dol, pa se zatripamo.
Pa seveda ni bilo tako. Simon in Peter, ki sploh nista ugotovila, da smo ju prejšnjič zadeli, sta bila odločno proti tripu.
- Midva bova na alkotu!
Mi trije pa smo vzeli vsak po tretjino. Mene je v Ambasadi hitro začela grabiti nekakšna tesnoba, vsa tista množica me je motila ali mi vzbujala strah. Moral sem ven in sem celo noč preživel na parkirišču. Nikakor se nisem hotel vrniti v klub. Arjun je naletel na svojo Barbiko in bil v glavnem z njo, Tim pa je potoval od enega do drugega in samo prenašal novice, kaj se s kom dogaja. Sedel sem v avtu, vrata sem imel odprta, iz kluba pa je odmevala glasba. Vseeno mi je bilo, ali vrti Morales ali Garnier ali samo Kanzyani. Vsake toliko se je zaslišal tisti kičast ženski glas, ki je ponavljal: Amabasada Gavioli, Ambasada Gavioli. To mi je odzvanjalo v glavi, upiralo se mi je in vsa tista množica, ki se je drenjala tam notri. Ves moj odpor do čredništva je pritiskal name, imelo me je, da bi vžgal avto in se odpeljal stran, daleč stran.
- Kva je pa s tabo? A ti je čist zamoril? se je nad mano pojavila Arjunova glava.
Bil je brez majice, trenutek me je gledal, potem pa je začel skakat ob avtu in se drl:
- Ambasada Gavioli, Ambasada Gavioli ...
Zakaj je sploh prišel? Tudi on mi je bil odveč. Odločen sem bil, da imam uničen žur in da nimam tu kaj delati.
- Bejž bol tja, me je malce odrinil in sedel k meni. Roko mi je dal čez rame ter me gledal. Spraševal sem se, ali sem zaljubljen vanj in kaj to sploh je.
- A zarad Barbare?
- Ne, bed trip, sem se izgovoril.
Pa saj je bilo verjetno to. Ali pa vse skupaj. On se je naslanjal name in kar tako ždel. Jaz pa nisem vedel, kaj naj naredim. Še dobro, da je spet prišel Tim naokoli.
- A tle sta?
- Kva je zdej? se je zadrl Arjun in skočil pokonci, kot da bi ga pičilo.
- Dejmo, dejmo, Ambasada Gavioli, Ambasada Gavioli! se je spet drl. Bil mi je strašansko zoprn.
Podobno je bilo na afterju, kjer je Arjun zopet zginil in to nobenemu ni bilo všeč, še najmanj meni.
- Če smo že skup pršli ... se je pritoževal celo Peter.
Bila je prava polomija, nobenega posebnega smeha, samo čakanje, da odidemo domov. Ko se je končno primajal, se je odlepil od svoje Barbike in smo šli. Tokrat se ni nič hvalil, ali pa je čutil v zraku, da to ne bi nikogar razveselilo.
V Ljubljani je hotel popraviti škodo, vsaj tako se mu je verjetno zdelo. Začel me je provocirati, naj greva še kam. Prav priliznjeno mi je govoril:
- Dej, greva še sama km ...
In s svojim ponavljanjem me je pregovoril. Seveda se je spet znašel:
- Sam jest nimam nč keša ...
To je vedel že prej, rekel pa šele pred vhodom v Nebotičnik, kjer je bil nek žur. Spregledal sem mu. Toda ni minila ura, ko se je pojavila še Barbara. Posumil sem, da sta se že prej dogovorila, da se dobita tu. Počutil sem se povsem izigranega. Še posebej potem, ko sta za celo večnost izginila na stranišče. Sameval sem tam, skozi okna sem gledal na Ljubljano in celo razmišljal, koliko ljudi se je že vrglo dol s te stavbe. Res primerno mesto za žur, na katerem so vsi zadeti. Škoda, da se oken ni dalo odpreti. Kako bi leteli!
- A greva? se je spet pojavil.
- Kako? A maš že dost? sem ga drezal.
- Dej, zdej mi pa že mori ... Povsod mora lest za mano ... Ampak pa ful dobr fafa ... Pri slednjem mu je bilo kar malce nerodno, kot da mu je ušlo. Potegnil me je za roko ter me tako vlekel proti izhodu.
- Sm reku, da morm tebe dam pelat in da pridm nazaj ... Če ne, se je neb losu ... Neki je bluzila, da je sama doma pa take ... Stari, kdo jo bo pa poslušu ...
Sedla sva v avto in ko sem hotel obrniti proti Mostam, me je zadržal:
- Grem kr k vama ...
Nič nisem rekel, tudi glavo sem imel bolj prazno. Mogoče se je hotel le malce odkupiti, ali pa so bili čisto kaki drugi razlogi. Bil sem tiho. Tudi kasneje, ko sva legla poleg Tima, ki je spal. Samo objel sem ga, ko mi je obrnil hrbet. Mogoče je pričakoval kaj več, a meni je to povsem zadoščalo.
Komaj ga je droga dobro popustila, je bil spet na vratih. Bila je sreda in prepričan je bil, da morava ven in to sama. Da greva v Palmo, je rekel, ker tam da res ni verjetnosti, da naletiva na Barbaro. Kaj je hotel s tem povedati? Nejeverno sem ga gledal in prikazovale so se mi podobe minulega vikenda.
- Ej, stari, a sem te kdaj zajebu? Šla je s starci na morje in je zihr ne bo tm ...
V Palmi se je vsake toliko šel nekakšno intimo z mano, zelo površno in seveda zelo na skrivaj. Kar hitro sva se ga zadela, saj je bilo dilerjev dovolj. Samo prijelo ni kaj prida. Opazil sem, da trezen nimam nobenega poguma, da bi kaj lezel vanj, tako da sem tudi ob njegovih približevanjih ostajal hladen. Ali mi je všeč, samo če sem zadet? mi je rojilo po glavi. Ali pa so mi vsi ti žuri povsem zmešali glavo. Arjun je staknil še trip in vztrajal, da vzameva še to.
- Mrbit ti bo bolš ... Boš vidu, da bo ... se je dobrikal.
In je bilo. Precej pozno, sicer, a vseeno.
Zunaj je že žgalo sonce. Šla sva na kavo, gledala ljudi, ki so šli v službo, in se smejala. Pred očmi so se mi prelivale barve, počutil sem se povsem nad tlemi, jezik mi je kar naprej tekel.
- Midva sva pa res usekana, je rekel Arjun.
- Lolek in Bolek, sem ustrelil odločno. Bilo mi je povsem jasno, brez kakršnegakoli dvoma. In v trenutku sva povsem padla v vlogi iz risanke. Pojma nimam, od kje sva jemala vse tiste situacije.
- No, Lolek greva malo naokoli.
- Bolek, ne tako hitro. Počakaj, da popijem tole kavo.
- Joj, Lolek, kako si ti počasen.
- Kaj praviš, Bolek, ko bi zavila do seks šopa in kupila popers ...
- Kaj pa če naju kdo vidi?
- Le kdo naju bo videl, Bolek?
- Lolek, Lolek, pozabljaš, da naju vsi poznajo ...
Začela sva se ozirati okoli sebe, ali naju kdo opazuje. Res sva bila prepričana, da sva lika s teveja in da naju ljudje opazujejo.
- O, poglejte, tam sta pa Lolek in Bolek, bo kdo rekel.
- Saj se bova naredila čisto nevidna ...
- Prav, Bolek, če ti tako praviš ...
Hitro sva vstala in se previdno napotila proti sex shopu. Izogibala sva se širših ulic in ljudi, da naju ne bi nadlegovali. Pred trgovino je nastal nov problem:
- Lolek, premisliva najprej.
- Kaj naj premisliva, Bolek?
- Kako bova kupila popers.
- Aja. Ti si pametnejši, Bolek, premisli vendar ...
- Najbolje, da gre samo eden ...
- Ja. Zakaj pa samo eden, saj sva dva?
- Če greva oba, naju bodo takoj prepoznali.
- Pojdi ti, Bolek, tebe že ne bodo ...
- Daj mi svojo majico s kapuco, tako se bom malo maskiral.
- Ti si pa res pameten.
S popersom sva takoj odhitela za prvi vogal in ga odprla. Arjun je vlekel kot neumen, postal rdeč v glavo in se drl:
- Uuuu, hudo!
Udarilo nama je tudi na smeh in pospešilo najino hojo. Še vedno sva bila Lolek in Bolek, samo da manj preplašena. Kar naprej sva vonjala iz stekleničke, se zaletavala naprej in se režala. Včasih sva morala celo sesti na pločnik, tako hudo naju je stresalo. Stopila sva v dve trgovini in se delala, da bova kaj kupila.
- Daj pomiri te hlače, Lolek.
- Misliš, da so v redu barve?
- Seveda, Lolek, kaj nisi bral, da je letos zelena moderna?
Prodajalke so samo gledale. Potem pa sva jo v smehu odkurila iz trgovine.
Okoli poldneva se nama je pridružil Tim. Kar gledal naju je, z vso to komedijo, ni pa nič rekel. Zavzel je pokroviteljsko vlogo in naju opozarjal na avtomobile in druge nevarnosti, saj sva frčala okoli povsem brezglavo.
- Kaj ko bi vidva pršla iz risanke nazaj?
- Kdo je pa tale, Bolek?
- Nimam pojma ... Verjetno kak občudovalec ...