http://www.vecer.si/vecer2003/default.asp?jezik=SLO&kaj=6&id=2005063002727947&iskanje=lolita%20primož%20%20

 

Datum: Četrtek, 30. Junij 2005 - Stran: KULTURA


natisni preberi

Edini slovenski predstavnik na 46. Jazz Festivalu Ljubljana, ki se začenja danes
Zaradi mladih poslušalcev smo vedno začetniki
Primož Simončič: "Med glasbeniki je velikoj nevoščljivosti in tekmovalnosti. Problem so glasbeni kritiki in organizatorji koncertov, ki nimajo strpnosti do drugače mislečih."


Primož Simončič: "Glasba, ki jo igramo z Lolito, zanima predvsem mlade."

Skupina Lolita obstaja že osemnajst let. Od ustanovitvenih članov v zasedbi ostajata saksofonist Primož Simončič in basist Iztok Vidmar, medtem ko se je za bobni, po nekaj zamenjavah, ustalil Marjan Stanić. Lolita že od samega začetka deluje kot trio. Njihova glasba je izredno dojemljiva, nagovarjajoča in bogata. Veljajo za protagoniste tako imenovane proste improvizacije, levega krila jazza, ki velja za bolj odprto fuzijam z drugimi glasbenimi zvrstmi in manj vkalupljeno s strani tradicionalnih oblik jazza. Pogovarjali smo se s Primožem Simončičem, ki nam je predstavil svoj pogled na trenutno situacijo na slovenski jazz sceni in nekaj

podrobnosti o pripravah na festival, ki se začenja danes.

- Letos boste ponovno nastopili na ljubljanskem jazz festivalu. Tokrat se vam bo na odru pridružil odličen nemški trobentač Axel Dörner. Nastop napovedujejo kot svetovno premiero, čeprav imate dan pred nastopom v Križankah nekakšno generalko v Cerknem.

"Trobentač Ventzislav Blagoev, ki igra na našem zadnjem albumu, zaradi obveznosti z nami ne bo mogel nastopiti. S pomočjo umetniškega vodje festivala Davida Brauna smo vzpostavili kontakt z Axelom. Poslali smo mu svoje posnetke, on jih doma posluša in se pripravlja na nastop. Komuniciramo prek mailov. Mi vemo, da je kvaliteten glasbenik, povedali smo mu, kaj si želimo, da igra. Nekaj dni pred koncertom smo se dobili in se umaknili, da bi se boljše spoznali in videli, kako delujemo v živo. V bistvu bi lahko igrali sami. Svojo glasbo lahko sami predstavimo. Tokrat je bila pač pobuda, da poiščemo izoblikovanega glasbenika in ga vključimo v zasedbo. To nam je izziv. Seveda obstaja tudi določeno tveganje, vendar mislim, da je boljše tvegati, kot da postanemo mainstream sami sebe."

- Vas kateri drugi izvajalci na sporedu letošnjega festivala še posebej zanimajo?

"Maceo Parker. Uživam nad zvokom njegovega alt saksofona. Poznam samo tri ali štiri altise, ki imajo tako močan, udaren funky zvok na saksofonu. Imaš glasbenike, ki so izredno sposobni, pa ne delajo drugega kot nabijajo določene višine. Predvsem iz spoštovanja me zanima nastop Abdullaha Ibrahima. Čeprav gre nekaterim na živce, mi je njegova glasba všeč. Imam njegove novejše cedje in jih pogosto poslušam. On je pri nas nastopil že večkrat. Imel je zlobne pripombe na poslušalce. Mislim, da je enkrat v Štihovi dvorani nekdo odprl vrata ali kihnil, kar je Abdullaha razjezilo, da je ustavil koncert in ga nesramno nadrl. Zanimiv bo tudi nastop Erika Truffaza. Ponudba festivala je zelo raznolika. Mislim, da je David Braun naredil dober program. Pri nobenem organizatorju še nisem doživel, da bi bil tako pozoren do glasbenikov, da bi imel tako pozitiven odnos, da izvajalcem ne ostane drugega kot da gredo na oder in dajo najboljše od sebe. Upam, da mu bo uspelo."

- Ste edini domači izvajalci na letošnjem festivalu.

"Na festivalu smo nastopili že dvakrat. Povabilo je priznanje. Čeprav so nam večkrat očitali, da nimamo na festivalu kaj iskati, ker je Lolita pač band, v katerem igrata dva amaterska glasbenika."

- Verjetno prihajajo ti očitki predvsem iz mainstreamovske scene. Kako globok je ta spor?

"Med glasbeniki gre le za nekaj nevoščljivosti in tekmovalnosti. Problem je v glasbenih kritikih in organizatorjih koncertov, ki jim manjka strpnosti do drugače mislečih. Med sodobno sceno in main streamom obstaja dolgoletna tradicija nesodelovanja. Mislim, da se je vse skupaj začelo s Sušnikom, ki je pred petindvajsetimi leti organiziral koncerte v Unionski dvorani. Tam so nastopale skupine, ki so prisegale na prosto improvizacijo. Takrat so nekateri samo zaradi upora komerciali igrali abstraktno, kar je bilo podprto s strani kritikov. Ti kritiki so bili navadno sociologi, ki niso bili izobraženi kot glasbeni kritiki. Šlo je predvsem za podporo ideje kreativnosti. Jaz sem imel priložnost igrati z glasbeniki z obeh strani in moram reči, da so na obeh straneh odlični glasbeniki kot tudi odlični bleferji."

- Lolita je v osnovi trio, ki pa se po potrebi lahko razširi tudi v večjo zasedbo.

"Ta transformacija se odvija v ciklusu treh let, razširimo se do kvarteta in spet nazaj v trio. Pri večjih zasedbah gre navadno za intenzivne godbe. Če nas je več, se ne oziramo na aranžmaje, ampak skušamo improvizirati. Vedno znova skušamo privabiti nove glasbenike k sodelovanju. Zanimivo je, da improvizacija z Balkanci, Evropejci ali Američani zveni zelo podobno. Pristopi so podobni, tako da ni treba nobenega prilagajanja. Večkrat se je že zgodilo, da smo se dogovorili kako in kaj, odšli na oder in odigrali. To je univerzalen jezik improvizacije, ne improvizacije v jazzu, ker je to drug pojem, temveč svobodne improvizacije. Ta ciklus nam po eni strani omogoča preživeti, ker imamo vedno nove projekte, mislim umetniško preživetje, ne finančno, po drugi strani pa spoznavamo nove ljudi. Preko teh znanstev skušamo dobiti nove informacije o glasbi. Tako se učimo. Pomembno je tudi naše delo s teatrom, ker je pri njem glasba v drugi funkciji. Torej trio, večja zasedba in teater, to je ta ciklus."

- Poleg izraza svobodna improvizacija se vaše glasbe pogosto oprime tudi oznaka eksperimentalna glasba. Je ta izraz umesten?

"Mogoče to niti ni več eksperiment, danes je že toliko različnih glasbenih oblik, da bi težko nečemu rekli izvirni eksperiment. Težko je najti nekaj novega. Navadno gre za novosti v smislu kombinacij že znanih stvari. Nove povezave ritmov, medijev in podobno. Eksperiment je bila gledališka predstava, ki smo jo pripravili z Zijahom Sokolovićem, pri kateri smo na instrumente igrali tekst. S kratkimi zvoki in melodijo smo interpretirali besedilo, kar je sicer še subjektivno, medtem ko je iluzija pogovora, ki jo dosežeš s kolektivnim igranjem, že eksperiment."

- Ali slišite vpliv vašega dolgoletnega ustvarjanja v glasbi mlajših generacij?

"Pogrešam več glasbenikov, več organizirane scene, več žarišč. Vsake toliko se sicer pojavi kakšno žarišče, v Ljubljani na primer Jazzbina, pa se potem spet ukine. Scena je preskromna, da bi lahko kontinuirano sledil neki ekipi. Premalo nas je, da bi se lahko izoblikovala večja skupina. Moramo se zavedati, da se jazzarji delijo na klasične jazzarje, se pravi main stream, ki igrajo po določenih pravilih, ki se jih učijo na akademijah, na svobodnjake, ki vzamejo pravila v lastne roke in posnemovalce, ki posnemajo nek stil. Kakšno glasbo boš poslušal je odvisno od prostora, ki ga obiščeš. Če greš na Metelkovo, boš slišal improvizirano glasbo. V Sloveniji je mogoče deset glasbenikov, ki se intenzivno s tem ukvarjajo. Če pa greš na vrt Pena, boš slišal main stream jazz naših glasbenikov, ki se učijo v tujini. Osebno nimam kontakta s temi glasbeniki. Povezave med starejšimi in mlajšimi glasbeniki skoraj ni. Najbolj so povezani mainstreamovci, ker je mainstream zadnjih dvajset let ostal enak. Med improvizatorji, kot so Bibič, Quatebriga, Fakei ali naša skupina pa ta trenutek ne vidim neke povezave. Prej obratno. Glasba, ki jo igramo z Lolito, zanima predvsem mlade, naši poslušalci so mladi ljudje, in to že ves čas našega obstoja. To pomeni, da nas vsaka naslednja generacija na novo odkriva. V tem smislu smo vedno začetniki, ker naši poslušalci ostajajo mladi."

Andrej Predin ml.


Stran v XML

 

 

 


Anonimnež:Jan Zorec, pisatelj in norec (petek, 1. julij 2005 ob 1:7)
Podatki o uporabniku - IP: 193.77.15.211 - ponudnik: BSN-77-15-211.dsl.siol.net


Jazz pr men najbol užge k'sm pijan ko majka in to je prou dons. Naljosku s'm se z viskijem "Glen drummond" in zdej grem poslušat Lolitke, mogoč mi bo ktera dala porcijo picajzlou.