Datum: Ponedeljek, 4. Julij 2005 - Stran: KULTURA

Jazz festival Ljubljana letos že 46. leto zapored

Novo vodstvo ohranja preverjene koncepte

Generacijska, geografska in slogovna raznovrstnost - Posrečen časovni razpored koncertov - Tudi plagiati so lahko izredno poslušljivi

 

Ljubljanski festival jazza, letošnji je v letnem gledališču Križank potekal od četrtka, 30. junija, do sobote, 2. julija, je eden večjih te vrste v Evropi in eden najstarejših na svetu. Letošnji je bil že 46. po vrsti. Njegov koncept, ki se trudi zaobjeti kar najširši spekter jazzovske glasbe in pritegniti čimbolj uveljavljene izvajalce z različnih koncev sveta, pa še kakega slovenskega in manj uveljavljenega, se v primerjavi s preteklimi leti ni bistveno spremenil. Zakaj le, če pa se je že doslej izkazal kot uspešen, kar potrjuje tudi soliden obisk. Je pa letošnjih 12 koncertov pripravil novi umetniški vodja David Braun - makedonski strokovnjak Oliver Belopeta, ki je vodil preteklih pet festivalov, se je lani namreč poslovil s funkcije in je letos sodeloval le kot obiskovalec.

Skoraj prekratek, a domiselno duhovit uvodni koncert, poln sproščenosti in simpatičnih prebliskov, je v Križankah odigrala uveljavljena slovenska skupina Lolita, ki jo sestavljajo Primož Simončič (saksofoni), Iztok Vidmar (električna baskitara) in Marjan Stanič (tolkala). Njihov gost je bil tokrat nemški trobentač Axel Dörner, ki se je izkazal z zanimivimi improvizacijami, pa tudi z dokaj neobičajnimi načini igranja. Pohvaliti velja časovni razpored koncertov v Križankah - namesto da bi z (domnevno) najodmevnejšim in najbolj zvezdniškim nastopom čakali do konca v poznih nočnih urah, so ga vsak večer uvrstili na sredino programa, zaključek pa namenili živahnejšim, popularnejšim in bolj plesno obarvanim skupinam (najbolj vztrajni obiskovalci so lahko po koncu dogajanja v Križankah prva večera odšli še na bolj komorna "after hour" koncerta v klub Gromka in Cankarjev dom - prvega sta odigrala pianist Claudio Cojaniz in saksofonist Francesco Bearzatti iz Italije, drugega pa klaviaturist Vijay Iyer in saksofonist Rudresh Mahanthappa, v ZDA živeča indijska glasbenika, ki nastopata pod imenom Raw Materials). Prvi večer je osrednji koncert odigral legendarni ameriški bobnar Roy Haynes s skupino Fountain Of Youth. Osemdesetletni glasbenik, v katerega biografiji bi bilo mnogo lažje našteti velikane jazza iz preteklega pol stoletja, s katerimi ni sodeloval, kot pa vse tiste, s katerimi je, je še vedno izredno svež in luciden - najbrž tudi brez "vrelca mladosti", ki ga je pripeljal s sabo. Čeprav vsi trije ostali člani zasedbe, Martin Bejerano (klavir), Marcus Strickland (saksofoni) in John Sullvan (kontrabas), v seštevku komaj dosežejo Haynesovo starost, pa so očitno izkušeni in dobro uigrani glasbeniki. Slišali smo kako uro jazzovske "klasike", ki pa ji ni manjkalo inovacij. Zaključek večera je postregel z nekaj malega tradicionalno jazzovske improvizacije le med solističnimi vložki, sicer pa je devetčlanska zasedba, ki jo vodi legendarni ameriški saksofonist in pevec Maceo Parker (za njegovega "botra" velja James Brown, ki mu je že kot mladeniču ponudil vodenje pihalnega dela svoje spremljevalne skupine), ves čas igrala energični funk z nekaj primesmi afrokubanskih plesnih ritmov.

Da je lahko sodobni jazz z izrazitim veseljem do eksperimentiranja še kako poslušljiv, je za uvod drugega večera učinkovito demonstriral nizozemski trio, ki ga sestavljajo Yuri Honing (saksofoni), Tony Overwater (kontrabas) in Joost Lijbaart (bobni). Največjo poslastico festivala pa so organizatorji modro uvrstili prav na sredino sporeda. Sedemdesetletni Abdullah Ibrahim je, takrat še po imenu Dollar Brand, svoj izjemni pianistični in skladateljski talent pokazal že kot mladenič, ko je bil zaradi pretemne polti prisiljen emigrirati iz takrat še rasistične Južnoafriške republike v Evropo in nato v ZDA. V dolgoletni karieri je ustvaril množico večnih mojstrovin (iz njegovega najbrž najslavnejšega albuma African Marketplace je na primer avizo Kulturnih drobtinic, vsakodnevne oddaje na 2. programu našega nacionalnega radia). Zadnje čase pogosto nastopa solistično, tako tudi v Križankah. V primerjavi z njegovimi skupinami, kjer je bila dinamika menjavanja glasnosti zelo pomemben element, jo v solistični igri skoraj povsem opušča, nadomešča pa jo z do potankosti dodelanimi aranžmaji, subtilno melodiko, neprestanimi menjavami ritma, predvsem pa z zbranostjo in veličastno umirjenostjo. Naravnost neverjetno je, kako polno lahko zveni tišina! Žal pa znajo biti zvoki iz okolice, ki jih sicer sploh ne bi zaznali, ob takem koncertu toliko bolj moteči. Kolikor so Križanke zelo prijeten festivalski prostor, bi se tak nastop mnogo bolj podal v zaprto koncertno dvorano. Prav lepo pa se je v Križanke podala zaključna točka večera. Dianne Reeves je nedvomno eden prvih ženskih glasov današnjega jazza, kar je z izrednimi pevskimi bravurami z (vsaj navidezno) lahkoto dokazovala ves čas koncerta. Inštrumentalni del zasedbe, Peter Martin (klavir), Ruben Rogers (bas) in Greg Hutchinson (bobni), ji je pri tem zvesto sledil. Slišali smo dobro uro sicer tradicionalističnih, a dokaj svobodnih jazzovskih priredb najrazličnejših virov, od jazzovskih standardov do popularne glasbe, ki pa so jih glasbeniki skozi kreativno improvizacijo razdelali v nekaj izvirno drugačnega.

Komorni dodatek v Cankarjevem domu zadnji dan ni bil namenjen ponočnjakom, saj so ga pripravili že popoldan. Novi norveški jazz, ki ga odlikuje inovativno prepletanje raznorodnih elementov (vključno s kakofoničnimi), je tokrat, resda dokaj blizu psihadeličnega rocka in v razponu od skorajda uspavajoče repetitivnosti do energičnega "žaganja" in "nabijanja", zelo prepričljivo zastopal z računalniki in ostalo elektroniko podprti trio, ki ga vodi kitarist Eivind Aarset. Uvodni koncert v Križankah, ki ga je odigral že štirideset let obstoječi nizozemski ICP Orchestra, je bil sproščeno lahkoten, humoren, na trenutke do "fušanja" zafrkantski, pa hkrati poln sofisticiranih freejazzovskih prebliskov - a skoraj premalo energičen. Sledil je francoski trobentač Erik Truffaz s skupino Ladyland Quartet, ki jo sestavljajo še Patrick Muller (klaviature), Michel Benita (kontrabas) in Marc Erbetta (bobni), ter kot gost tunizijski pevec Mounir Troudi. Njihova glasba združuje rockovske, elektronske, etnične in klasične prvine ter jih vpleta v zamaknjeno cooljazzovsko vzdušje. Izvedena je odlično in izredno blagozvočna, ob manj pozornem poslušanju celo navdušujoča. Vendar pa (z izjemo pevca) kar preveč spominja na nekaj znanega, že kar kultnega: Miles Davis, Bitches Brew (slavni album iz 70-ih). Pa ne kot priredba, nadgradnja ali celo hommage, ampak na žalost bolj kot plagiat. "Če bi bil Miles še živ, bi od nekod potegnil dvocevko in tega tipa ustrelil!" se je v preddverju razburjal perkusionist in skladatelj Zlatko Kaučič. Učinkoviti zaključek večera in festivala je izzvenel v elektronskih zvokih sedemčlanske skupine The Yohimbe Brothers, ki jo vodi v ZDA živeči britanski kitarist Vernon Reid. V njihovi didžejevsko dopolnjeni glasbi se zlivajo sodobne trdorockovske zvrsti, jazzovska improvizacija in avantgardistično eksperimentiranje ter socialno in politično angažirana sporočila, vse skupaj pa sestavlja izrazito žurersko zvočno gmoto, ki kar kliče k divjemu plesu.

Ljubljanski jazz festival je novemu selektorju in sodelavcem že v prvem poskusu kar dobro uspel. Ne dvomimo, da bodo tudi naslednji. Štajerski ljubitelji jazza pa vseeno upamo, da zato ne bosta trpela cikel Skrite note in festival I(z)zven, ki ju je doslej uspešno vodil v domačem Mariboru, ampak prej obratno.

Darinko Kores Jacks