(Radio študent, recenzija, ponedeljek, 22. decembra 2003)
LOLITA V SOBOTO, 20. DECEMBRA 2003, V KUDU FRANCE PREŠEREN

Sobotni koncert skupine Lolita se je sicer dogajal ob izidu novega, dvojnega koncertnega albuma Nero e Bianco, ki prinaša izbor posnetkov z dveh Lolitinih nastopov v Klubu Gromka 14. februarja in 15. aprila letos. Vendar sobotni koncert niti približno ni bil klasična promocija, recimo v smislu: to, kar zdajle slišite v koncertni izvedbi, vas čaka na plošči, ki jo predstavljamo. Temveč drugače: sobotni koncert je bil en v nizu Lolitinega kontinuiranega odrskega početja. Ne zgolj en v nizu, temveč en od enkratnih, neponovljivih, 'tu in zdaj' nastopov. Iz vrste razlogov, ki jih poslušalci skupine Lolita že dobro poznajo, pa so bili nekateri mogoče v soboto kljub temu presenečeni ali celo pretreseni. Najprej zasedba: jedro skupine Lolita tvorita od vsega začetka vedno zanesljivi basist Iztok Vidmar in saksofonist Primož Simončič z bobnarjem, ki je bil Mirsad Šabić in ki je sedaj Marjan Stanić. Ali pa oba skupaj, kot se je to zgodilo v soboto. Temu jedru, klasičnemu triu, se ob raznih prilikah pridružujejo raznovrstni drugi glasbeniki, kitaristi, pihalci, trobilci, godalci, basisti in nenazadnje gledališki igralci. Ta kratek zdrs v zgodovino Lolite je nujen, da sobotni koncert postavimo v kontekst. Ena od značilnosti skupine Lolita, ne glede na njene sodelavce, je bila igrivost, tudi neke vrste naivna, radoživa igrivost, ki jo lahko vsebujejo že asociacije ob imenu skupine in ob naslovih plošč, ki so večkrat besedne igre ali poigravanje z besedami ter njihovimi pomeni. To poigravanje se je vedno znova odražalo tudi v sami glasbi, igranju skupine na odru. Tudi zato ima skupina celo vrsto koncertnih plošč in posnetkov. No, sobotni koncert je bil vpet v ta kontekst, v ta pričakovanja. Po eni strani ni bil predstavitev pravkar objavljene koncertne plošče, temveč njena dopolnitev, tretji del. Tako glede zasedbe, kot posledično tudi glede same glasbe. V zasedbi sta bila tokrat, kar me je še posebej navdušilo, oba bobnarja, Misad Šabić in Marjan Stanić. Seveda: vse velike skupine imajo dva tolkalca. Na žalost kaže, da je bil to le enkraten dogodek. Menda se tako dobra in iskana ter zato prezaposlena bobnarja težko uskladita, da bi lahko zanesljivo pričakovali še kako podobno doživetje, kot sta ga pripravila to soboto. Če sem že pri njiju. Onadva sta začela skoraj natančno uro dolg nastop Lolite s krajšim bobnarskim dvogovorom, ki se ga ne bi sramovala niti ritem sekcija največje glasbene skupine vseh časov, seveda: Mickey Hart in Bill Kreuzmann iz The Grateful Dead, sedaj The Dead. V ta že kar hipnotični, vsekakor pa, kar se mene tiče, vzneseni okvir so nato postopoma vstopali ostali glasbeniki. Basist Iztok Vidmar, ki ga je podprl, najprej s svojo 'grom table' ali 'grom mizo' že dalj časa redni sodelavec Lolite, Tomaž Grom. Njegov tokratni prispevek me je še posebej pritegnil in navdušil. Elektronske ali hrupne sestavine je izredno primerno in priložnosti ustrezno vpletel v tokratno glasbeno zamisel Lolite. Neke vrste odgovor in hkrati potrditev mu je nudil kitarist Matjaž Manček, ki se je odpovedal konvencionalni rabi kitare, če je on to s kitaro sploh kdaj počel, in je tokrat iz nje izvabljal le hreščanje, ki je lahko spomnilo na Arta Lindsaya, kitarista skupine Lounge Lizards na njihovem prvencu. Na koncu je na oder prišel še Primož Simončič, ki je dobršen del koncerta ostal, v maniri Milesa Davisa, obrnjen s hrbtom proti občinstvu. Kar se tokratne glasbe tiče, bi rekel, da je bil to najbolj skrajen, najbolj silovit, tudi najbolj hrupen in oster nastop zasedbe Lolita, vsaj od tistih, ki sem jim bil jaz priča. Nekdo je poskušal svoje nekoliko mešane občutke opisati s tem, da se je izrazil, da je bila skupina 'nekomunikativna'. Menim, da opis ni natančen. Skupina je nedvomno bila komunikativna, čeprav je recimo, tudi zaradi Primoževega hrbta, kdo dobil vtis, da je skupina na odru samozadostna in da komunicira sama s sabo, torej njeni člani med seboj. Ne, prej bi rekel, da bi kdo od poslušalcev lahko imel težave s sprejemanjem tokratne Lolitine glasbe zaradi lastne nepripravljenosti. Lolita je tokrat res šla korak naprej, skorajda korak čez rob. Vendar je razvidno ostajala Lolita. Vse, kar smo bili pri njej doslej navajeni, odmevi jazzovske zgodovine, spomin na rock and roll v vseh njegovih pojavnih oblikah, glasba sveta ali drobci etno glasbe, vse to se je čutilo v osnovi in vsake toliko tudi nekoliko udarilo na plan. Recimo predvsem v zametkih ali uvodnih delčkih zimzelenih melodij, ki jih je vsake toliko pihnil Primož Simončič, nato pa se zadržal, da ni zabredel globlje v melodijo. Prisotna je bila tudi igrivost ali duhovitost. Če ne drugače, čisto na koncu, ko se je Primož sredi piha ustavil, končal koncert in skupaj z Iztokom povedal obiskovalcem, zakaj ravno zdaj stoji na odru. Koncert se torej ni iztekel, se je le prekinil. Do naslednjič, ko bo svojeglava in vedno novih domislic polna Lolita spet na odru kje blizu vas. Izredno intenziven, vsebinsko zgoščen nastop, ki je izčrpal poslušalca, vsaj mene, saj je zahteval popolno pozornost in predanost. Nastop, ki mi bo ostal globoko v spominu in za katerega mi bo na nek način žal, da je bil neponovljiv. Neponovljiv pač v smislu improvizirane godbe, kjer ima vsaka vsakokratna improvizacija, trenutna glasba svoj čas in prostor. V drugem trenutku in v drugem prostoru lahko deluje le kot bleda ponovitev zgodovine. Torej kot farsa. Zgolj še en razlog več, da hodimo na vse koncerte Lolite. Njeni koncertni posnetki, tudi prej omenjeni Nero e Bianco, so s tega vidika zgolj spomin na stvar samo. Stvar sama je sedaj še veliko bolj, kot kdajkoli prej, kar se Lolite tiče, njen vsakokratni nastop. V ospredju je torej improvizacija, torej kontekst improvizirane godbe v njeni najboljši, najčistejši in najprepričljivejši obliki. Lolita to počne po kakih petnajstih ali več letih svojega življenja, v času torej, ko gre skozi burna leta pubertete, iskanja, hkrati pa kaže razvidne znake zrelosti, življenjske, glasbene modrosti. Sedaj si lahko privošči in dovoli tako rekoč vse. In lahko le čakamo in se seveda veselimo, kaj nam bo od ustvarjalnosti prekipevajoča zasedba pripravila naslednjič. Če bomo le mi pripravljeni.

Milko Poštrak
     ...