MLADINA, 9. februar 2004 Lolita Libre: Nero e Bianco CD, Kud France Prešeren 2003, 150 natiskanih naokrog pri lokalnih štacunarjih Naj zbode tale zapis z ovitka dvojne "osvobojene" Lolite - "pravice zadržane, poslušanje javno in zaželjeno, zaščita je nemogoča"; pa še z njene spletne strani se lahko oskrbite z trikratno porcijo albumske godbe. To je strumna drža benda, ki se zapiči naravnost v središče ideologije avtorskih pravic, s katero šarijo tukajšnji mešetarji z godbenim rentništvom. Lolita Libre je zarezala dvojno, ne samo z dvojnim albumom in prav posebej razširjeno zasedbo. Zarezala je v svoj utečen organizem, v godbotvornost, v predvidljivost, standardno uigranost in še okrepila vztrajnostni moment, ki jo tako krasi. Česa takšnega neki ambrožiči, sicer znani po regresivnih godbenih preferencah, s katerimi pacajo rumene (a)kulturne minute na javnih RTV galerijah, sploh niso sposobni zaznati. To so preveč subtilne reči za populističen trip "vse gre", ki ravno izključuje, predvsem pa ne sliši. V poslušanje se daje "čuječna" Lolita, s črno in belo koncertno ploščo iz Kuda in Gromke, in z njo nova k improvizaciji nagnjena in v naklonjenih okoliščinah razširjena postava: ob triu Simončič, Vidmar, Stanič še pihalka Jessica Lurie, trobentar Vencislav Blagojev, 1. strunar Tomaž Grom, 2. strunar Matjaž Manček. Hišni bend Gromke in Kuda, ki se podaja na pota "ohlapne" improvizacije, novih stikov in vezi (zadnja informacija je, da bolgarski trobentar pripravlja gradivo za naslednji Lolitin flirt), bogati in v igri sproti sesuva/gradi znano, pada v luknje glasbenega tipanja in spet veseljači v pantonalni igrivosti. Improvizacija je tveganje, tukajšnji prostor nima prave tradicije svobodnjaškega improviziranja, zatorej je dvojni spopad z muziciranjem Lolite Libre prava reč za skušnjo in skušnjavo. Res je bizarno, da se o improvizaciji več govori in dela v teatrih, na plesiščih, celo v "govorjeni besedi", kakor pa v godbi, kjer je jazzovska sicer postala normativni mušter, kolektivne svobodne igre (instantnega skladanja in strukturiranja časa skoz igro) brez preskripta pa je vse na moč strah. Dokument o poskusu, da temu ni več tako, saj ga medtem nadgrajujejo v metelkovskem impro-zlatem abonmaju. Črna in bela sta tudi resna vaja poslušanja, spoznavanja limit osebnih besednjakov glasbenikov in včasih tudi krčevitih poskusov "iti čez". Rešpekt dragim tovarišem in tovarišici. * * * * + IV