Lolita je dokaj znan slovenski jazz/fusion bend (ali kot se sami označujejo, Hi energy Turbo Porno Pop Funky Overdrive Ethno Hard Groovie Jazz ansambel), ki je zopet poskrbel za dobro uro kvalitetne glasbe. Izdali so namreč nov album z naslovom The triple X album.

Tokrat  nam na ploščku nudijo posnetke koncertov iz klubov Gromka in Jazzbina, kjer je bend igral konec februarja 2004. Zasedbo sestavljajo že stalni člani Marjan Stanić (bobni), Iztok Vidmar (bas kitara) ter Primož Simončič (alt, soprano saks), na novo pa se jim je pridružil tudi Ventzislav Blagoev (trobenta, rog) kot gost. Album sestavlja osem bolj ali manj energetičnih skladb, ki se žanrsko pomikajo iz jazz standardov v reggae, etno, funk, na čase v latin prizvokih, prav tako pa zaidejo tudi na balkan. Opaziti je overdose improvizacije, ki je že tako značilna za Lolito.

Prva skladba Lilla se začne v reggae/ska razpoloženju, na čase zaplava v jazz ter se spet vrne nazaj. Chillout za sladokusce. Druga skladba, Nicoli, se močno navezuje na prvo ter zopet preko reggae ritmov preide v nekakšno etno melodiko ter ritmiko, ki bi ju najraje razvrstil med tradicionalne hebrejske skladbe. Zelo zabavna skladba ter nabita z energijo. Čaj in Marčipani se s polno paro vrže v nažigancijo pravega funka ter rokenrola in mu doda kanček balkana, vse skupaj pa zaključi v odlično odigranem impro-kaosu. Alka je dvanajstminutna skladba, ki se na začetku dokaj vleče, saj ima Primož Simončič  daljši solo. Skladba postane zelo zanimiva pri deveti minuti. Tam se namreč začne groove ter inštrumentalni presežek. To dvoje se močno prepleta tudi čez peti komad Minka. Komad Lilu se sprevrže v pravi free jazz ter je priporočljiv le za največje oboževalce te zvrsti jazza. Naslovna skladba, The Triple X Song, je do konca nabita z energijo. Balkanski pridih petosminskega ritma poslušalca dobesedno sili, da bi zraven poskakoval. Za moj okus najboljša skladba na plošči. Za konec pa sledi še počasna skladba z naslovom T'Nou, ki je nekakšen »hommage« Milesu Davisu ter njegovemu albumu Kind Of Blue.

Na tem mestu gre tudi pohvala Alešu Dvořaku, ki je poskrbel za to, da se plošča sliši tako, kot se koncertna plošča mora slišati. Kvalitetna zvočna obdelava.

Zaključek? Album je nabit z energijo, od poslušalca pa zahteva veliko, tako da povprečnemu Janezu zadeva ne bo všeč. Lolitina glasba je tako specifična, da je primerna za zahtevnejše poslušalce ter ljubitelje take glasbe. Začetnikom v jazzu plošče ne priporočam za začetek, za to sta bolj primerna Primož Grašič ali Rok Golob. Sam pa Lolito rade volje spustim čez svoje zvočnike, saj sem njen prikriti oboževalec že leta.

Jure M.
www.rockonnet.com 18. januar 2005

Prva letošnja novost je novi CD skupine Lolita z naslovom The Triple X Album. Posneli so ga v sodelovanju z bolgarskim trobentačem svetovne slave Ventzislavom Blagoevim, zato so poleg svojega imena na naslovnici napisali Lolita in Ventzi.

Glasba je po pripovedovanju saksofonista skupine Primoža Simončiča že nekaj časa odzvanjala na vajah in nastopih, treba jo je bilo le posneti. Ventzi je got gost veliko pripomogel k barvitosti zvoka, hkrati je tudi "sprostil" in ustvaril več zvočnega prostora glavnemu solistu Lolite Primožu Simončiču. Njuna medsebojna igra, ki ima trdno oporo v natančni basovski liniji Iztoka Vidmarja in vijuganju ritmov bobnarja in tolkalca Marjana Stanića, predstavlja estetski in intelektualni užitek vsem, ki so jim ljubi kompleksnejši zvočni odnosi, prava mera improvizacije in naraven zvok glasbil.

Redko omenjamo zvočni del glasbenega dela, a tokrat ne moremo mimo njega. CD je pravzaprav koncertni dokument dveh nastopov, kar se čuti tudi na izvedbi, ki je sočna. Lepota posnetka je v tem, da lahko po dolgem času slišite instrumente tako, kot zares zvenijo, če jih poslušate na koncertu, na katerem ozvočevalci ne posegajo v strukturo zvočne barve. Tako se bo marsikateremu poslušalcu, navajenemu moderne pop produkcije dozdevalo, da je zlasti z zvokom bobnov nekaj narobe. Pozor, vse je v redu, bobni enostavno takšni so, pa tudi trobenta, saksofon in bas; nekaj podobnega, kot bi poslušali očiščene posnetke jazza iz 60-tih let. Tokrat bravo tudi zvokotvorcu Alešu Dvořaku iz studia KifKif.

Kaj je poleg moje hvale povedal Primož Simončič, si nudite z linkoom do posnetka.

Tazadnje Srečne pesmi v troje: Primož Simončič - Lolita (10. januar 2005 - 72,6 MB)

Radio KAOS 10.01.2005