... nekaj tekstov in vtisov letosnjega leta ...

5.9.2004

No pa se je zacelo moje tretje studijsko leto v Rusiji. In ze spet se na novo privajam. Vsakic, ko pridem nazaj, je drugace. Zdelo se mi je, da se bom ze enkrat lahko privadila na ta slovesa. Na ta odhajanja in prihajanja. Pa ne. Ker so vsakic drugacna.
Sedaj sem tu doma. V Rusiji. Koncno. Moj bratranec, ki zivi v Ameriki mi je rekel, da traja priblizno dve leti, da se privadis. Da si doma. In je res. Rabila sem dve leti. Da sem se nehala cuditi. In da je svet okrog mene postal razumljivejsi in zato bolj varen.
Kar mi niti ni najbolj povseci. Da se ne cudim vec, da je vse samoumevno. Kot da bi spala...Oci so se mi “zamilile” kot bi rekli Rusi. Ko predolgo casa gledas v neko stvar in je ze ne vidis prav, takrat se ti oci zamilijo. In je ze ne presojas prav: ne ganejo te prav veliko samoumevne stvari.
Ne samo jaz, moja iniciacija, moje spreminjanje in sprejemanje te dezele, tudi Rusija se je zelo spremenila. Ali vsaj to mesto. Postalo je bolj svetlo od novih reklam, svetlobnih napisov, zarecih vitrin in velikih reklamnih ekranov na hisah. Ne le, da lahko dobis tukaj vse, kar lahko dobis pri nas (ce le ves kje iskat), ampak se mnogo vec. Vedno vec trgovin se odpira. Vedno vec znanih evropskih in amerikanskih firm. Trgovine so natrpane do zadnjega koticka.Izginile so tiste male trgovinice, kjer med konzervami najdes speco mucko, kjer ti osorna prodajalka noce postreci, ker ravno cohlja svojega psicka, ker si vzamejo cas in poklepetajo s teboj. Taksne prodajalne najdes sedaj le se kje v predmestjih. Z neverjetno hitrostjo rastejo velike korporacije, ogromne trgovine, supermarketi..Nad mestom kraljujejo zerjavi. Gradi se in gradi. In odpira nove in nove nakupovalne centre.
Trenutno smo preziveli najvecji hit: odprtje ogromne trgovine Ikea na robu mesta. In vsi so drveli tja. Tudi jaz seveda, da vidim to cudo. Resnicno velika mnozica ljudmi, brezplacni avtobus do postaje metro, nekaj malih izdelkov po nizkih cenah za vsak zep. Ki te mamijo, da si jih lahko privoscis, zakaj pa ne..?
In ni trajalo dolgo, pa sem ze v Akademiji videla kar nekaj ljudi ob opoldanskem caju z skodelicami, ki so jih po nizkih cenah kupili v Ikei. V lokalu cez cesto so se pojavile poceni, a lepe lucke iz te mamljive trgovine. Osvojitev Peterburga in Perterburzcev je bilo popolno.
Ce se nisi bil v Ikei, si bil nevednez. In si obvezno zavidal vsem pripovedovalcem zgodb tipa: “ Tako poceni! In kako lepo! Se enkrat grem tja.. Noro, a ?” In potem ti je pripovedovalec pomilovalno pogledal v oci prepolne cudenja : ”...a ti se nisi bila tam? Fantasticno, res. Mene ni bilo mogoce odtrgat...” In tako dalje in naprej v tem stilu.
Ja, Ikea bum, Ikea reklame po celem mestu, ljudje na vsakem koraku otovorjeni z Ikea vreckami... Vendar pa se mi zdi, da se bo kmalu poleglo. Tukaj gredo stvari z neopisljivo naglico naprej in prepricana sem , da se bo v zelo kratkem casu pojavila kaka nova globalna firma. In ponovno zavojevala Peterburzka srca in zepe.
Ja, sprememb je veliko. Predvsem v velikih mestih. Prav rada bi obiskala manjse mesteca in vasi, kjer je se tista, starejsa Rusija. Kjer ni ze vse podobno Evropi..Tam je cas se vedno drugacen. Se vedno imas obcutek, da si stopil v preteklost. Sosolec Misa iz okolice Novosibirska mi je povedal, da tam ljudje z normalnimi poklici, solani, zasluzijo po 300 rubljev na mesec. To je priblizno 2.400 SIT. In se prebijejo. Seveda se morejo znajti na vse nacine. In obdelovat svoje krpice zemlje. In prodajat pridelke v mestu. In solat svoje otroke. In placat hisne stroske. Baje pa je vecina cen podobne Peterburzkim. Torej so kar visoke.
Ko smo ze pri denarju pa se malo o cenah: struca najbolj navadnega belega kruha stane 12rubl, mleko 25, prevoz z avtobusom v mesto pa 14 rublj. Vse to mnozis z 8 in dobis tolarje. Je pa res, da je v centru vecina stvari drazjih. Restavracije pa sploh. Na Nevskem. In vse v majhnih licnih in peticnih porcijah.
Pa dovolj o denarju. In malce vec o solskem letu. Na akademiji je polno novih entuzijasticnih obrazov. Dobesedno preplavljena je z novimi studenti, ki skacejo naokrog polni navdusenja. Mi tretji letniki jih pogledujemo in se pametno smehljamo. Priblizno tako, kot na nas pogledujejo cetrti, verjetno.Skratko novo solsko leto se je pricelo. Seveda je vse mocno obarvala tragedija 1.septembra, ko so v....teroristi zajeli solo z talci in je umrlo toliko ljudi. Zadnje case ni bilo dneva, da se ne bi govorilo o eksplozijah. Pa bomba v Moskvi, pa letala, pa eksplozija spet na drugem koncu. Sosolka Galija, ki ima azijsko obarvano zunanjost, pravi, da ji na poti v solo neznanci sikajo: Pojdi domov, teroristka. Takih ne rabimo tukaj... Sovrastvo, nasilje se podziga z nasiljem. In temperatura raste.
Vendar pa niso le slabe strani, nasilne strani. Ljudje v tem mestu znajo biti resnicno prijazni. Zadnjic na avtobusu, po klicu od doma nisem mogla premagat pogresanja in prijazna starejsa zenska se je nagnila k meni in mi podala robcek: "Saj vse mine," je rekla. Ljudje tukaj priskocijo na pomoc. In upajo priskocit na pomoc. Pravijo, da je to se od Blokade. Blokada je bila velika rec za to mesto. Leningrad je bil med 2 svetovno vojno nekaj let oblegan. A ni padel. Ljudje so neznosno stradali. Pred tabo je hodil po ulici clovek in padel mrtev na tla. In ne ti, ne kdo drug ni imel moci ga pobrat. Ljudje so jedli lim iz stenskih tapet. Sesali koncke rokavov, ce jim je uspelo jih kje pomocit v moko..In kolikor se je dalo pomagali drug drugemu. Nekaj tega custva se je preneslo na mladino, vendar je vecina mladine poevropeizirane, poamerikanizirane, pozahodnjacene. Ker to hocejo biti. Ker je tam obljubljena dezela.Kjer je clovek individuum, sam zase in velikokrat osamljen..Hej, nic takega: grem pa si kaj kupim, ali pa potelefoniram po novemu mobilnemu telefonu. Ali pa hitim sem in tja, da ja ne bom opazil sebe ali pa kogarkoli zraven. Da bo fajn, da bo zur in da bo shopalo..
Vendar pa kljub temu da je tukaj ze mocno pozahodnjacena druzba, se vedno pridem domov, pa se mi zdi, da vsi vecno hitijo in da si ljudje enostavno ne vzamejo casa. Zase, za druge..Stalno se nekam mudi ali pa kaj zvoni. Se prosti cas si je treba do potankosti splanirat. Verjetno je prav tako, ce si le znas dopuscat in vzet odstopanja.
Takole. Ura je ze krepko cez eno ponoci. Jutri je sicer nedelja. Edini "prosti" dan v tednu. No, jutrisnja to ni. Cel dan vaje in vaje. Bomo morali pocakati na naslednjo, da se naspimo. Hm, upam...

**********************************************************************************

Konec novembra 2004

Te dni je pred solo stal majhen star kombi ali bolje poltovornjak. Na njem je bil narisan polomljen rdec kriz in pred njim se je zbrala majhna mnozica studentov. Tega jutra sem jo prisopihala cez jutranji hlad kar malce pozno in prva lekcija, svetovni teater se je ze zacela pred kaksne pol ure.
“ Hm, ne bi bilo slabo iti na lekcijo,” sem blodila po svojih se ne prav zbujenih mislih. “ Bolje iti in zamudit, kot sploh ne iti,” sem se spodbujala.
“Po drugi strani bi pa lahko popila kavico v miru, prebrala kaksno knjigo. Saj sem ze tako v zaostanku z literaturo in ucenjem vseh teh tekstov,..” mi je hudobni glasek poln vonja po jutranji kavi in posedanju prisepetaval na uho. “
“Ne”, sem se odlocno ustavila: “Maja, nehaj. Obljubila si si, da bos hodila na vse lekcije in pika..” sem trdo pokimala. In tako sem jo v pogajanjih sama s sabo mahala po cesti proti Akademiji. Ne da bi videla kaj se dogaja naokrog. Polna mojih malih jutranjih konfliktov..
In tako so me slepo za okolico, z polzaprtimi ocmi, noge kar same ponesle proti vhodu v Akademijo. In ne na drugo stran ceste, kjer nam predavajo lekcije.. “ Ups”, sem se zdrznila in se odlocila: “ Na lekcijo grem”in brezkompromisno zakorakala proti drugi stani ceste.
“Maja” zazveni znani glas.Pa se obrnem in zagledam malo poltovornjakarsko cudo, mnozico studentov in nad vsemi njimi bingljajoco glavo mojega skorajda dvometerskega sosolca Sase. Postajal je na mrazu, med ostalimi studenti, oblecen le v lahek pulover in srkal vroc caj.
“Priviet Sasa” sem mu zaklicala, pohitela k njemu in ga cmoknila na lice. (Kot se za pravi ruski pozdrav spodobi..)..” Kaj se pa dogaja?”sem se hitro pozanimala in veselo pozabila na vse svoje odlocitve. Kot sem ze povedala je bil poltovornjak parkiran ob plocniku prav pred vhodom v naso Akademijo. Iz njega je vodil debel napajalni kabel proti soli. Tovornjak je premogel mala vratca, ki so se vsake toliko casa odprla in ven je smuknilo nekaj rdecelicnih studentk. Ce si dobro pokukal, je bila v ozadju vidna hiteca medicinska sestra in nekaj do pasu golih hihitajocih studentk..
“Flurografija” sem slisala sosolca Saso. “Slikanje pljuc. Preverjajo, da mogoce kdo nima tuberkuloze. Vsi se moramo slikat. Nas razred naj bi se slikal jutri, ampak jaz grem kar danes” je zabrundal Sasa, ki se mu ocitno tudi nekako ta dan ni slo na lekcijo..
“ Katera stevilka je na vrsti?” sta naju prekinili dve zasopli dekleti, ki sta prihiteli z skodelicami toplega caja v rokah.
“Do petintrideset so jih vzeli” je brezbrizno vrgel Sasa in srkal caj. “ Oj, sva zamudili, se enkrat se bo treba prijavit,” sta dekleti odjamrali v notranjost Akademije.
Radovednost me je zacela bolj in bolje glodat. Le zakaj pred vrati poltovornjaka stojijo vecinoma fantje? In zakaj imajo vsi v rokah neke listke? In kako vse to sploh poteka? Pa ne da so se res spravili delat rendgenske slike tukajle v tem zanikrnem poltovornjacku, kar na ulici, med vsemi temi mlakuzami in mrazom?
“Poslusaj, Sasa: kako se prijavis?” sem radovedno pobarala.”A lahko grem jaz tudi sedajle?”
“ Ja seveda” je dosrkal svoj caj Sasa. “Pejd notr, pa se prijavi. Vse tole gre zelo hitr. Bos vidla en dva tri, pa je..”
“ Mhm, sem prikimala in vsa navdusena poletela v Akademijo..Cez nas vhod v Akademijo se je treba prav prebiti. Najprej na poti srecas dvoje zelo velikih, zelo debelih in zelo tezkih vrat. Kaj kmalu mi je tu poslato jasno, zakaj naj bi moski odpirali vrata zenskam. Ker to ni zelo lahko opravilo. In vrata so resnicno tezka. In za namecek jih je troje. Za vrati so rahlo spolzke stopnice, ki jih preskocis za malo salo, kajti za njimi te caka najvaznejsa prepreka Vahta in Vahtiori (varnostniki). Tale nasa vahta ni prav navadna, saj se vsak dan menjajo pravila. Odvisno pac od tega kateri varnostniki so v sluzbi.
So “ Ta dobre vahte”. Ko ni treba pokazat studentske izkaznice pri vstopu, ampak namesto tega reces besedo ali dve. Kjer ti dajo kljuce prostih avditoriev, ce nimas kje vaditi, ne da bi vprasali za dovoljenje profesorjev. Ki jim zvecer, ko je res sila in je vecerna vaja resnicno nujna, prineses pivo ali vodko in pogledajo cez prste, tako da lahko potegnes z vajo kako uro ali dve. In ki znajo, ce je res sila in dosti piva zamizat celo na obe ocesi in ne vedet nic o tem da si v avditoriju celo noceval.
In je “ Ta slaba vahta”. Ko zjutraj prebrskas celo torbo, ko ze zamujas na predavanja, pa je treba najti in pokazati studentsko izkaznico. Pa ceprav te je varnostnik videl ze stokrat in si se z njim nekajkrat pogovarjal.Torej bi se te moral spomnit. Ampak pravila so pravila, je moto te ta stroge vahte. In ponavadi ima taka vahta pri roki ogromno stevilo listkov, na katerih so napisani vsi mogoci cleni, zakoni, pravilniki. In ti lahko na licu mesta pokazejo in vse dokazejo. Ta stroga vahta. Ko se ne gleda cez prste in ne zamizi niti za sekundico. Ko je vse po crki zakona in birokracije..
So se malce manj stroge vahte in malce manj dobre vahte. O zivljenju vaht in dogodkih v zvezi z njimi bi se dalo napisat cele knjige...Ampak vrnimo se k “flureografiji”..
Tega dne sem se brez tezav prebila cez “Ta dobro vahto” In v vogalu za njo zagledala neugledno mizo, posejano z listki. Ob mizi sta stali dve babuski, ki nista izgledali prav bolnisnicno. Pa vendar sem uganila da je to to. Prijavno mesto.
“ Ali se lahko prijavim?” sem pohitela k njim.
“Ja, izpolnite tale listek, formularcek in dobili boste svojo stevilko vrste.” Mi je prijazno odvrnila priletna zenska. Mi prijazno pomagala izpolnit formular z osnovnimi podatki mojega obstoja in mi podelila stevilko 64.
“Takoj za fanti boste, prav?”. V roke mi je potisnila listek in ze sem se znasla na cesti, pred malim poltovornjakom. Zraven visoke zenskice, ki je pravkar prisopihala iz Akademije z stevilko 65. Sase ze ni bilo videti nikjer.
“Torej gre res hitro”, sem pomislila. “No, fajn. En dva tri, kot je rekel sasa”..Pa se vratca kar niso hotela odpreti. “En, dva tri” sem si pobrundavala in se zacela rahlo tresti od mraza. Pred poltovornjackom se je ze zbrala grucica deklet in nekaj fantov. Glasno so se smejali in primerjali stevilke “ Jaz imam pa 45.”objavi rdecelaska “ A res pol si pa pred mano” je razocarana druga polnejsa blondinka..” Kaj - a punce ste pred nami” se je razburjal mladenic v sliapki ushanki (to je taka ruska kapa, ki jo najdete tudi v drugih predelih sveta in je narejena tako, da pokriva usesa.)
“En, dva..” se se ze kar posteno tresla...Koncno so se vrata odprla in na plano se je zvalila gruca studentov. “ Saj ni mogoce, da se jih toliko stisne v to malo vozilce” sem se cudila. In ne bodi ga len, so ze navalila dekleta. Stiskale so se cez vrata kot za stavo. In ker sem videla da se je moja soseda z stevilko za mano tudi postavila v to gruco, sem si se jaz malce v dvomih sicer, utrla pot v notranjost..
Resnicno majhen prostor je premogel, razen osrednjega prostora z medicinsko sestro, kjer so se po hitrem postopku zacele slacit vsa dekleta, se zelo majhen prostorcek. Za rentgensko slikanje.
“41” je ze kricala med. Sestra in preverjala listek svoje naslednje pacientke.
Nemo sem obstala ob vratih in se niti nisem poskusala sleci. Malce zato, ker nikakor ni bilo mogoce, saj so stvari ostalih lezale vsepovsod in ni bilo niti mesta, kamor bi lahko postavila svojo torbico..In malce zato, ker sem ze resno dvomila, da sem s svojo stevilko v pravi gruci. Zvito sem pogledala na visoko studentko z stevilko za mano, ki je ze na pol slecena stala ob medicinski sestri in se glasno pogovarjala z njo. “ Kako nemogoce?A zdaj se naj pa spet napravim, al kaj?”
“Poslusajte, nimam casa. Tu gre vse po vrstnem redu. Z stevilko. Jaz imam na filmu fotografije po stevilkah.” je se kar potrpezljivo odgovarjala sestra. Ko pa je videla, da ji visoka studentka spet hoce ugovarjat je le zamahnila z roko in hladno dodala:” Prosim, osvobodite mesto in pridite, ko boste na vrsti..”
Visoka studentka se je jezno napravila in odvihrala iz kombija. In jaz za njo. Dobro bomo pa pocakali. Saj sem videla da gre hitro. Zenska prebere stevilko, studentka se postavi v majceni prostorcek, klik. In ze je na vrsti nova stevilka.
In res - cez kakih pet minut se je cela skupinica ze vsula iz vozila. “ Naslednji” je povabila medicinska sestra skupino tokrat fantov v poltovornjacek..
Oj, se tale skupina, potem sem pa ze jaz, sem si mislila...
Vrata so se zaprla. In presenetljivo odprla ze cez kako minuto. “ Elektrike ni!” je z poudarkom zagrmela sestra, si okomotala tezek plasc in zakorakala ob napajalnem kablu v Akademijo.
“Uh!” je bi slisat nezadovoljni stok mnozice pred vozilom.
V Rusiji je treba znat cakat. Pravzaprav je to ena najbolj koristnih stvari z katerimi se je treba oborozit tukaj: potrpljenje. To je pravzaprav kar crta karakterja ruskega cloveka: pripravljenost k dolgemu potrpljenju, pasivno cakanje. V vseh stvareh. Da bo zivljenje postalo (ali da ne bo postalo) boljse. Rusko potrpljenje je neizcrpno.
V neki knjizici sem prebrala anekdoto o ruskem potrpljenju:

Oblast se je odlocila, da bo iztrebila ves Rusi narod. Znizali so jim place. A rusi niso rekli nicesar. Vzeli so jim stanovanja. Rusi spet niti besedice v bran. Koncno je oblast zgubila potrpljenje in ukazala naj se vsi zberejo na glavnem trgu: “ Jutri bomo vse vas obesili!Tocno ob 8 zjutraj se morate zbrati na tu na trgu. Jasno? Ali je se kaksno vprasanje?”
“Eno vprasanje. Ali moramo sami prinesti vrvi, ali jih imajo sindikati se na zalogi?”

Ja, tako sem stala na mrazu nekaj casa, in potem v Akademiji na stopnicah. Prebrala vse plakate in pravila ob vahti. In si poskusala predstavljat, da imam na zalogi resnicno goro te ruske potrpezljivosti. Mnozica z stevilkami se je vecala in vdano cakala. Elektrike pa ni in ni bilo.
Prsti na rokah so mi zmrzovali, kajti nisem si se uspela za letos priskrbet toplih volnenih ruskih rokavick. Noge so me zacele rahlo bolet, kajti obula sem si cevlje z visoko, visoko peto, da bi razumela, kako rusinje v takih ceveljckih hodijo. Moje tipicno nerusko potrpljenje pa je kaj kmalu izpuhtelo. “Trapasto, pa se na lekcijo nisem sla” sem zapihala. In se, ne da bi se ozrla povzpela proti bifeju. Na eno kavico in cokoladni bomboncek. Da se pogrejem in potolazim. Seveda sem srecala nasmejanega Saso, ki mi je takoj povedal, da je on pa tole slikanje ze dal cez. In tako hitro. Ne moras verjet!

************************************************************************************

Odlocila sem se da je cas, da raziscem mesto. Kakorkoli ze: da vsaj raziscem tiste stvari o katerih sem slisala. Ko sem bila cez pocitnice doma, v Sloveniji, sem v Mladini s presenecenjem zagledala clanek o Leningrajski Metelkovi. Kako, da jaz ne vem nicesar o tem. Da nisem niti slisala prav nic. Pa ze dve leti zivim v tem velikem mestu. Ja, velikem, to bo. Prevec stvari, da bi bila takale mala Metelkova tako pomembna. Se posebej ce se vrtis samo okrog uradnih gledalisc...
Vzdramila se je moja raziskovalna zilica, pa sem se odpravila raziskovat. Pridruzil se mi je Daniel, sirijski student rezije. Tako sva jo mahnila na metro in proti mestu. Pa nekako nisva imela srece. Ze na drugi postaji se je metro ustavil in cakal. In cakal. In..nihce ni vedel kaj se dogaja. Rusi pa so navajeni potrpezljivega cakanja. Takoj si nadenejo tiste brezskrbne, v usodo vdane obraze in okamenijo. In jih nic ne zadane. Cez kakih deset minut pa se iz zvocnikov zaslisi glas: “ Potniski promet z metrojem je trenutno ustavljen”
Vsa tolpa, vsi ljudje vstanejo kot eden in odkorakajo iz vagonov. Brez reakcije. Brezbriznih obrazov. Tako je, tako mora biti. Vdani v usodo.
Se naju je potegnilo za njimi v ogromno reko ljudi, ki se je zlivala proti visokim tekocim stopnicam. Ob vznozju tekocih stopnic stoji majcena kabina, ravno dovolj velika za enega cloveka. V njej sedi navadno starejsa zenska v uniformi in ostro opazuje, kaj se dogaja na tekocih stopnicah. V kabinici je postavljen mikrofon in ce se ljudje nepravilno vedejo na tekocih stopnicah jih zenska z strogim glasom kara in opozarja. Tokrat pa je bila zanjo ocitno ena izmed neobicajnih situacij saj je masa ljudi navalila iz metroja na stopnice. In ta uradna osebica, ki ocitno ni imela najboljsega dneva je zacela kricat in urejat promet. “ Postavite se v vrsto, Ne drenjajte se! Takooo. Vsi hitreje iz postaje! Hitreje! Postaja je zaprta! Hitreje hitreje!! Izpraznite postajo! Eden za drugim. Brez prerivanja!...”
Pot na dolgih tekocih stopnicah traja priblizno 3-4minute. In ves ta cas naju je z Danielom spremljal vresceci glas uradne osebice obogaten z bolj ali manj grobimi besedami...Nemo sva se spogledovala in skomigala z rameni. Ostali potniki pa so nemih lic, neprizadeti okrog naju postajali na stopnicah. Seveda se je bilo tudi dalje tezko prebiti. Saj je vsa gmota ljudi, ki je bruhnila iz metroja imela isti cilj: center mesta. Preplavili so postaje, se zgrinjali v troljebuse, tramvaje, avtobuse in marsrutke, da so bili do kraja polni..In nove in nove mnozice so se se valile iz metroja..Seveda: nedelja zvecer, predvecer praznika. Ljudem se hoce ven, v mesto..
Kot polita cucka sva z Danielom stala ob cesti. In brez upanja mahala prenabitim marsrutkam. Ze cez nekaj minut pa sta se nama pridruzili prav tako brezuspesno loveci prevoz, dve dekleti. In potarnali, da se jima nikakor ni bilo mogoce stisniti v avtobus. Gneca je bila prepolna.
“Kaj pa ce vzamemo avto” sem predlagala “ Ce razdelimo stroske na stiri, ne bo prav drago”
“Haraso” so se puncam zasvetile oci. Stopili smo na plocnik in zaceli mahat mimo vozecim avtomobilom.
Iz nasega nacrta ni bilo nic. Nekaj avtomobilov je sicer ustavilo, pa so kot izkuseni poslovnezi, ki so zagledali tako veliko mnozico ob cesti, zahtevali kar dosti za prevoz. Pravzaprav veliko prevec.
Dekleti sta sklenili, da je situacija pac brezizhodna in sta jo sklenili ubrati do mesta pes. Midva pa sva stopicala na mestu in ugibala, kaj nama je storiti.
“ Mogoce pa bi sla nazaj v Studenta” je pripomnil Daniel, si poveznil na glavo kapo in rahlo tresoc se zamrmral “ A ti nisi nic lacna?..”
“ Jaz hocem na Puskinskoju” sem odlocno in neomajano zatrdila. “ Bova ze, bos videl..” Daniel me je neverjetno pogledal. In spet sva se nekaj trenutkov prestopicala ob cesti in s pogledi lovila natrpane mimo vozece marsrutke.
“Poglej, v tej tudi stojijo” je pokazal Daniel na majen kombi-marsrutko 128, v kateri so se sklonjeni, napol v pocepu drenjali ljudje. “Po moje nimava prav veliko sans,” se je podrgnil po rahlo rdecem zamrznjenem nosu...
“ Ampak hocem na puskinsko. Hocem. Kot da bi naju kdo zacaral..Naju bom ze nekako spravila do tja” sem trmoglavila.
Pa so se Danielu zvito zasvetile oci: “ A rada rises, Maja?”
“O ja” sem mu zatrdila in pograbila novo temo, vesela, da Daniel noce vec nazaj v studenta amapk se je sprijaznil z situacijo. Zacela sem razpredat, kako mi je res vsec slikarstvo, kako sem si zelela slikat in kateri so moji najljubsi slikarji..Pa me je Dani prekinil:”A mas rada Matissa?”
“ Ja,ja”, sem mu zatrjevala in vmes z ocmi osinjala mimo vozeci promet. O, da bi ze kmalu prisla kaka manj polna marsrutka! Dolgo ga verjetno ne bom morala zadrzevati. Saj ze kar mrazi..
“Ja, Matiss mi je zelo vsec, Ples, pa Glasba, sploh pa v Hermitazu...”
“ Zraven Studenta je kafic, ki se imenuje Matisse- pojdiva, te povabim na pijaco” se mi je zarezal Dani.
“Aaaa” mi je bilo takoj jasno. Pa mi je kapnilo v glavo kako bi lahko...Nov nacrt:
“Prav. Pojdiva pes nazaj proti studentu. Ampak med tem ko bova hodila ob cesti, ustavljava marsrutke. In ce nama kaksna ustavi, greva proti mestu, ce pa bodo vse polne in prideva do studenta, pa nama tja kaze prst usode. In je tudi prav.” Sem zvito resila.
In tako sva jo mahnila proti drugemu koncu otoka. Nazaj proti studentu. Ob dolgem dolgem Velikem prospektu. Jasno mi je bilo, da je najvec ljudi ob metroju, in da ce hodiva proti smeri voznje marsrutke, ta se ne bo uspela nabrati tako veliko ljudi in ...
V mesto sva prisla po skoraj dveh urah potovanja. Obicajna pot do centra traja 50 minut. In polna raziskovalne radovednosti sem izstopila na Puskinski. In jo mahnila iskat stevilko 10. Dani se je pocasi vlekel za mano.
“Ti ne verjames, a ne, da bo fajn, a ne? Ampak jaz res hocem najti to zadevscino. Da vidim kaj se dogaja..” sem dopovedovala mojemu nic kaj navdusenemu sopotniku.
Dani se je nasmihal izpod svoje kosate grive las, kadil cigareto za cigareto in vsake toliko casa izpustil kako dvomljivo pripombo.
Seveda sva nasla pravo stevilko, pravo hiso, pravi naslov.Pa vendar ni nic kazalo, da se kjerkoli v blizini kaj dogaja. Po sprasevnjih in krozenjih pa sva le nasla malo dvorisce vso oblepljeno s plakati in pred nama se je zablescal dolgo pricakovani napis: Puskinska 10, kulturni center.
Puskinska10. Pozno zvecer. Mala vratca, ki vodijo po olepljenem preddverju. Plakati kocertov, dogajanj, razstav, perforansev. Drugacne. Neinstucionalne kulture. Prva vrata na levo. Bar Fish fabrik. Malce bolj mainstreamovsko usmerjen. Veliko mladine. Ja priblizno metelkovska scena, ceprav niti ne tako ekstremalno. Pot naprej vodi cez dvorisce, kjer visoko na balkonu visi rdeca zastava z ogromnim napisom Puskinska 10. Vendar je vse temno. V podhodu se svetlikajo vrata na katerih je napisano: The John Lenon’s Temple of Love Peace and Music - office. Zaprto. Pa vendar mi radovednost ne da, da ne bi za trenutek se pocakala. Le kako bi lahko pokukala v notranjost. Takrat pa z hitrimi koraki pridrobenclja mala zenskica. “ Zaprto?” zadihano vprasa.
“Ja” pravim in pogled se mi ustavi na zvoncu ob vratih. “ Mogoce bi pa pozvonili..”
“ Ja ja pozvonit je treba” entuzijasticno prikima zenskica in ze prizadevno pritiska na zvonec.
Vrata odpre starejsi mozakar. “ Zaprto je.” Pravi. Pa vendar se zenskica ne da. Hiti razlagat, da je prinesla svoj clanek o Beatlesih in da bi ga samo rada oddala in pogledala urad. Samo malce. Pokukala.
“ Ja,” sem ji pritegnila: ”Samo na hitro bi pogledali tempelj” sem tudi jaz zacela prepricevat mozakarja.
“ Kaksen tempelj. Tu je pisarna templja. Templja pa se ni.” se je mozakar namrscil. Pa nas je vseeno spustil naprej. Pokukat.
Pisarna templja ljubezni je majcen prostorcek ovesen z slikami Beatlesov. Predmeti povezani z beatlesi. Nacrti, modeli Templja. Z Danielom sva si zacudeno ogledovala nagrmadene stvari. Iz zenskice pa so se usipali potoki obcudovalnih besed. Mozakar ji je skromno odgovarjal. Ona pa je z zarecimi ocmi sprasevala: “Kako pa se ima kaj Joko Ono?”
“Kako pa naj jaz to vem” je zagodrnjal mozakar. Verjetno ga motimo, sem pomislila, in se zacela poslavljat. Da bi mu bilo prijetno sem omenila clanek v Maldini, in da sem o centru prebrala doma. D je poznan, znan. Majcen trenutek radosti v oceh, ki je hitro zamrl. Kljub temu pa je vsak od nas dobil koledar Templa Johna Lenona in cez nekaj trenutkov smo se ze znasli na ulici. Ideja templja ljubezni isce le se primerno zemljisce in kakega arhitekta. Nacrti so ze. Grb, simbol, himna “All you need is love” , nacrti za radio ljubezni, delovanje templa....v cast misionarju ljubezni, cloveku in skupini, ki je naredila duhovno revolucijo: skupini Beatles. Noro. Sanjam ali je res? Ali se mi zdi noro, neverjetno, odstekano, fanaticno ali ljubko, milo in lepo, da nekdo nekaj takega tako verjame...
Le nekaj korakov od pisarne Templja ljubezni stoji velik plakat Puskinske 10. Kje je kaj. Galerije, art kafe, Prostori umetnikov, prodajalna...Ker velika stvar. In kar urejena stvar na prvi pogled.
Z Danijem sva zatavala se globje v temacni dvor. In naletela na varnostnika. Mozicka ze precej v letih. Ki nama je do potankosti razlozil urnik. Kje se kaj dogaja. In kako. In kaj bo tukaj v prihodnjih dneh. Kar ni moral nehat govorit. Med stavki pa je vseljej ponavljal, da je zelo srecen, ce lahko z cem pomaga..Napotil naju je do naslednjega dvorisca.
“Tam na drugem nadstropju je majhen kafic. Danes je koncert. Ja, sem vesel, ce vama s tem lahko pomagam” je prijazno pokimal...
Po stopniscu, oblepljenem z fotografijami umetnikov sva se povzpela do majhnjega prijetnega kafica. Domace vzdusje. Se prevec domace. Najprej dobis obcutek, da si vdrl k nekomu v dom. Ne prevec prepricana da je to vseeno kafic, sva se priblizala sanku..Si narocila pravo tursko kavico in topli sendvic. Poiskala sva si mesto na klopici. Kako prijetno. Po majcenem kaficu, ki premore pet klopc, dve in pol mizi in nekaj stolov so posedali raznorazni ljudje. V kotu je majcena gruca klepetala in pila caj iz okrusenega cajnika, pa dve dekleti, ki sta grizljali cokolado in bili zatopljeni v knjige, na drugem koncu se je napeto odvijala partija saha. Tako prijetno, da se ti ne da nikamor.
Koncert je bil na zalost zaprtega tipa, vendar naju je prijazna natakarica obvestila o celem programu naslednjega tedna. Sicer sva vse izvedela ze od neustavljivega varnostnika iz dvorisca, pa sva vendar prikimavala.
Ja, ni se tezko zaplesti v pogovor. Obcutek je, da tukaj vsi drug drugega poznajo. In nisva se spila svoje kave v umetno art izdelanih skodelicah do konca, se nama je ze pridruzil mlad fant, ki je ravnokar koncal z partijo saha.
Z Danijem imava navado da se pogovarjava v ruski anglescini. Kakor vecina tujih studentov tukaj. Niti ne opazis vec, kdaj govoris v katerem jeziku. Govoris pac v tistem, ki ti je tisti trenutek lazji, udobnejsi. Rusi se cudijo tej nenavadni navadi, vendar je za nas tako lazje...
In tako so naju z Danijem seveda kaj hitro razkrinkali kot tujca.
Mlad fant nama je v polomljeni anglescini zacel razlagat o vesoljcih. In cel kafic je napeto prisluhnil in se nasmihal. Fante pa je mlel svoje. Da so vesoljci povsod, in da jih je kar tezko prepoznat. In kljub temu, da sem mu odgovarjala v ruscini je fant nadaljeval z svojo polomljeno anglescino in tu in tam vstavljal kako frazo iz filma: “I u menia laser gun. Yes. I will be back.” Busnila sem v smeh..Prav rada bi ga kaj povprasala o teh vesoljcih, pa se je pojavil njegov prijatelj in ga odvlekel: “ Slisis, stari. Koncert imamo. So nas povabili. Pojma nimam kolk placajo, ampak je treba iti takoj zdajle..”
“ Ok” je pobral fant sila in kopita, navhodu pa se teatralno poslovil “ Arrivederci, goodbye..” se poklonil in med posiljanjem poljubckov ga je odnesko iz kafeja. Nekateri so celo zaploskali fantovemu zanosu..
Puskinska 10. Se se bom vrnila. Tokrat je bilo ze pozno in pocasi sva jo z Danijem odkolovratila do najblizje marsrutkje. In domov. “ Sem lacen,” je vzdihnil Dani. “ Ampak je bilo pa fajn, da sva sla, ves..” je dodal.
Marsrutko sva ulovila na samem zacetku Nevskega prospekta. Tokrat cisto prazno. Tako da sva se lahko usedla na elitna mesta. Spredaj. K vozniku. Kjer sta v tem malem kombiju dva sedeza za potnike. Zadaj jih je se enajst.
“ Domov, na cajcka”..sem si zelela...
Nekje na sredini Nevskega prospekta pa je v marsrutko vdrla tolpa Mehicanov. Srednjih let - tam nekje pri pedesetih...Glasni spanski kriki in pogovori so se mesali z ruskimi besedami...
“ Si predstavljas, koliko narodnosti je v tem malem kombiju” me je pogledal Dani, ko se je na marsrutko pririnila se najina prijateljica iz studenta: kitajka Lulu. Hja: slovenka, sirijec, mehicani, kitajci, ruski, in verjetno se kaksna, saj je rusija mesanica raznoraznih narodov..
Peljali smo se cez prekrasno osvetljeno mesto. Mimo zimskega dvorca - Hermitaza. Kjer je stala ogromna mnozica. Cesta pred Hermitazem je bila polna, tako da so se avtomobili komajda prebijali skoznjo. Dvorcovi most, ki vodi od Zimskega dvorca na Vasilievski otok je bil obtezen z grozdi ljudi strmecimi v nebo. Vse nebo je bilo pokrito z ognjemeti.
“ Seveda.” Sem se spomnila in hitela prevajat mehicanom ki so sprasevali v negotovi anglescini kaj se dogaja. Nekaj dni nazaj sem namrec v castniku prebrala, da bo v nedeljo zvecer dvourno tekmovanje ognjemetov. In resnicno se je zbrala cela mnozica. Razkosje, kajne - gledat v nebo 2 uri neprekinjenega ognejemeta.
Mehicani so se se bolj razziveli, ko so slisali da se dogaja zabava. Glasni vzkliki so se slisali od zadaj. In vsakic, ko je kak potnik izstopil, so ga pospremili z govori, ploskanjem in pokloni, kolikor jim je pac nizki strop marsrutke to dopuscal.
Voznik ob nama z Danielom pa se je razzivel in razklepetal. Ocitno mu je pasalo takole malce drugacno vzdusje.
“ Oj,” je pojamral” bi bilo res bolje biti voznik avtobusa. Sedajle bom moral nazaj in vsa ta mnozica na mostu...No, glavno je, da ne bi bilo pijanih..”
Ja, z pijanimi so res nevsecnosti sem pokimala. Nekoc, ko sem sedela na marsrutki je neko pijano dekle hotelo izstopiti med voznjo. In je skorajda padlo iz kar hitro vozece marsrutke. Drugic, ko sem imela to sreco, da sem spet sedela spredaj, se je zraven mene usedel pijan moski. Glava mu je veckrat pristala v mojem narocju, pa se mi zdi, da je bilo to se v redu, lahko bi...kakorkoli-takrat sem resnicno hitro izstopila...
“In se toliko informacij na enkrat” je dalje jamral sofer. “ Prav spomin mi ze pesa, pamet se mi slabsa od tega. Vsega.”
Voznik marsrutke ima res tezko delo. Potniki mu molijo denar, ki ga mora prestet in vrnit drobiz. Medtem mora pazit na promet. Pobira nove potnike, ki ob cesti, kjerkoli ne le na postajah mahajo z roko in ustavljajo marsrutke. In ustavlja potnikom, ki zelijo izstopiti, in veckrat to povejo tako tiho, da jih voznik niti ne slisi. Skratka, neprestana pozornost in napetost. Resnicno je tale voznik izgledal kar malce nervozen.
‘Mucho beno,” zakrici voznik zabavi mehicanov v zadnjem delu vozila “ Tuto gracia” sipa italiansko-spanske besede iz sebe in se glasno smeji. Z Danijem se spogledava in busneva v smeh..Pa se voznik spet obrne do mene in mi navrze “ Poslusaj, a mi lahko pomagas?”
“ Ja, seveda...” sem zacudena
“ Daj spomni me, da ustavim na Velikem prospektu, tam v blizini metro, bos? Je zadaj potnik prosil na tam ustavim. Meni je tezko vse hkrati...”
“Ni problema,” sem takoj za.
In tako sem bila preostali del poti pravzaprav sprevodnica, pomagacica. Spominjala nasega voznika kje komu ustavit. Pravzaprav se je cela marsrutka spremenila v nekaj cisto drugega. Jaz sem spominjala voznika, kje ustavit. Meksicani zadaj, pa so vsakega potnika, ki je izstopal, pospremili z aplavzi in pokloni. Visek je zabava dosegla, ko so meksicani zapeli. In, ko jim je pritegnil se voznik. In da bi ta pokazal, kako obvlada jezike, je se sam solo zapel italiansko pesem. Zdelo se mu je pac, da je to en in isti jezik.
“Jih bom kar do hotela zategnil” mi je pomeziknil. Moral bi iti naprej do metroja po mojem marsrutu, po moji uradni poti, ampak se mi zdi fajn, da jih potegnem do hotela, a ni res?” se je zarezal.
Konca mehikanske epizode nisem dozivela, saj sva z Danijem prej izstopila.
In se polna smeha ozirala za marsrutko iz katere so se razlegali zvizgi ploskanje in vesela pesmi...

********************************************************************************************

Dragi moji vsi!

Spet vam vsem skupaj pisem eno tako dolgo pisanje. Ko sem tale teden po pocitnicah poskusala malce opisat, kaksno je bilo kaj moje popotovanje. Tele pocitnice sem resnicno dobro izkoristila. Saj ne vem, kdaj bi imela se priloznost se zapeljat, tako globoko v srce “matjuske Rusije”. Tako, da sem se prav odlocila, se mi zdi. Namesto prezivet pocitnice v sivem Peterburgu, sibat v soncno in mrzlo Sibirijo. Seveda sem vse skupaj tudi pofotografirala. Bom poslala fotke, prav?
No skratka, bilo je tako:

30.1.2005
Pa sem se vrnila iz Sibirije! Ravnokar. No, danes zjutraj. Vsa pomeckana od vec kot tridnevnega potovanja z vlaki.
Do Novosibirska, kakor me je nesla pot, je tri dni voznje z vlakom. Tri dni potresovanja po tracnicah, zivljenja z vec kot 50 ljudmi v istem vagonu na ozkih posteljah. Tri dni in tri noci mimo tebe drvi zasnezena ruska pokrajina. Kar zna biti, priznam, zelo romanticno. Kar nekako se na koncu ze privadis zivet na vlaku. Osvojis prostor. Si pridelas navade. Se naucis kje je kaj in si naredis tako majceno zivljenje. Pripada ti ena postelja, ki bi ji lahko clovek mirno rekel polica. Majhna ozka, da se vcasih cudis, kako se malo vecji ljudje nanjo sploh lahko spravijo . Pa se. In se prav nic neverjetno se jim ne zdi. Postelje police, so razporejene tako: dve spodaj, med njima mizica, dve nad njima in nasproti, cez ozko potko, no..hodnik, na boku vagona se dve. Pripada ti se koscek police nad zgornjo posteljo, kamor lahko polozis svojo torbo in stvari. In majcena luknja pod spodnjo posteljo, kamor lahko spravis cevlje in podobno kramo. Pa nekaj kljukic, da lahko obesis stvari.
Ko sem se prvic peljala v takem vlaku, mi absolutno nic ni bilo jasno. Iz Peterburga do Moskve, ko sem letela na pocitnice domov. Kupila sem karto za vlak, tako imenovano “plackart” stopila v vagon in ostrmela. Nad mnozico polick-postelj. In mnozico ljudi, ki naj bi tam prezivela noc. Pa vendar se je zdelo da vsi vedo, kaj in kako in tako sem jim skilila pod prste in se poskusila delat, da jaz tudi znam. Hmja. Tista noc je bila skorajda brez spanca. Kajti: moja postelja je bila zgoraj. In nobene lestvice. Mala za pest velika izboklinica ob strani. Ne ves cesa bi se oprijel in kaj te bo zdrzalo. Pa sem nekako le prilezla na vrh in se namestila. Otrdelo sem lezala in razmisljala, le kako naj se obrnem, da ne bom nerodno trescila na tla. In kako naj spim, da se v spancu ne zvalim iz postelje. In tako sem se premetavala in le bezno dremala. Na jogiju, brez posteljnine. Lacna, saj mi ni kapnilo v glavo s seboj vzet vecerje. In premisljujoca, le kako naj pridem do wc-ja. In kako za vraga naj potem spet zlezem nazaj na posteljo..
No, tokrat takih problemov ni bilo, saj sem bila z izkuseno popotnico Zenjo. . Ko je sosolka Zenja zvedela, da bi si jaz rada ogledala Sibirijo, me je sprejela odprtih rok. Takoj telefonirala mami. In naslednji dan odlocno zatrdila: Maja, z mano gres. In ker mi niti malo ni disalo cez pocitnice ostat v sivem, dezevnem Peterburgu, so mi kar zazarele oci. Sibirija. Legenda! Strasna, mrzla Sibirija. Kamor so vcasih posiljali ljudi v izgnanstvo. Pa temni gozdovi. Zavijanje volkov. Zasnezena neizmerna prostranstva. Doktor Zivago. Gore in kupi snega. Minus pedeset stopinj in prave ruske parilke. Snezni zameti. Viharji. Veter, ki tuli pod okni. Samovarji in topli caji. Kleni Sibirci in sibirke v kozuhih. Mocni, utrjeni ljudje. Dezela polna starega, ruskega, neokrnjenega...Nisem se sicer zmotila, vendar sem v svoji domisljiji kar mocno pretiravala. In ko se prebirala tvoje pismo, mami, sem se prav smejala. Prav take fantazije..Vedno kipec caj v samovarju, zavijanje vetra...Ne, ni cisto tako. Samovarja sploh nisem videla, imajo pac stare cajnike, ki jih postavljajo na plinski stedilnik. Pa tudi vreme je bilo malce drugacno: neprestano soncno, pa vendar dokaj “sibirsko”: okrog minus trideset stopninj...A o tem kasneje.
Zacelo se je popotovanje 17. januarja. Po celodnevnih vajah plesa. Z velikimi torbami (ja, spet sem prevec napakirala. Navada, ki se jo nikakor ne morem otresti: ha, vse svoje nosim s seboj!) smo se odpravili: Aljoskin (sosolec, ki je potoval v Omsk, ki je kakor pravi, tudi Sibirija), pa Zenja in jaz. Torbe nam je pomagal nesti nas prijazni starosta razreda Stjopa, nas napokal na vlak in ze smo se zaceli premikati. Z Zenjo sva imeli sreco: dobili sva spodnjo in zgorno posteljo ob boku. Spodnja postelja se cez dan zlozi v dva stola in mizico, tako da sva imeli svoje luksuzno malo stanovanjce v nedrjah 27 vagona.
Ubogi Aljoskin, pa je bil dalec, dalec stran. V 11. vagonu. Saj slisi se ne tako velika razlika, vendar ce se poskusas prebit cez ves vlak, je pot kar dolga..
Na potovanje sva se pod Zenjinim vodstvom kar dobro pripravile. Treba je vzeti hrane za tri dni, posodo, skodelice, obvezni caj, copatke za po vlaku, domaco obleko, to je trenerko ali pidzamo, umivalne potrebscine v prirocni vrecki, toaletni papir in knjige. Ko tako prides v vlak, na svoje mesto, vse to lepo razpredelis (“Takole” komandira Zenja “ Tukaj spodaj cevlje. Preobuj se v copate. Torbe na zgornjo polico in eno spodaj. Plasce na zgornjo polico, da bodo pri roki, ko se bomo ustavljali. Vse za umivat v vrecko in obesi na steno. Najbolje, da se kar takoj preobleces v trenerko.Itak bos potem v njej tri dni. Naredi si udobno. Pakete z hrano pod mizico. Vzemi posodo ven. Bova povecerjali in potem naredili postelje..”)
Aljoskin se je kaj kmalu prebil cez vse vagone do naju. Saj ni imel niti rublja, da bi si kupil hrano, tako, da sva ga celo pot pitale in skrbele zanj. Sicer se je ze cez en dan pritozil, da se mu ne da hodit cez cel vlak, pa sva mu zasunile v roke paket instant juh in kase in potem ga ni bilo na spregled cel dan..
Torej po vecerji, ko je Aljoskin ves sit in zadovoljen odtaval spet nazaj proti svojemu vagonu, sva razlozili spodnjo posteljo, in se zaceli odpravljat spat. Vsakemu potniku pripada ena zimnica, pouster in deka. Na vlaku pa izposojajo cisto posteljnino za 60 rubljev. Cesar na svojem prejsnjem popotovanju nisem vedela. Izposodit se da tudi posodo, igre in se kaj.
Da na kratko opisem vagon: To je prostor nasicen z malimi posteljami, mizicami in majceno potko na desni strani. Vsak vagon ima dva sprevodnika, ki zanj skrbita. Posedujeta dve kabini na zacetku vagona. V eni od njih spita, drugi pa je skladisce, dnevna soba, cistilnica, no - delovna soba. Ob njunih kabinah, torej upravi, so povesena raznorazna obvestila, informacije o postajah in tam stoji tudi posoda z vedno vroco vodo v kateri gori majhenogenjcek. Za pripravo cajev in instant jedi. Zraven je sicer se majhna pipica z hladno pitno vodo, ki pa nima prav izrazitega okusa ciste pitne vode...Na obeh straneh vagona je stranisce. Rezim stranisc je poseben: ravna se po sanitarni zoni. Priblizno pol ure pred in po postajah jih zaprejo. Vendar vecinoma sprevodniki niti ne obvescajo o postajah, tako da se ne malokrat zgodi, da prides do stranisca, pa je to zaprto. Sprevodnica pa te grobo prepodi: “Postaja bo kmalu. Stranisce se odpre cez uro in pol”..In potem ce imas sreco, se tvoj vagon ustavi dovolj blizu zgradbe postaje, da ti uspe v nekaj minutah zalaufat do wcjev na postaji in nazaj.
Se malce o sopotnikih. “ Stvar, ki je zelo vazna”, me je svarila Zenja pred potovanjem “ so sopotniki. Upam, da bova imeli sreco. Jaz sem enkrat potovala skupaj z petimi tipi, ki so ga neprestano popivali. Take vonjave, da ne mores prenesti, kricanje nonstop..uf!” Res, na tako malem prostranstvu se nimas kam dat. In zelo vazno je, da imas dobre sopotnike. Ker je na majcenem prostoru vse se nekajkrat bolj obcutljivo. Sicer je sedaj prepovedano popivati na vlaku, vendart se nekateri na to pozvizgajo. In resnicno. Ze brez vonjav pijace, je vonjev zadosti. Hrana, ljudje, toplota in vse to na kupu v tesnem prostoru nekaj dni. Pa se privadis in niti ne opazis. “Fuj.” se je nakremzil Aljoskin, ko je cez dva dni spet pokukal k nama.” V vasem vagonu veliko bolj smrdi kot v nasem..”...” Ja, ja , se kuhamo v dobro juhco” sva se zasmejali z Zenjo, privajeni ze na vse..
Pa sva imeli tokrat sreco s sopotniki. Vecina ljudi se kar nekako izkljuci. Posedajo z odsotnimi ocmi. Strmijo prazno skozi okna. Polezavajo. Ali berejo. Fant nasproti naju na zgornji postelji, je vecino casa prespal. Vse tri dni. Dvignil se je le toliko da je kaj malega pojedel, vcasih se to ne.. Saj kaj pa lahko delas na vlaku: spis, jes, beres, se pogovarjas... Meni je vse skupaj strasno pasalo. Tako mirno in neobremenjujoce. Samo cakat, samo zivet..Vse ostalo dela vlak-ta pripelje te na cilj. In tako ti je lahko tvoj mali cilj ze sama pot. Ko uzivas in se ne mores nagledat prostrane ruske pokrajine, gozdov in pravljicnih vasic z raznobarvnimi lesenimi hiskami...Ljubko.
Nasproti naju pa je zavzela mesto malce napornejsa sopotnica. Starejsa zenska, ki je bila sicer vecino casa zavzeta z zelo glasnim hrescecim spancem. Potem se je dvignila in zacela spravljat vase neverjetne kolicine hrane. In naju z Zenjo posiljat po caj. Ker sva ustrezljivo izpolnjevali njene zelje, je zacela zahtevat casopise, pa kaj je je treba prinesti...Vendar je bilo to ze proti koncu potovanja, tako, da se njene zahteve niso utegnile razpresti..In na koncu potovanja, je kot vecino ruskih ljudi, z katerimi se srecas na vlaku, razlozila pred nama vso svojo zivljensko zgodbo stare uciteljice, ki potuje iz obiskov domov...
In sva se spravili spat. Tistega prvega vecera. Jaz sem uspela zavzet niznjo posteljo, saj sem se se dobro spomnila svojega strahu, pred padanjem iz zgornje postelje. Po tem ko sva z Zenjo pripravili postelje, sva se zavili v odeje, se usedli na spodnjo posteljo in strmeli skozi okno. Kako lepo..V temi je mimo nas bezala skrivnostna ruska pokrajina.
Ob enajstih zvecer je cez vagon zakorakala sprevodnica in glasno objavila :” Cas je ze. Pogasila bom luci!Dovolj je branja!” Z Zenjo sva sepetali se dolgo potem, ko so pogasili luci. Pustili so le se zatemnjeno brleco svetlobo.
Po napornem dnevu se je tako sladko spalo. Neprivajena potovanja z vlakom, sem se sicer zbudila na prvi postaji. Prisel je novi potnik, ki se nikakor ni mogel spravit spat. A potem ko sem polozila glavo na blazino in spet zaprla oci, me je takoj zmanjkalo. In sem sanjala premesane sanje: o Moskvi, o domu, o tem, kako na kolesu hitim za vlakom iz Skofje Loke...
Hecno v tako malem prostoru. Ko spis, so noge tvojega sopotnika le pol metra od tvoje glave. In neprestano se potniki sprehajajo tik ob tebi po malem potki cez vagon. Nekoc mi je roka med spanjem zavalila na potko, pa jo je nekdo pobral, me polozil nazaj na posteljo in se zrinil mimo..
Vendar se na postajah menjajo potniki in neredko se prebudis, ko kak novi potnik prihruli mimo tebe z tezkimi torbami. Na poti v Novosibirsk smo se ponoci vozili cez Kazahstan, kjer je vstopilo nekaj velikih glasnih mozakarjev z rahlo posevnimi ocmi. Vrgli so pokonci skorajda cel vagon, da so se razmestili po svojih mestih. In ko smo se komaj uspeli pogrezniti nazaj v spanec, je prisla policija. Preverjat dokumente in prtljago Kazahstancev..
Prvo jutro na vlaku sem se zbudila ob devetih zjutraj. Mimo je prihitela sprevodnica in napol v spanju se mi je zdelo da glasno zapoveduje, naj se tisti na spodnjih stranjskih posteljah zbudimo. Da je ze cas vstat. Kar poskocila sem na postelji. Si pomela oci. In ugotovila, da se mi je vendar le zdelo. Da vecina ljudi se vedno nemoteno spi.
Kaj kmalu se je prebudila se Zenja, se vajeno zavihtela iz zgornje postelje in zamotana v odejo sedla k meni. “ Maja, po moje sva zamudili prodajalce kristala.” je zaspano povedala. In res so ze nekaj casa so naokrog hodile zenske z velikimi torbami. Vendar nicesar nisva zamudili, saj so prodajalci kristala hodili naokrog se nekaj ur zatem. Pot nas je namrec peljala mimo mesta, kjer izdelujejo in trgujejo z kristalnimi izdelki.Ljudje so dokaj revni po teh malih mestecih. In tako zenske, ki jim je to edini vir zasluzka, prodajajo kristalne izdelke po vlakih. Cene za lepo izdelan kristal, so bile resnicno zelo nizke - od 100 do 400 rubljev za servis kozarcev z dodatki. “ Vendar ne vprasaj, koliko stane” me je opozorila Zenja. “ Potem se jih ne bova mogle nikakor otresti” In tako je na vsako ponudbo odgovarjala, da potujeva brez denarja. In zenske so naju pustile pri miru. Kaj vse nosijo zenske v torbah, pa sem imela vseeno priloznost pogledat. Sosed, profesor na glasbeni akademiji, se je radovedno pozanimal zanje. In pri prici so prodajalke kristala vse potegnile na plano in ze zacele razlagati o kakovosti, lastnostih, o pojocem kristalu, o izdelavi, barvanju...
Naslednja postaja, kjer smo se ustavili, je bil Niznji Novgorod. Kako pase svez zrak in razmigavanje na postaji! Pa ceprav le za petnajst minut. Na postaji smo se z Zenjo in Aljoskinom spoznali z dekleti iz nasega vagona. Prav tako iz nase Akademije, na poti domov na pocitnice. Se poveselili, da potujemo skupaj. In prejeli povabilo na popoldanski caj. Cajanka se je ob grizljanju piskotov in izmenjavi novic iz Akademije, ob mizici na drugem koncu vagona, potegnila v pozni popoldan..Ko se je Aljoskin z polno vrecko instant juh in vreck caja podal spet na daljno pot proti svojemu vagonu..
Jah, sopotniki...Proti veceru, je iz konca vagona prihrumela gospa srednjih let. In zacela glasno kricat na sprevodnico, ces, naj izkljuci gretje. In bolj kot ji je sprevodnica dopovedovala, da gretje sploh ni vkljuceno, bolj se je zenska razburjala. Ostali potniki smo le nemo pogledovali na zariplo zensko in se pritajeno nasmihali drug drugemu. Gospa je dosegla le to, da so nam vkljucili hladno ventilacijo in tako smo nadaljnih nekaj ur vsi potovali v debelih puloverjih in v odeje zavitih nog. Ja, sopotniki. Resnicno je treba dobrih ljudi, potrpljenja in razumevanja, da je potem pot prijetna.
In ze smo v Sibiriji. Ponoci, po skorajda treh dneh potovanja smo se ustavili v Omsku. Domacem mestu Aljoskina. Tam smo stali sedem ur. Z Zenjo sva nameravali izkoristiti cas in iti na obisk k njemu. Pa sva se prebudili sele zjutraj, ko je do odhoda vlaka ostalo le se tri ure. Le zakaj naju Aljoskin ni prebudil? Le kje je? Morda je pa tudi on zaspal? Brrrr...in tako zebe. Zavili sva se v sale, plasce, in pokukali iz vagona. Vsaj toliko, da se umijeva na postaji..
Vendar sva preseneceno ugotovili, da je celoten nas vlak izginil. Da na oddaljenih stranskih tracnicah samevamo le s tremi vagoni. In da smo resnicno v Sibiriji. Ker je resnicno mrazzz..18 stopinj pod niclo. Takoj mi je postalo jasno, zakaj mi je Zenja tolikokrat ponavljala, naj s seboj vzamem debele, tople zabe.In takoj sem se spomnila prve Peterburzke zime. In ze zacutila v nosu znano zmrzovanje...
Postaja je bila polna starih, vsem odvecnih brezdomcev. Greli so se, postajali naokrog, neakteri pa kar lezali na tleh..Vsaj v spodnjem delu, kjer je brezplacno in ne-brezplacno stranisce, kioski in prazen bife z postano hrano.. Pravzaprav je bil bife prav zanimiv-kot veliko stvari tukaj je bilo v njem nakopicenih cela gora povsem razlicnih stvari: mesanica novega in starega. Svetlikajoca reklama piva Carlsberg, raznovrstne dvomljive jedi, pokrite z folijo, razmajan hladilnik, umazan ventilator, plasticni stoli in polite mizice, v kotu pa prelepa svetlikajoca moderna stenska ura..

31.1.2005
Prvi dan sole po pocitnicah. Huh, spet bo, kakor ponavadi: od jutra do vecera. Se neprivajena na tak tempo, sem se privlekla domov. In ze je ura polnoc. No ja, vseeno. Skuhala sem si toplega cajcka, zbrala entuziazem in voljo, da opisem tole Sibirsko pravljico do konca.
Torej, ostala sem pri Omsku. Na zelezniski postaji. Mrazzz. Jutro. Vecina ljudi je zavitih v tople krznene plasce in kucme postopala naokoli. Nekateri so hodili obuti v “valjenke”. To so taki sivkasti ruski skornji, narejeni iz povaljane volne. V njih zdrzis tudi najhujsi mraz..
Z Zenjo sva zavili v bife in se pogreli in zbudili ob jutranji kavici. In se sprasevali, le kam je izginil Aljoskin. In preostali del vlaka. In obzalovali, da sva zamudili sprehod po Omsku in obisk pri Aljoskinovi druzini..
Po kaki uri in pol, sva se le odlocili in se napotili nazaj proti najinemu vagonu. Ko pa sva prisli z zamrzlimi nosi do tirnic, kjer naj bi le ti stali, sva ugotovili, da so izginili neznano kam. O, najine postelje! O topli koticek! In najina prtljaga?
Srecali sva se enega najinih sopotnikov, prav tako jutranje izgubljenega. Pa smo jo mahnili nazaj na postajo. Bodo ze objavili, kdaj in od kod se odpravlja nas vlak. Postavili smo se pred vozni red in cakali..in cakali...in...
In takrat je prisel. Aljoskin. Zgubljenec. Z jeznim razburjenim obrazom.Drugace pa svez, pobrit in umit! In za njim cela horda sorodnikov.
“Kje sta bili, A? Povsod sem vaju iskal!”se je razburjal. “ Vase vagone so nekam odpeljali in so mi rekli da so prazni...”
“Pa zakaj naju nisi zbudil, Aljoskin? A se nismo zmenili? Kako se ti lahko razburjas? Kaj pa midve?” smo govorili drug cez drugega.
No, kmalu smo se pomirili, po-obzalovali, se pokesali..Res, trapasto, da smo se tako zgresili. In da nisva videli Omska...
Z Aljoskinom so prisli njegova mama, teta, bratranec, prijatelji...naju pospremili do vlaka, saj so ze objavili nas odhod. Nase vagone sva srecno nasli, prikljucene na drug vlak. In se poslovili od Omicev. In se srecno privlekli do najinih, se jutranje razmetanih, posteljic. Preskrbljeni z vsem mogocim. Saj nama je mama najinega sosolca potisnila v roke ogromen paket. Z jogurti, piroskami in ogromno steklenico piva. “ Hm, tole bo pa za v parilko” se je zadovoljno nasmehnila zenja in zarinila steklenico na dno potovalke..
Potem pa sva se mastili z piroskami se ostali del poti. In zvecer naj bi bili ze na cilju. V Novosibirsku..
V vlaku je postalo hladno. Niso se vkljucili gretja. In ze se je cutila “ta prava Sibirija” Mrrrraaazzz..Prve ledene roze na oknih. Zaledenele blazine, ki so se dotikale stekla..
Po vagonih pa so se ze ves cas sprehajali prodajalci. Po tistih prvih z kristalom, so prisli novi. Z igrackami, potem z pirozkami, hrano..In tale nas zadnji, ze sibirski dan, so na vlak prisle prodajalke salov, volnenih rokavic, nogavic, kucem, toplih puloverjev. Vse zelo lepo, doma narejeno in izgledalo je zelooo toplo.
K nama je prisedla gospa, ki je cakala, da izstopi eden od potnikov, da ona zavzeme njegovo mesto. In medtem, ko je cakala, sva malce poklepetali. Bila je to prijetna gospa pri sestdesetih letih. Potovala je z mnozico kovckov. In izkazalo se je, da je zbrala vse svoje imetje na kup in se seli. Na drug konec Rusije. Tja, kjer zivi njena sestra dvojcica. Si bo kupila stanovanje. In bo tam umrla, pribije z mocnim naglasom. Hci ji je umrla, vnukinja pa zivi z nekim huliganom, je se povedala. “ Bo ze prisla za mano. Pusti naj ga, saj ji nic dobrega ne naredi. Samo streze ga od spredaj in od zadaj..Pa cevlje bi si lahko kupila. Tople, zimske, ne pa da je dala za mobilnik take velike dnarje.”
Tako ti veliko ljudi razlozi kako in kaj, o zivljenju, o sebi..Na vlaku lahko slisis veliko..
Sibirija se je tistega popoldneva kazala mrzla. Ampak soncna. Veliko mest na vlaku se je ze izpraznilo in potovali smo v napol praznem vagonu. Do Novosibirska je ostalo le se piclih 7 ur...
Novosibirsk. Jutro 22.1. Pri Zenji doma. In malce zapisov iz mojega dnevnika:
“Ostalo nama je le pet sibirskih dni. In po svoje je vse malce drugace. Zenja zivi v pravljicni leseni hiski. Zeleni z rdecimi polkni. Umivajo se v banji, to je parilki, ki jo je naredil njen brat. En prostorcek, v katerem je pecka in v katerem se “paris”, zraven prostorcek, z luknjo v tleh kjer se umivas. In za debelimi lesenimi vrati na mrazu, prostorcek z naslonjaci in kupom drv. Iz njega vodi potka na dvorisce, kamor clovek stece na sneg po vrocem saunanju.Vse je v grobem lesu. Z nizkimi stopi. Vceraj zvecer, ko sva pomeckani od dolge poti prisli sem, sem pricakovala, da bova planili v tus. Pa ga nimajo. Ker se umivajo le v banji. Kamor se prinese topla voda in skaf. Zlezes v prostor z pecko, se dobro pregrejes in se potem zdrgnes in umijes v predprostoru..Lepo. In les tako lepo disi. In vse spominja na stare, stare case. ..
Sicer je pa za danes-soboto- obljubljena “ta prava banja” ta pravo parjenje, venjegi, sneg, in sploh in oh!
Pri Zenji doma imajo psicko Belo in macka Kosha. Se mi zdi, da sem ali alergicna na zivali ali na prehlajena. Neprestano kiham in smrkam. Sicer pa so me potolazili, da po banji vse mine. In da postanes krepek in cil in odporen in spoh ne zbolevas. Bomo videli..
Sicer pa tukaj neprestano pijemo caj. Zjutraj, za malico, po kosilu, popoldan zvecer in se kdaj vmes. Zdi se mi da tile ljudje lahko presedijo ob caju in obveznih piskotih ure in ure. In neprestano jemo..In pri vsakem obroku so solate iz rdece pese in solata iz zelja.
Vceraj, na najin prvi dan, sva se malce sprehodile po vasici, kjer Zenja zivi. To je: po obrobju Novosibirska. Njena mama dela v soli. Vodi teatralni studio. Gedalisce za otroke. To je pravzaprav velika sola. Imajo bazen, veliko dvorano za proslave, predstave, sivalnico, dvorano za petje...in verjetno se mnogo stvari, ki jih nisem uspela videti..Tja hodi Zenjina druzina telefonirat, kadar rabijo telefon, ker ga doma nimajo. Na najinem obhodu sva tako prisli do sole, do dvorane. K Zenjini mami, ki je pravkar vodila uro deklamacije. Posadila naju je, pa sva gledali ucenje. Mala puncka desetih let se je mucila in polna zadrege stopicala na odru. In recitirala pesem o vojni, o padlih...Zenjina mama pa jo je ostro rezisirala: A ne cutis, da je lazno? Na oder moras priti z necem, nekaj prinesti, ne pa se privleci. Nekaj hoces povedat, a ne? No, kaj to pomeni kri? Rdeca barva...barva zastave v barvi krvi...No, se enkrat!
Puncko pa je bilo sram. Zvijala se je v rdecici in z rokami mencala svoj pulover..Pa tudi - ne vem, zakaj so ji dali tak material, tako pesem. Saj pojma nima, kaj je bila vojna. Saj ne ve po moje niti, kaj je bil socializem. Saj zivi v cisto drugem svetu. Kako naj to razume?
Hitro sva se poslovili.
Pa naju je na hodniku zasacila uciteljica petja. In se razgovorila. Z blestecimi ocmi. O svojih ucencih. Kaj delajo, kako delajo, na kakih tekmovanjih so bili, na kaj se pripravljajo. Naju prijela pod roko in popeljala v sivalnico. Kjer so se se v poznem popoldnevu ukvarjale uciteljice z najbolj entuziasticnimi ucenci. In nama pokazale vse izdelke. Podrobno vse razlozile. Kako je kaj nastajalo, kateri ucenec je kaj naredil, kako so izdelovali lutke, sivali obleke.. Kaksne uciteljice! Vsem so gorele ovi od navdusenja! Od veselja nad svojim delom! Od ljubezni do otrok. Pa ceprav za vse skupaj dobivajo revno placilo. Vazno je le to, da se njihovi otroci razvijajo. Da delajo take cudovite precudovite reci! V sosednji sobi, v razredu glinastih izdelkov, pa je uciteljica keramike pilila in gladila izdelke ucencev. Po tem, ko so nama vse pokazali naju je uciteljica petja popeljala po neskoncnih labirintih hodnikov naprej. K sebi. V razred za petje. In kakor nalasc se je zacela ura. Enajstletna deklica nama je z izdelanim, prelepim glaskom odpela in odplesala ves svoj program, ki ga bo izvajala na pevskem tekmovanju. Po uri naju je profesorica pospremila do izhoda. Prisrcno smo se poslovili. Jaz polna novih vtisov in navdusenja nad gorecimi ucitelji, Zenja polna spominov in nostalgije.Pa sva jo krenili naprej skozi sneg. Po -27 stopinjah. Pohajkovali po bliznjih trgovinicah, trznici, posti. Na vseh koncih sva se malce ustavili in se pogreli. Saj je bilo kljub soncu resnicno mraz. Najbolj zanimiva pa je trznica. Ljudje zaviti v nekaj plasti krzna, kucmah in valjenkah stojijo tudi v takem mrazu ob svojih stantih in prodajajo. Seveda so vse stvari globoko zamrznjene. Od rib, do oblek ki se prodajajo na trznici. Ampak ni problema. Vse normalno tece.Ce je treba kaksno stvar pomerit, se skupaj z prodajalcem sprehodis do zaprte trgovine. Kjer na sredini stoji ogromna rec. Izgleda kot velika, siroka topovska cev. In pojma nimas kaj tam dela. Pa ti pokaze prodajalec: “Kar tamle se pogrejte najprej!” Pa te presine: to je velikanski zarjaveli na vso moc delujoci kalorifer..
Sneg je neprestano po malem naletaval. Tukaj so se velike kopice snezno belega snega. Malce me spominja na otrostvo. Ko je bilo se veliko, veliko snega. In zamrznjena skorjica na debeli snezni odeji. Lepo.
Ljudi je tukaj veliko manj. Po privajeni peterburzki masi. Vozil je veliko manj. Cisti zrak in sonce in tisina. Je pa res, da je tole obrobje, predmestje Novosibirska. “

1.2.2005
Pa smo ze v februarju. Sola se je zacela zares. Kot se zagre. In kakor ponavadi po pocitnicah, smo se vsi dobre volje in polni energije. In oprimizma. Zdi se ti, da bos zmogel vse. Ideje se rojevajo same od sebe. Vendar to obicajno vse skupaj kmalu zvodeni pod vsakodnevnim stresom in napori. A tokrat se mi zdi, ne bo tako. Cez dvanajst dni, se odpravljamo z razredom na Svedsko. Za cele dva tedna. Na plesno delavnico. No, nekaj takega. V resnici se mi zaenkrat se bolj megleno sanja o tem. Vse kar vem je, da bomo sodelovali v projektu svedske koreografinje Christine Caprioli. Da bomo ziveli z svedskimi druzinami. In da se bomo obvezno imeli fajn.
Zelo vesela sem, da gre tokrat v tujino cel razred. Vecina se nikoli ni pokukala iz Rusije in to bo za njih pravo dozivetje.
Sploh bo pa teh nekaj mesecev minilo dokaj hitro. Svedska. Potem finish predstave Nase mestece. V zacetku aprila nasa prva premiera. Potem pa se ze zacnejo izpiti...Ja, kar hitro bo slo tole. V tem letu imamo v juniju dva drzavna izpita: ples in govor. Saj ples bomo zmogli, si vsi govorimo, ampak govor... Pri govoru smo dobili vsak prizor iz klasicne drame. Ki ga moramo odigrati sami. En clovek igra vse osebe.Zivi za vse osebe. In je za vse nas to se strasansko tezko. Ne le, da se je treba boriti z rimano besedo, treba je razumet psihologijo vseh oseb..Skratka: tezko bo, ampak bomo zmagali, a ne!?
Vec o Akademiji se kdaj drugic, rada bi se malce opisala tole moje popotovanje. In Sibirijo.
Vsaj na kratko. Resnicno je to drug svet. In jaz sem bila v njem turistka, ki je imela sreco, da je zivela z Sibirci in lahko od blizu pogledala tamkajsnje zivljenje.
Mestece, kot sem ze povedala zivi v lenem ritmu. Vsaj zame, ki sem navajena hitrega peterburzkega zivljenja. Vsega skupaj je priblizno miljon in pol prebivalcev. Premorejo metro, obcutno cenejsi kot v Peterburgu, vendar ima vsega skupaj le dve liniji. In hecno: v nekaterih vagonih so postavljeni televizorji. Da lahko med voznjo gledas lokalno televizijo. In seveda reklame.
Vsako zimo v mestu postavijo iz kubov ledu Ledeno mestece. Zgradijo obzidje, male trdnjavice znotraj, drcalisce za otroke, plezalnice in med vsem tem igriscem stojijo prekrasni ledeni kipi. Taki pravljicni. Dedek mraz in Snegurocka. Pa petelin, ker se je zacelo leto petelina. In se mnogo drugih..
V centru mesta, pa sva naleteli na razstavo kipov iz snega. Nisem se mogla nacudit. In sem neprestano sprasevala: Pa so res iz snega? Kajti izgledali so detajlno izbruseni kipi iz svetlikajoce se belega materiala..Pred vsakim je stala tablica mesta, ki je izdelalo snezni kip. Bili so vseh vrst in stilov: od pompozno velicastne stilizirane zenske, stremece se proti nebu, abstraktni kipi, kjer pravzaprav ne ves, kaj naj bi predstavljali, do zabavne upodobitve Beatlesov...
V samem centru mesta stoji zelo majhna ljubka cerkvica. Bela z zlato kupolo. Obicaj je, da se mladoporocenci, na dan poroke, pripeljejo do nje, se sprehodijo in proslavijo. Nedalec stran pa je glavni trg: Trg Lenina.
Moram priznati, da sem videla vec trgovinic in kaficev, kot pa znamenitosti. Saj sprehodi niso morali biti dolgi. Na takem mrazu je tezko ostati na ulici dolgo. Tako, da se neprestano ustavljas na toplih mestih.
“Podrgni si nos” je bila najbolj pogosta Zenjina fraza, ko sva se sprehajali po mestu. Kajti: ce ti nos zamrzne in postane bel, si v skripcih. To je kot opeklina, mi pravi Zenja. Ko se ti spet odtaja, ti zatece in strasno boli. In tako sva neprestano drgnili svoje nosove. Zgodi se, da hodis po ulici, pa ti mimoidoci krikne: “Oj, podrgnite si nos. Ves bel je, zmrzuje!” In ti potem hvalezno drgnes, ves vesel, da ti je pozorni tujec resil nos.
V Novosibirsku imajo tudi morje. Na katerega so izredno ponosni. Res da je umetno, ampak morje je pa le. Imenuje se Ob. Obsko morje. Ob njem je park, skozi katerega sva se z Zenjo nekega prekrasnega soncno mrzlega jutra sprehodili. Cez park, do obale zaledenelega morja. Lepo. Polno starih dreves. In cisto prazno.
Ce ne bi bilo tako mrzlo, bi si sposodili smuce. Za vecino Rusov pomeni smucanje: tek na smuceh. Saj tu so vecinoma sirne ravnine in le nekaj hribckov. In potem je treba dolgo pojasnjevat, da te bolj zanima smucanje po hribu navzdol, kot pa po ravnini. Ko je bil pri meni v Peterburgu na obisku Goran, sva koncno nasla mesto, kjer se da smucat. To je: po hribu navzdol. Dve ure voznje z avtobusom iz Peterburga je nekaj malih hribckov, ki so jih uredili v smucisca. Ampak kaj je to v primerjavi z nasimi gorami!
Ampak tokrat je bilo za smucanje premrzlo, tako da je prisel v postev le kratek sprehod. Obsko morje je pravzaprav ne prevec dalec od Zenjinega doma. Oj, ko bi bilo le poletje! Baje so tam prekrasne plaze..
In se malce o parilki. Meni tako ljubi ruski pariliki Ko sem dozivela Sibirsko parilko, domaco, leseno parilko, mi je bilo jasno, da tega ne mores primerjat z Peterburzkimi. Poparit, torej savnat, se nam je uspelo dvakrat in bilo je pravo dozivetje. “ Kot bi se spet rodil” dahne ocarana Zenja. In res je tako. Kako parilka izgleda, sem ze povedala: Priblizno tako kot finska suha savna. Mali lesen prostorcek z pecko in lesenimi policami, kjer lahko sedis ali lezis. S to razliko, da se kamne v pecki poliva z vodo. Prostor se napolni z gosto paro in postane neznosno vroce, tako da je tezko dihat. Obvezno si je treba za v parilko nadet na glavo kapico, da se glava ne pregreje.
Postopek pa je priblizno tak; Najprej se pregrejes v parilki. Cimbolj. V vroci pari. Da vse tece. Potem gol, ne da bi si nadel karkoli, niti natikacev ne, zlavfas ven. Na sneg. In se zacnes z njim drgnit. In kricat.. Kar se v resnici niti ne cuti mrzlo, je pa sok za telo. Potem se malce postojis na snegu, gledas v zvezde, tulis v luno in globoko izdihavas. Ko te zacne ze rahlo mrazit, pa nazaj. V parilko. Lahko sicer se malce posedis pred njo, na svezem zraku,kjer zavit le v lahko rjuho pijes ledeno pivo. In potem nazaj cez tesno zaprta vrata, cez umivalni del spet v parilko. Ponovit postopek..
A tretjic...Tretjic pride na vrsto parjenje. Spet se segrejes v pari in ce imas sreco, je zraven tebe nekdo, ki ti rece: “Daj te bom jaz poparil-a.” Mene sta poparili strokovnjakinji: prvic zenjina mama in drugic zenja. Ulezes se, z vodo polijejo pecko, tako da zrak postane vec kot vroc. Saj niti vec ne cutis vrocine. Cutis le neko lahkost, skorajda kot hlad. In potem z velikim venjegom (ti so v sop zvezane veje, ki jo se prej najmanj 15 minut namakale v vroci vodi. Obicajno brezove, a pravzaprav lahko iz katerihkoli dreves, tudi iglavcev..) zacno udrihat po tebi. Od nog do glave. Te prevrnejo. In spet. Neopisljiv obcutek.
Po parjenju ponovis postopek z snegom in potem se prijetno posedis v naslanjacu na -30 in uzivas. Iz tebe pa se dviga velik oblak pare...In se ti zdi: lahko bi se parila cel dan!
Po koncani banji pride na vrsto umivanje. Iz vedra zajemas z kozico toplo vodo, se oblivas in drgnes z gobo. Hecno. In veliko bolj zanimivo kot tus.
Ko prides zavit v rjuho nazaj v hiso te vsi srecujejo in pozdravljajo: “ S liohkim parom!” (Z lahko paro!) Ti pa zardelega obraza, resnicno lahek kot peresce odgovarjas: hvala in tebi tudi!

3.2.2005
Spet je polnoc. Komajda sem se privlekla domov. Sedaj je res obcutek finisha. Ki se bo vlekel in vlekel. Cez teden dni moramo namrec pokazat vso predstavo v grobi obliki...In sedaj delamo nad koncem. V tretjem dejanju glavna junakinja umre in sledi tezki prizor na pokopaliscu in potem prizor njenega vracanja domov, v preteklost. Ko ji je bilo komajda dvanajst let. In kopljemo in iscemo in brskamo. Kako le postavit ta konec. Kako ga odigrat. Tako se sedaj jaz vsak dan vracam v preteklost. Se jo poskusam spomnit. Do najmanjsih podrobnosti. Trato. In naso kuhinjo. In obcutke, vonje...kako je bilo in kako se ne bo to nikoli vec ponovilo. Kako cudno, precudno. Nekaterih detajlov se sploh ne morem spomnit, nekateri pa takoj priplujejo na dan. Ne morem se nikakor, na primer, spomnit enega od kotov nase kuhinje. Kaj tocno je bilo tam..
No in tako sem neprestano z vami. In neprestano podozivljam otrostvo.
Je pa se vedno tezko tole z jezikom. Saj ko je tekst ze v glavi in v telesu, kar gre, vendar se kar krepko namucim, preden se naucim kako besedo, ki sem si jo zapomnila napacno. In da ne trosim po tekstu slovenske naglase besed. Hecne situacije dozivljam zvecer ali vcasih zjutraj. Ko sem ze prevec utrujena ali se prevec zaspana. In potem delam take besedne posasti. Ali pa mi vcasih kar nehote uide beseda v slovenscini. Ali kar cel stavek. In vcasih niti ne opazim.
Sem pa trenutno trojezicna. Vecino casa, v soli, sicer govorim v ruscini. Doma v anglescini. Z Robertom, saj je to njegov materin jezik. Po telefonu vsako nedeljo pa v slovenscini. Moj notranji monolog pa je strasna zmesnjava. Sestavljen iz vecjih in manjsih jezikovnih posasti. Zmetan skupaj iz vseh teh jezikov. Ce bi ga posnela, bi ga po moje tezko kdorkoli razumel..
Ja, sicer je naporno, ampak prav gotovo ni dolgocasno. Vceraj smo dobili nalogo, da naredimo prizor solarjev, ki se vracajo iz sole. In zato si nas je vecina zjutraj vzela uro casa, pa smo sli v srednje sole. Pogledat. Opazovat. Na lov za karakterji. Za navadami. Se spomnit atmosfere.. Kar hecno nas je bilo videti in solarji so se prav gotovo cudili, kaj delajo tile cudni ljudje z belezkami na hodnikih. Saj smo si vse zapisovali. Opazovali, in vestno zapisali. In potem smo sli se na uro pouka. Jaz sem z sosolcem Andrejem sla na uro ruskega jezika. In se usedla spredaj, nasproti ucencem. Ki so imeli tremo, kot je pozneje povedala uciteljica. “ So se prav hoteli pokazat, kaj znajo”. Me zanima, kaj so si mislili. Midva pa sva si sepetala med sabo: “Uh, poglej kak karakter. Ja, tole se bi dalo fajn pokazat.” In vestno detektivsko popisovala vedenje otrok..
Sicer nas pa veckrat kam posljejo. V prvem letniku smo neprestano hotili v zivalski vrt ali cirkus, ker je bilo treba pokazat zivali. Absolutno je treba iti opazovat. In cimvec izvedet. O poklicu, ki ga opravlja tvoj junak, do najmanjsih podrobnosti. Vcasih se mi zdi, da ce bi mimoidoci pogledal skozi okence nasega avditorija za igro, bi si mislil, da smo rahlo premaknjeni. Na primer: sedaj delamo prizorcke, etude o drami ki jo igramo. Da prezivimo cimvec zivljenja svojih junakov. Vceraj nas je gospa Webb vodila in nam razkazala vso svojo hiso. Dvonadstropno. Z prekraskim rdeckastim pohistvom, portreti, svetlimi tapetami z vzorcem, zelenimi zavesami, pleteno preprogo, doma izdelanimi stopnicami, katerih spodnji del se je odkrival, ker tam shranjuje perilo....In vse to v nasem cisto praznem avditoriju. Hodili smo po hisi in spomnim se njenih najmanjsih podrobnosti..Tako si gradimo zivljenja svojih junakov. Ceprav verjetno od zunaj vse skupaj izgleda malce nenavadno.
No, pa da povem se, kako se je koncalo moje potovanje v Sibirijo. Da se se malce spomnim pocitnic. Sedaj se mi ze zdi, kot da jih ni bilo, tako sem se ze potopila v vsakodnevno zivljenje in solo.
Pot nazaj . V Piter. Ki sem ga resnicno ze pogresala. Predvsem znano posteljo, sobico, kjer se da odpocit. Saj je bilo resnicno tole potovanje na vlaku fascinantno, celo privadis se ga, pa vendar...
Na poti nazaj sva imeli sreco s sopotniki. Na spodnji postelji spet stara babica, tokrat cebljava, soncna in prijazna. Pa mlada punca nasproti naju na zgornji postelji. Ki je neprestano spala in goltala tabletke coldrex proti prehladu. In sem in tja malce pokasljala in pokihala. Tokrat sem si ze jaz upala zavzeti zgornjo policko. Ki se mi je potem neskoncno priljubila. Zalezes se na vrh in cemis, zdis, dremuckas ali pa beres. In se pocutis kot en majcen polh. Tudi jaz sem dobila tisti odsotni pogled, ko lahko strmis skozi okno in vlak te ziba in tebi ni treba nic pod soncem..
Pravzaprav se je na poti nazaj zgodila le ena stvar. Poleg vseh prodajalcev, postaj in trume ljudi. Prisle so ciganke. Najprej nisem vedela, da so ciganke. Kot vedno sem lezala in na pol dremala na zgornji postelji. Kar se mi zazdi, da se nekdo zelo glasno pogovarja po telefonu. Lenobno sem se le toliko prebudila, da sem ugotovila, da se neka zenska pogovarja z Zenjo. In v polsnu prisluskovala. “ ..pol sem se pa porocila. Njemu je bilo petnajst let, meni pa triindvajset. Sem si ga vzgojila moza, ja. Zdaj pa z sestro in z prijateljico potujemo. K prijateljici v goste. Saj nas mozje niso hoteli pustit. Pa smo kar usle. Mam otroka doma. Sincka. Je prvic sam z mozem ostal..Ne, ni problema. Pa saj mu je ze tri leta..” Vsa ta zgodba e je dodobra prebudila in zdrknila sem iz postelje, jamrajoc, da ne morem zaspat.In poskilila naokrog. Nasproti Zenje je sedela mlada temna zenska. Zivahna, z velikim presernim nasmehom in rdece namazanimi ustnicami. Skorajda punckasta. Radovedna. Pogovor se je zivahno razpredel okoli njene druzine. Takrat pa sta v vagon z veselim smehom prihiteli se dve dekleti. “ To je pa moja sestra. A ne, da jaz izgledam mlajsa. Pa je v resnici ona mlajsa..” se veselo zasmeje nasa znanka Rita in dregne svojo mlajso sestrico Sveto, ki je prisedla k nama, pod rebra. Zraven pa se je zavalila se njuna okroglolicna prijateljica Sabina. Pa je zacela razpredat naprej nas prejsnji pogovor: “ Ja, pri nas je tako. Po pravilih zivimo. Meni je moja druzina izbrala moza.Tako je pri nas ciganih.” Je veselo povedala Rita. Jaz pa se nisem mogla nacudit. “ Pa ti je fajn? Kaj pa ljubezen pa to?..”
“ Jaz pa sem z svojim kar usla” se vmesa Sveta. “ In ko sva po enem letu prisla nazaj domov k druzini, sem dokazala, da sem se nedotaknjena in tako sva se porocila...”
Cisto drug svet. Cisto drugacna pravila. Nacin zivljenja. Vrednote. Z Zenjo sva sprasevali in se nemo spogledovali. Ciganke pa so veselo hihikale in se drezale. Kot tri mlade razigrane mucke. “ Pa vidve? Od kod sta? In kam se peljeta?” Po sva z Zenjo zaceli razlagati, kako in kaj.In so se jim siroko razprle oci od zacudenja. Kaksno gledalisce?! Kaksna Slovenija?! Kako lahko kar gres v drugo drzavo?! Za njih je bil najin svet prav tako tuj kot za naju njihov..
Luci v vagonu so se ze pocasi pogasile. Pod brleco svetlobo je nasa mala druzbica veselo hahljala. Vendar sva z Zenjo opazili pritajene pogliske v njihovih oceh. Prevejanost.Kljub temu, da je iz njih kar pljuskala vesela energija, so se nama zazdele od casa do casa zvite in pretkane. In nehote sva vrgle poglede na najini torbici z denarjem in dokumenti. Saj vem, da so velikokrat predsodki proti ciganom. In pri Peterburzkih ciganih kar upraviceni. Vendar vseeno na potovanjih ni odvec biti previden.
“ Lahko vama prerokujem” pravi Sveta, “ ce imata karte. Drugace pa ne znam” se spogledajo in spet iz neznanega razloga padejo v hohot. Na zalost jih nisva imeli, kajti prav zanimalo bi me..V vagonu so ze vsi spali. Mi pa smo se kar sedeli in sedeli. Saj je bilo le se dve postaji, do mesta, kjer naj bi ciganke izstopile. “ Pa ja ne bomo spali..” so polne energije spet padle v nerazumljiv smeh. Ze smo predebatirali vse o porokah, zivljenju ciganov in popotovanjih. Pa sva jih prosile naj naju naucijo kako cigansko pesem. “ Pri nas so vse pesmi o ljubezni” so skrivnostno povedale. In ze se je zacel pouk. Ciganske pesmi. Ciganske fraze in besede. Za vsak slucaj, ce nama bo treba kdaj igrat ciganke v predstavah. “ Vi tega ne veste, ampak v resnici vas sedaj opazujeva in potem vas bova pa igrali” se zarezi Zenja. Ciganke pa le nezauplivo pogledajo. In spet padejo v hohot.
Pa sem se se pred njihovim odhodom spet zavlekla v posteljo. Od nekod so namrec privlekle cenen parfum, in se dodobra naspricale z njim. Tako, da me je kar dusilo. “ Grem malce podremat.” Sem se izvila in se zavlekla do svoje postelje, kjer je bil malce manj okrnjen zrak...
Prebudila sem se ob polnoci na postaji. Ciganke so pravkar odsle, mi je povedala Zenja. Strmela je vame z bledim obrazom in sirokimi ocmi. Vsa prepadena. “ Sveta mi je prerokovala. In potem je rekla, da naj ji dam nekaj, cesar mi je zal. Pa sem ji podarila uhane, ki mi jih je dala moja mama. Jaz sem ji cisto verjela, ko mi je prerokovala. Sem se bala, da me bo hipnotizirala, a ves. In v tistem trenutku mi je ona rekla, da naj se ne bojim, ker me ne misli hipnotizirat. Maja, a mislis, da je vse res..Jaz ne vem, ali verjamem v to prerokovanje..”
“ Mmm, Zenjicka, vse bo v redu,” sem zamomljala se v rahli omotici. “ Naspi se, pa bos zjutraj videla..”
In tako se je koncala nocni ciganski obisk. Naslednje jutro pa so se pogovori o ciganih nadaljevali. Saj je cebljava babica vedela povedat kar veliko. Kaksni so. Kaj je vse ona dozivela. Kako je neka ciganka enkrat zacarala njenega sina, da bi skorajda umrl.. Ne vem, kaj si mislit. Saj sem slisala ze veliko zgodbic in legend okrog ciganskega ljudstva. Je pa res, da so neverjetni. Zilavi, veseli, prekanjeni, polni svobode in strasti. Kot najine ciganke. Zenja pa se sedaj premisljuje. In ne ve ce je vse to, kar ji je prerokovala ciganka res. Ali se bo izpolnilo. Ali je bilo to le trenutno slepilo, ki mu je verjela ob zibanju vlaka, brljavi svetlobi in velikih cigankinih oceh.

5. skorajda 6.2.2005
Kot vedno se ob polnoci usedem za racunalnik. Saj prej skorajda ne pridem do doma. Jutri je nedelja. In kakor sem si mislila - imamo solo. Ostal pa je se en teden trdega dela, potem pa se odpravimo do konca meseca na Svedsko. Prva skupina sedmih ljudi odpotuje ze jutri zjutraj..
In vznemirjenje pred odhodom narasca..
Pa tudi jaz sem kar vesela, da gremo. Ves teden odkar smo prisli iz pocitnic imam obcutek, da zivim ponoci. Saj prezivimo cele dni v soli in prakticno ne vidimo dnevne svetlobe. Se mi zdi, da je bilo vceraj sonce, pa ga vendar nisem uspela niti kapljice uloviti. Tako, da se mi ze hoce malce zraka, novih obcutkov, zraka..
Jaz bom z sosolko Shuro zivela v svojem stanovanju. Imeli sva to sreco, da naju je eden iz Svedov, ki so ze bili lansko leto pri nas, povabil, da ziviva v stanovanju nekega njegovega sorodnika, ki ga ta cas ne bo tam..Kar bo resnicno udobno, se mi zdi. Si predstavljate: svoje stanovanje v Stockholmu!
Skratka: v naslednjih nekaj dneh, ce bo le kaj prostega casa, si moram najti kaj o Svedski. O Stockholmu. Ker si ga cisto nic ne predstavljam. Pravijo da je zelo lepo. In spet severno in spet mraz.
Tudi tukaj se zadnje case temperatura noce dvignit. Ves cas je minus deset in nizje. Jaz pa si kar naprej obljubljam, da bom nadaljevala sok terapijo ruske parilke. Da bom poizkusila sistem z menjavanjem vrocega in mrzlega tusa. Ker je baje zdravo. In da se povisa odpornost. In da te veliko manj zebe. Nekateri moji sosolci se, ko je res mraz, polivajo zjutraj z vedri ledene vode. Pa sem se odlocila. In danes zjutraj prvic poskusila tus terapijo. Po tem se resnicno pocutis fantasticno. Le da sem jaz vso tole sok terapijo zdrzala le nekaj sekund. No ja, bomo vztrajali. Sicer sem pa prebrala v casopisu, da v Peterburgu obstajajo klubi “Mrozev”, kot se imenujejo. Vrtajo luknje v zaledenelo reko in v njej mirno plavajo. In je se pisalo, da se lahko pridruzis doticnim klubom. Obicajno lahko vsako nedeljo vidis nekaj smelih kopalcev v samih kopalkah v centru, zraven Petropavlovske cerkvice. Vendar je to tak ekstrem in se mi zdi, da bom jaz ostala kar pri mojem nekajsekundnem tusu.
Takole, za danes imam pisanja dovolj. Do jutri se moram namrec naucit se goro teksta. Kar malce prevec za moje jezikovne sposobnosti. Ampak bom in se grem sedajle ucit.
Upam, da vas nisem vsem utrudila z svojim dolgim opisovanjem sibirskih planjav, ampak je bilo res lepo popotovanje. In ce se vam ni dalo brati vsega zgornje napisanega, vem napisem samo povzetek:
V Sibiriji je zanimivo in fajn. Strasno lepo je potovat po Rusiji. Tako da priporocam. Je pa tako ogromna, da si skorajda zamislit ne mores. Skratka - pridite kaj sem, a ne!
Tako. Lahko nocko vsem. Pa kaj pisite.
Vasa ruska popotnica in raziskovalka sirnih slovanskih planjav. Maja