ZAKAJ NOVINARSKI VEČERI?
Ni treba biti George Soros, da bi ugotovili, da je
največja nevarnost za novinarstvo kapital. Politični vpliv, ki se ga
mnogi tako bojijo, je bil stvar industrializacije, elektrifikacije in
težke industrije. V časih, ko multinacionalke narekujejo političnim
elitam, kakšno politiko naj vodijo, so se v novinarskih hišah naselili
vse mogoči izvozniki demokracije, moralizatorski fundumentalisti,
bolj ali manj prikriti nacionalisti, svetovalci za stike z javnostjo,
reklamerji predsodkov polni pamfletaši. Njihova resnica je
obračanje kapitala.
Dva mita o novinarstvu strašita po Sloveniji. Prvi je tisti o
izgubljenih starih časih, ko je bilo novinarstvo še odgovorno, še vredno svojega imena.
Če se zazremo v preteklost, bi le stežka otkrili
objekt fascinacije, za katerim se ženejo verniki tega mita. Razen
seveda, če bi se našel kdo, ki bi zlate čase novinarstva iskal v
obdobju socializma s človeškim obrazom. Obdobju, ko so novinarji po
vsej Sloveniji (redke izjeme so bili entuziasti na Radiju Študent,
Mladini, Tribuni in Katedri) vestno opravljali svoje
družbeno-politično poslanstvo.
Ta mit o izgubljenem objektu, ki pa ga nikoli nismo zares imeli, ni
značilen le za Slovenijo, ampak preveva diskurz o novinarstvu po vsem
svetu. Tudi v svetovni kovačiji tako imenovane demokracije se
dandanašnji s polnimi usti svetle tradicije novinarski delavci (zaradi
kapitalskih razlogov) ženejo za Pulitzerjevimi nagradami. Le redko kdo
ob tem omeni, da je prav ta ugledni gospod, čigar ime krasi eno
najbolj prestižnih novinarskih nagrad na svetu, skupaj z
državljanom Hearstom zakrivil rojstvo najvulgarnejšega rumenega
novinarstva. V "zlatih časih" ameriškega novinarstva za ti dve
"legendi" ni bilo nič preveč nizkotno, da ne bi bilo vredno
poskusiti, da je le pomagalo premagati tekmeca v krvavem boju za
prevlado na časopisnem trgu.
Zato je socializem, in predvsem njegov zlom, prinesel slovenskemu
novinarstvu marsikaj dobrega: z njim so se razblinile tudi številne nekoč
tako svete vrednote in dogme. Propad socializma naj bi ustvaril
normalne razmere, idealni referenčni okvir za novinarsko delo, kjer ni
nobene vrednote, v katero bi morali slepo verjeti, in kjer ni svete resnice,
ki bi ji bilo vredno zaupati.
S tem pa pridemo do drugega mita o novinarstvu, ki govori o
dandanes tako popularnem nekonceptu - tranziciji. V skladu s tem
mitom je novinarstvo, tako kot vsa druga področja človeškega
udejstvovanja in ustvarjanja, še vedno obremenjeno s socialistično
preteklostjo, in čaka ga še trda pot do svetle kapitalistične
prihodnosti, do novih svetih resnic in neovrgljivih (tržno-ekonomskih,
krščansko-fundamentalističnih in vulgarno-utilitarističnih) vrednot.
Na žalost je precej slovenskega novinarstva prišlo do tja, še preden
so se odpravili na to trnovo pot tranzicije. Nekaj novinarjev je
ostalo v vmesnem prostoru in tem je treba pomagati, da do tega novega
svetega cilja nikoli ne prispejo. In če bodo k temu vsaj malo
pripomogli novinarski večeri pod pokroviteljstvom ene izmed
multinacionalk, Sorosevega sklada za odprto družbo, so vredni svojega
denarja. Ali če parafraziramo staro revolucionarno geslo:
S kapitalom nad kapital!
|