PROTI IZDELAVI IN NOŠENJU KRZNA

Na svetu je vsako sekundo več kot ena žival ubita samo za krzno. To pomeni okrog 101. tisoč živali na dan in 40. milijonov v letu. Približno 30 milijonov živali je gojeno na farmah, 10 milijonov jih še vedno polovijo v naravi. Naš namen je, da vam pokažemo, da uboj zaradi krzna nikdar ne more biti moralno upravičen in dovoljen.

1. vse več držav ES je sprejelo zakonodajo oz. je v postopkih omejitve ali prepovedi krznarskih farm. V Angliji, na Nizozemskem ter Švici je v zadnjih 15. letih prodaja krzna padla za 90%. Na osnovi javne morale so farme za krzno povsem prepovedane v Angliji in na Škotskem. Trgi in farme se, tako kot marsikatera industrija, zato selijo v Azijo.
2. Farme in trgovine s krzni niso v skladu s pravo vrednostjo živali ter spoštovanjem do njih. Kdor trdi, da ima rad živali, pa nosi krzno, je hipokrit. Za gojenje in umor živali zaradi krzna ljudje nimamo zadostnega razloga, da bi le to upravičili. Krzno je za naš čas in kraj povsem nepotreben, neekološki in shizofreni artikel. Je normalno, da posameznik svoj ugled izkazuje s simbolom, ki je splošno ter javno znano produkt trpljenja in zlorabe? Ne, ni normalno! To je perverzno. Ne smemo ostati mirni ob dejstvu, da tovrstna mentaliteta ostaja dopuščena in nezaznamovana. Sleherna raziskava javnega mnenja v ZDA in ES kaže, da več kot 2/3 ljudi podpira prepoved izdelave in prodaje živalskega krzna. Čas je, da ta stališča udejanimo v spremenjenem odnosu do živali nasplošno, predvsem pa s prenehanjem praks, ki so nepotrebne in nasilne. V družbi, kjer je okrutnost omejevana s strani vseh posameznic in posameznikov, v prvi vrsti pridobimo najprej ljudje. Danes je povsem strokovno dokazana povezava med nasiljem nad živaljo kot zgodnim indikatorjem nasilja ter možnostjo, da se razraste in resno razvije tudi do drugih žrtev. Reči, da ima nekdo svobodo in pravico, da nosi krzneno oblačilo, je dajanje družbene pravice za krutost in trpljenje. Mnogo, zdaj že prepovedanih in opuščenih praks se je zagovarjalo ravno s tem. Lahko se ne ustavi pri živalih. Zato ne dopustimo, da nam trpljenje kateregakoli čutečega bitja zleze pod kožo.
3. Živali so čuteča bitja, sposobna doživljati trpljenje in bolečino. Živali niso stvari in živali niso naša lastnina, zato jih tudi nimamo pravice kakorkoli uporabljati ter smo jim neposredno moralno odgovorni. V živalskem svetu vlada prava potrata lepote, čudežnih stvaritev in očarljivih bitij, ki živijo v divjih in negostoljubnih krajih, daleč od oči človeka. Res, ni vse ustvarjeno za človeka. Dišeče rože, rajske ptice visoko v krošnjah, bistri studenci, polhi v duplinah, vsi so ustvarjeni samo zase, ne za človeka. Pripeljani v človekovo bližino, ujeti in preparirani, ugasnejo v svoji lepoti in namenu za zmeraj. Stvaritve narave imajo lastno vrednost izven te, ki jim jo podeli človek. Zato človek te vrednosti nima pravice krniti. Ali je prav, da slonovino ceni bolj od slona, kunji kožuh bolj od kune?
4. Živali, ki jih gojimo na farmah za krzno sodijo v isto biološko družino kot človek, med sesalce. Rodijo žive mladiče, imajo izrazit skrbstveni nagon za svoje mladiče, vsi sesalci dojijo, nekateri imajo doživljenske partnerske zveze, po več ur na dan porabijo za osebno higijeno, hrano si iščejo na velikem območju in med seboj veliko komunicirajo. Vse te živali so divje, to pomeni, da niso prilagojene na okolje, to je železne kletke, v katerih so njihove osnovne bivanjske potrebe onemogočene. Ne le fizična bolečina, v ujetništvu živali trpijo tudi mentalno, saj nimajo svobode za sprovajanje svojih osnovnih vedenjskih vzorcev. Kuna veliko časa preživi v vodi, lisica koplje luknje ... Znanstveno odkrito in javno znano je, kako se živali odzovejo. Med ostalim z: nenormalnim vedenjem, imajo pretirane reakcije strahu, ubijajo lastne mladiče, izkazujejo visoko stopnjo stereotipij, tj. ponavljajočih se gibov po kletki, žvečijo lasten rep in kožuh, se samopohabljajo. Zatem obolevajo še za želodčnimi ranami, ledvičnimi abnormalnostmi, gnitjem zob. Le redka od teh bolezni se pokaže na krznu. Dokazano je, da nobeno ujetniško okolje ne more primerno za omogočanje polnega pon socialnih in vedenjskih potreb živali; živalim prijaznega ujetništva ni.
5. Zakaj je prizadejanje trpljenja živalim, pa tudi nekaterim posebej ranjivim človeškim subjektom narobe? Živali ne morejo dati oz. umakniti svojega privoljnja. Živali so moralno nedolžne, zato si trpljenja nikoli ne zaslužijo. Živali so ranljive in nemočne pred človekovo samovoljo. Živali nam v le redkih in izjemnih situacijah predstavljajo grožnjo. Humanitarna gibanja se enako zavzemajo za zaščito otrok pred zlorabami, za prepoved suženjstva, za vzpostavitev minimalnih delavnih pogojev in za emancipacijo žensk. Skrb za ranljive in nemočne je za verne tudi religijska dolžnost. Danes je vse več ljudi, ki želijo v družbi napredek v smeri, kjer institucionalizirana uporaba živali na sodobnih farmah pod nobenim pogojem, v nobeni okoliščini, dobičkom, koristjo, ne preneha biti zla ali moralno opravičljiva.
6. Modnost, zaželjenost, prestižnost, prijetnost niso zadostni za o, da bi bila uporaba krzna nujna. Zato je očitno krivično nanašati živalim trpljenje za nebistvene, resnično, trivialne cilje. Dokler oz. odkar je krzno predmet razkošja, ga moralno ne moremo tolerirati. Nobeno človeško bitje nima osnovne potrebe, da nosi okrasje, plašče ali modne dodatke iz krzna, ima pa to okrutno in krivično željo.
7. S protokolom ES leta 1999 so države dobile vso odgovornost za polno obravnavo dobrobiti živali, ravno tako kot odvezane roke za uvedbo ustrezne zakonodaje. ES nima moči, da bi vsiljevala obstoječe regulative, zato smo odgovorni državljanke in državljani sami. Naj ta kelih ne gre mimo nas. Gibanja za zaščito živali potrebujejo javno podporo, da bi dosegla zakonske spremembe. V demokratičnih družbah je zakon vidni znak spremenjenega oz. spreminjajočega se moralnega konsenza. Nekateri sistemi zlorab pa se ne morejo ublažiti ali reformirati, njihov obstoj predstavlja tolikšno moralno žalitev, da jih je potrebno ukiniti. Mi smo prepričani, da je potrebno z izdelavo, prodajo in uporabo krzna končati. Naj komercialni in tržni interes ne ostane imun za javno moralno občutljivost. Farme obstajajo zaradi brezvestnih ljudi. Če bi ti le pomislili preden kupijo, industrija krzna sploh ne bi obstajala.
8. Človek ima možgane, ki jih je dolžan uporabiti, da si zagotovi druge vire preživetja, kot pa trgovanje s trpljenjem sobitij. Pozivamo našo državo, da temu vprašanju posveti nujno pozornost. Boj za prekinitev neupravičljivega trpljenja se nadaljuje. Največ lahko naredimo posamezniki sami, ki temu bodisi nasprotujemo bodisi krzno posedujemo.

• da se informirate o načinih pridelave krzna, razmerah na farmah, načinih usmrtitev preko občil, videa, interneta ipd.


• o teh informacijah govorite z ljudmi v svoji okolici. Tistimi, ki jih poznate ali neznanci. Seveda lahko koga, ki krzno nosi, že na ulici osebno nagovorite in informirate.
• na svojo zimsko jakno ali plašč si lahko pritrdite enostavno nalepko proti krznu, ki jo izdelate sami.
• če imate krzno ali kože, pa jih nočete več uporabljati, očistite svoje omare okostnjakov. Darujte jih za izolacijo psom čuvajem, ki zimo preživljajo na prostem.
• s skupino posameznikov lahko pomagate deliti letake ali lepiti plakate proti krznu.
• javno, s pisano ali govorjeno besedo opozarjajte na nevzdržnost obstoja živalskega krzna na ljudeh.