V javni interes na področju intermedijskih umetnosti spadajo organizacija in izvedba
kulturnih projektov in javnih kulturnih programov, ki temeljijo na interdisciplinarnosti in/ali povezovanju med različnimi umetniškimi zvrstmi oziroma se umeščajo na eno izmed
področij umetnosti in na ustvarjalen način uporabljajo nove tehnologije, predvsem internet in
računalniško opremo.

Oceno stanja na področju intermedijske umetnosti si lahko najdete v Strategiji razvoja kulture MOL

http://www.ljubljana.si/file/798500/analiza-stanja—kultura-mo.pdf

………………………………….
…………………..

Kljub temu je treba povedati, da evropska zakonodaja na tem področju obstaja in jo je le treba izvajati, poleg tega pa umetniki slabo poznajo zakonodajo v državah članicah, ki jih sprejemajo, in ne znajo izkoristiti evropskih predpisov.

Večina težav, s katerimi se soočajo umetniki, ni povezanih s kulturo, temveč z mobilnostjo, vizumsko politiko, zdravstvom, socialno varnostjo, brezposelnostjo in upokojevanjem, zato smo želeli najti okvirne odgovore predvsem na ta konkretna vprašanja.

Številne države članice so že začele razpravljati o teh vprašanjih in menile, jih je treba izboljšati, da bo poklicna dejavnost evropskih umetnikov deležna ustreznega priznanja in ustrezno vključena v družbo.

Zato smo prepričani, da bi bila evropska listina o umetniškem poklicu in pogojih za njegovo opravljanje odlična podlaga za razpravo.

Prva stopnja za izboljšanje položaja umetnikov je ocena njihovih potreb, čeprav to ni dovolj.

Izziv za evropsko kulturno politiko je oblikovanje dinamičnega kulturnega okolja, ustvarjanje in inovativnost na vseh področjih umetnosti, vendar moramo za to umetnikom zagotoviti socialno varnost, kot jo imajo drugi delavci v Evropski uniji, pri tem pa tudi nujno potrebno umetniško svobodo.

Pri projektih, ki jih sofinancira npr. Ministrstvo za kulturo, društvo podpiše pogodbo z ministrstvom. Ob realizaciji projekta pa avtor-izvajalec podpiše pogodbo z društvom. Imam občutek, da se na tak način ministrstvo izmakne iz pogodbenega razmerja. Društvo tu funkcionira kot naročnik / plačnik = galerija.

Predvidevam, da bi moral kot tretja stranka pri pogodbi o sofinanciranju projekta nastopati tudi avtor / izvajalec projekta.

Zakaj mislim, da je tu poseben problem?

Prijava projekta na razpise vsebuje finančno konstrukcijo, ki ustreza ovrednotenju dela po primerljivih standardih. Pogosto so odobrena sredstva sofinanciranja le tretjina ali celo le desetina vrednosti projekta.

Ena možnost je, da se projekt vrednostno adaptira – torej zniza stroške, druga možnost pa je, da se izvede neokrnjen, kar pomeni, da avtor / izvajalec projekta opravi delo pod ceno. Prva možnost je pogosto onemogočena že v razpisnih pogojih, kar se mi tudi zdi narobe, saj sili avtorja / izvajalca v podcenjeno delo.

Pri drugi možnosti pa vidim v analogiji z zgornjim predlogom možnost, da je sofinancer – torej npr. Ministrstvo za kulturo prepoznana kot stranka v (tripartitni?) pogodbi, ki ni zmožna zagotoviti celotnega potrebnega izplačila za izvedbo projekta (v razpisnih pogojih je vedno omenjen tudi najvišji delež sofinanciranja v odstotkih od vrednosti projekta – na ta odstotek je običajno pripeta finančna konstrukcija projekta). V tem drugem primeru bi potem tudi za sofinancerja projekta veljale vse tiste možne poti, kot jih zgoraj opisuje Denis.

S