Pri projektih, ki jih sofinancira npr. Ministrstvo za kulturo, društvo podpiše pogodbo z ministrstvom. Ob realizaciji projekta pa avtor-izvajalec podpiše pogodbo z društvom. Imam občutek, da se na tak način ministrstvo izmakne iz pogodbenega razmerja. Društvo tu funkcionira kot naročnik / plačnik = galerija.

Predvidevam, da bi moral kot tretja stranka pri pogodbi o sofinanciranju projekta nastopati tudi avtor / izvajalec projekta.

Zakaj mislim, da je tu poseben problem?

Prijava projekta na razpise vsebuje finančno konstrukcijo, ki ustreza ovrednotenju dela po primerljivih standardih. Pogosto so odobrena sredstva sofinanciranja le tretjina ali celo le desetina vrednosti projekta.

Ena možnost je, da se projekt vrednostno adaptira – torej zniza stroške, druga možnost pa je, da se izvede neokrnjen, kar pomeni, da avtor / izvajalec projekta opravi delo pod ceno. Prva možnost je pogosto onemogočena že v razpisnih pogojih, kar se mi tudi zdi narobe, saj sili avtorja / izvajalca v podcenjeno delo.

Pri drugi možnosti pa vidim v analogiji z zgornjim predlogom možnost, da je sofinancer – torej npr. Ministrstvo za kulturo prepoznana kot stranka v (tripartitni?) pogodbi, ki ni zmožna zagotoviti celotnega potrebnega izplačila za izvedbo projekta (v razpisnih pogojih je vedno omenjen tudi najvišji delež sofinanciranja v odstotkih od vrednosti projekta – na ta odstotek je običajno pripeta finančna konstrukcija projekta). V tem drugem primeru bi potem tudi za sofinancerja projekta veljale vse tiste možne poti, kot jih zgoraj opisuje Denis.