Tihe misli o tišiniVam je to kaj znano? Listate po svojem koledarju in ugotavljate, da skoraj ni več prostih datumov - koledar je skorajda nepregledan zaradi premnogih vpisov. Le kam naj še stlačimo srečanje s prijateljsko družino, ki ga imamo že dolgo v načrtu.? Za to enostavno ni več prostega dneva. Ves teden imate popolnoma zapolnjen. Začne se takoj v ponedeljek zjutraj: najmlajšega morate peljati na plavalni tečaj, srednjega morate pospremiti v vrtec, nato pa hitro opraviti še nakaj najnujnejših nakupov, da boste doma, preden se najstarejši vrne iz šole. Po kosilu je na vrsti obisk pri zdravniku, glasbena šola, pa telovadba, ... Podobno se odvijajo tudi ostali dnevi v tednu, le da si aktivnosti sledijo v drugačnem vrstnem redu. Zaradi cele gore dejavnosti, glede na naglico in tempo življenja, ki ga živimo, se porajajo vprašanja: Ali lahko v svojem vsakdanu še najdemo eno samo uro tišine? Ali je še kaj prostora za prosti čas, za sprostitev, za sanje, za sanjarenje? Ali bi sploh še zmogli obsedeti in opazovati cvet, drevo ali žival? Ali smo se sposobni enostavno posvetiti sedanjemu trenutku in se z mislimi zaustaviti na neki točki, ne da bi istočasno že razmišljali o posledicah ali o celem kupu stvari, ki jih moramo še otpraviti? Prevečkrat se ubadamo z razmišljanjem, kako bi svoje otroke spodbudili k vsem mogočim dejavnostim in jim na ta način zagotovili kar najboljše pogoje za uspeh v življenju. Ta računica je preveč enostavna in računi se ponavadi ne izidejo. Prepogosto obtičimo v svetu dokazovanja. Uporabljamo izraze, kot so: "Daj, loti se česa! Začni že nekaj delati!" Otroci na taka priganjanja pogosto reagirajo v skladu z našimi pričakovanji in postavljajo vprašanja "Kaj bomo delali sedaj? Kaj naj se igram?" Na ta vprašanja imamo vedno pripravljene predloge, ki seveda vsebujejo neko dejavnost in "zaposlitev": "Nariši mi sliko! Pokaži mi, kaj ste delali v šoli!" Vedno znova jih spodbujamo k dokazovanju njihovih sposobnosti. Ko otroci prihajajo k nam z vedno novimi željami, jih nikakor ne skušamo omejiti, tamveč so veseli, da se navdušujejo za veliko stvari. Le redko pa jih vprašamo: "Kako si? Kako se počutiš? Kaj v tem trenutku resnično potrebuješ?" Vse prevečkrat spregledamo notranje stanje otrok, svet čustev in sanj, svet osebnih razmišljanj, upanja, želja in bojazni. V tem notranjem svetu s povsem svojimi zakoni in predstavami pa se skriva drobceno jedro, ki je pravo bistvo vsake osebnosti. Do tega bistva pa lahko pridemo le, če se ne izgubljamo v množici nepremišljenih aktivnosti, ki v resnici prav nikamor ne vodijo. "Ustaviti se in uživati v tišini!" je napisal Gottfried Benn na koncu ene svojih pesmi, v kateri govori o nenehanem iskanju in beganju naokrog. To seveda ne pomeni, da bi morali svoje otroke spodbujati k brezupnemu sanjarenju, k umikanju na osamljene otoke, namesto k spopadanju z vsakdanjim svetom, polnim izzivov in konfliktov. Gre zgolj za to, da skušamo ponovno vzpostaviti ravnovesje, ki se očitno že podira.
Povzeto po knjigi |