| Navkljub tehnologiji, ki se je tako uspešno vrinila med glasbenika
in poslušalca, je koncert še vedno dogodek, pri katerem glasbo doživljamo
na najbolj pristen in elementaren način. Na odru pred občinstvom - pred
našimi očmi (in ušesi) - glasbenik "ureja zapovrstje minljivih zvočnih
dogodkov, ki v svojem poteku oblikujejo realni čas", kakor pravi
suha strokovna definicija. Ta nam seveda prav nič ne pove o tem, kakšen
je učinek takega nizanja zvočnih dogodkov na poslušalca, niti ne upošteva,
kakšen je učinek interakcije poslušalec-glasbenik na samo glasbo. Pa vendar
je oboje še kako pomembno, kajti "ista zvočnost sproža pri poslušalcu
neskončne možnosti spekulativne interpretacije slišanega in identifikacije
s slišanim", kar še zlasti velja za jazz, za katerega so značilni
"nepravilni poudarki" in "neperiodična gradnja". Zdi se, da je po temeljni definiciji fotografija glasbi ravno nasprotna: gre za hip, ki ga fotograf s pomočjo kemičnih učinkov svetlobe za vselej iztrga iz zapovrstja minljivih dogodkov. Tudi ta definicija nam seveda prav nič ne pove o učinku tako zamrznjenega dogodka na gledalca, gotovo pa pove vsaj nekaj o učinku, ki ga je dogodek imel na fotografa. O tem nadvse zgovorno pričajo fotografski portreti glasbenikov Žige Koritnika. Ti namreč še zdaleč niso samo "zamrznjeni trenutki". Zaradi pazljivega prisluškovanja "zapovrstju minljivih zvočnih dogodkov" oziroma zato, ker ima Koritnik glasbo rad in ga opaja njena raznolikost in lepota, nam njegovi portreti pred oči postavljajo ne le zunanjo podobo glasbenikov, ampak tudi njihovo notranje bistvo, značaj. Dušo, če hočete. Ta se razkriva v neomajnem pogledu večnega avantgardista Ornetta Colemana, v samozavestni drži pevke Oumou Sangare, v vulkanskem izbruhu energije tolkalca Tita Puenteja, v poduhovljeni spokojnosti saksofonista Pharoaha Sandersa, v neumorni energiji bobnarja Elvina Jonesa... Razkriva se na obrazu ali v drži slehernega glasbenika, ki se izvije iz mističnega polmraka na odru in stopi v mavrični soj žarometov, da bi zaigral oziroma zapel posebej za nas. Toda na Koritnikovih fotografijah to niso več samo svetovni zvezdniki ali nenadkriljivi virtuozi, ampak tudi ljudje, v katerih se zrcalijo enaka hrepenenja, strahovi in radosti kot v nas vseh. In prav to je njihova največja privlačnost. Jure Potokar |
|
|
| Koritnikovi umetniški črnobeli portreti velikih jazzovskih glasbenikov,
ulovljenih, v ustvarjalnih trenutkih, so skoraj tako popolni kot glasba
njegovih objektov - bogov in polbogov sodobne improvizirane glasbe.
Koritnikovo delo izpričuje svež, inovativen in navdihnjen pristop k temu posebnemu fotografskemu žanru, ki portretira ljudi. Tako Koritnikova specializacija za svet jazza in druge improvizirane glasbe dodaja novo vrednost njegovim fotografskim portretom. Jazzovska fotografija je stara toliko kot jazz. Obstaja celo fotografija prvega "jazzista" - globoko spodaj na Jugu - neworleanskega kornetista Buddyja Boldena. Imamo tudi fotografije Louisa Armstronga kot dečka v njegovem prvem orkestru v neworleanski poboljševalnici. Od samih začetkov naprej je bil jazz zelo dobro fotodokumentiran (prav tako dobro je bil dokumentiran tudi zvočno). Ko so jazz ob pojavu bebopa v štiridesetih letih začeli obravnavati kot izvirno in visoko umetnostno obliko, je prišlo tudi do zasuka v žanru jazzovske fotografije, ki je prav tako postala del umetnosti. Dejansko potrebujemo drugačen pristop za portret sladkega komercialnega orkestra kot pa za portret, denimo, legendarnega glasbenika free jazza, ulovljenega v ustvarjalnem dejanju. In tega se od vsega začetka zavedal tudi Žiga Koritnik. V svojem fotografskem opusu ni izbral najlažje poti in se pretvarjal, da vsaka tehnično popolna fotografija, s sicer konvencionalnim kotom in žariščem, že zadošča. Ne, raje je poskal nove pristope k žanru jazzovske fotografije, ki na tak ali drugačen način presegajo omenjeni žanr, svoje fotografije pa je spremenil v popolne umetniške objekte. Te delujejo kot umetnost tudi za take gledalce, ki ne poznajo glasbenikov s fotografij. Koritnik spretno in domiselno izdeluje neklišejske fraktalne fragmente čudovitega in očarljivega sveta glasbe in ustvarjalnosti, človeštva in glasbeništva, in presenetljivega "zdaj", v katerem užijemo njegove portrete. Čeprav je vsaka umetniška fotografija bolj ali manj statična (saj zaledeni vizualni trenutek), Koritniku uspeva ujeti akcijo slikanega trenutka. To njegovim portretom sinestetično podeli redek in dragocen intenzivan izraz večnega razmerja med človekom in vesoljem, ki ga osvaja - najprej z medijem zvoka in nato s fotografskim medijem. Koritnik "igra" s svojo kamero skupaj z njegovimi "hudo swingajočimi" objekti. Na ta način improvizira skupaj z največjimi glasbeniki na svetu, hkrati ohranja nekatere njihove največje trenutke na odru. Če uporabimo slavno dilemo še slavnejše Simone de Beauvoir: "Ali je lahko slika slabega človeka lepa?", bi se lahko vprašali: "Ali je lahko portret nastopajoče jazzovske legende v njenem ustvarjalnem dejanju slab?". Dokončni odgovor na obe (sicer retorični) vprašanji je: ne, ne more biti slab. Nedvomno vešč artistični Koritnikov opus ni le velik prispevek fotografskemu dokumentiranju sodobne jazzovske scene, temveč je tudi velik prispevek za umetnostno fotografijo sploh. Koritnik cilja višje. Želim vam obilo zabave in užitka, ki vas čakajo na naslednjih straneh.
Peter Amalietti, jazzolog.
|