|
|
|
| |
 |
|
DALIBOR MARTINIS Slika je virus / Image Is Virus, 1983 video, 20' produkcija / Production: Meatball, Den Haag Skanirana resničnost by Nada Beroš |
ACTIVITIES COMPUTING EDUCATION FAMILY TIES FOOD TRAVEL |
|
Kaj je bolečina? Očitno poškodba podobe. Brez podobe bolečina ne bi bila mogoča.
|
Dalibor Martinis, eden pionirjev video umetnosti na Hrvaškem, je že v najzgodnejših delih, ki so nastala v začetku sedemdesetih let, v središče zanimanja postavil razmerje med resničnostjo in medijsko resničnostjo. Njegovo prvo delo v video mediju (skupaj s Sanjo Iveković) z naslovom TV-timer, ki so ga prvič prikazali na mednarodni razstavi Trigon '73 v Gradcu, je bil 25-minutni črnobeli video trak, ki prikazuje avtorske posege v redni TV program z drugimi mediji (telefon, ura) ali s pojavljanjem samih avtorjev. Z vzpostavljanjem odnosa med realnim prostorom (TV programa) in iluzioniranim prostorom (avtorskih posegov) sta nam avtorja jasno pokazala, da ju video ne zanima le kot sredstvo individualnega izražanja, temveč kot možnost kritičnega odnosa do drugega medija - v tem primeru do običajnega programa državne televizije.
Tudi prva Martinisova videoinstalacija z naslovom Mrtva narava iz leta 1974 se je ukvarjala z interpretacijo vprašanja televizije zaprtega kroga. S soočanjem "resnične" mrtve narave, prikazane na televizijskem sprejemniku, z vse bolj "mrtvimi" vestmi, ki se kažejo na ekranu, je avtor s skrajno omejenimi sredstvi ironično spregovoril o naravi televizije. Analitična in tavtološka narava Martinisovih zgodnjih del je v znatni meri navzoča tudi v njegovih zrelih delih, recimo v videu Slika je virus iz leta1983, ki ne manjka v nobenem pregledu video umetnosti osemdesetih let. Predvajali so ga na številnih mednarodnih prireditvah, dobil je ugledne nagrade (npr. na 7. video festivalu v Tokiu leta 1984). Čeprav je mogoče v osemdesetih tudi v Martinisovih delih opaziti več subjektivnosti, (samo)ironije, pa tudi čustvenosti, je v videu Slika je virus temeljni položaj govorca še vedno zunaj subjekta. Ta razosebljenost, celo nekakšna hladnost, je ostala bolj ali manj stalnica v njegovem delu, ne glede na to, ali gre za delo, ki dopušča prvine naracije in izpovednega tona, ali pa ga gradi s strogo formalnim jezikom in načeli.
Slika je virus ima prav to analitično-logično strukturo, vztrajnost na meji samozatajevanja. Vendar nadzorovanost ne pomeni tudi miselne omejitve. Navidezna simetričnost, ki jo Martinis videu vsiljuje kot zunanji okvir, ko ga deli na štiri celote, ki imajo imena posameznih kontrolnih funkcij na video rekorderju (Slow Motion, Reset, Fast Forward, Rewind), je kompozicijska opora, hkrati pa tudi miselni "raster", na katerem se jasneje izriše "nered" sporočila. Martinisa je v veliki meri navdihnilo delo Williama S. Burroughsa in citat, s katerim začne video Slika je virus ("Prave ali resnične resničnosti ni. Resničnost je le bolj ali manj stalna oblika skaniranja”); tako poskuša Martinis vizualizirati njegovo tehniko pisanja cut-up. Z uporabo Burroughsovih citatov, ki "tečejo" na vrhu slike v obliki napisa, ki spremlja sliko tako, da je ne spremlja, v resnici vrača kolažno-montažno metodo, ki sta jo nekdaj propagirali postkritika in metaliteratura, tja, od koder izhaja: v nove medije.
Že sam naslov Martinisovega videa je parafraza Burroughsovega izreka Jezik je virus (Language is Virus), in ker pravijo, da ena slika velja tisoč besed, si je Martinis dovolil metaforo virusa uporabiti za TV sliko in tako prišel do sklepa, da je televizija - epidemija.
Vsak del se začne z očmi TV gledalca, s pogledom, ki je uprt v nas - v gledalce gledalca. Motiv opazovanega opazovalca najdemo tudi v nekaterih drugih Martinisovih delih, kar kaže, da video lahko igra vlogo sredstva družbenega nadzora. V tem delu ima predvsem vlogo cenzure, reza, s katerim eno resničnost zamenja druga. Vsem štirim delom tega videa je skupen postopek plastenja TV slike - prvine ene slike (manjše slike) se "kopirajo" čez drugo TV sliko in jo spreminjajo v svojo podlago.
Drugi del, Reset, tvori ponavljanje kratke sekvence, v kateri se drug za drugim pojavljajo štirje TV napovedovalci, in njihov pozdrav - "Želimo vam prijeten večer" - tik pred novicami v nacionalnem Dnevniku se s ponavljanjem in pospeševanjem spremeni v nejasen šum, medtem ko se slika s približevanjem likov v prvi plan razdrobi in razkrije malone vsako zrno.
Tretji del, Fast Forward, je zgrajen na primerjanju "strelskih" video iger in TV reklam. Na "podlagi" večjega modrega kvadrata in ob zvočni podlagi "streljanja" se izmenjujejo sličice iz TV reklam in posnetki eksplozij, vojaških letal, razdejanja... Eros uničenja in uničenje Erosa se tako znajdeta skupaj brez jasnega komentarja, medtem ko lahko v napisu spremljamo "nevtralna" navodila z igralnega avtomata: Plačaj vse. Vrni nazaj. …
|
E-mail this page to a friend.
|
CHAT. BOARDS WRITE US |
|
|
Slow Motion je počasno, a nenehno gibanje padajoče slike gor in dol - podobno kot pri TV motnjah. Posnet je v raznih javnih dvigalih, večinoma v blagovnicah, in je edini "dokumentarni" del tega videa, ki se nanaša na "resnično resničnost". Pri tem so najbolj prišli do izraza formalno-estetski elementi, skrb za "lepoto" slike, malone mondrianovska natančnost in težnja k abstraktnemu kolažiranju. Smeri v obeh slikah se včasih ujemajo, se podvajajo, navpičnico včasih preseka gibanje v levo in desno ob spremljavi enoličnega zvoka, včasih se staplja s pravilnimi monokromatskimi površinami slike. Gibanje, prehajanje se kaže kot izjemno pomembna stalnica v celotnem Martinisovem delu. Martinis z odpiranjem - kot bi dejal Paul Virilio - "tretjega okna", ki zaznamuje nastanek prostora-hitrosti (espace-vitesse), dejansko uspe ustvariti "slike na begu".
Kot je Martinis v posameznih video skulpturah in instalacijah privzemal obstoječe predmete (ready-made), tudi v tem videu večinoma uporablja postopek prisvajanja, saj kolažira in montira že obstoječe posnetke. Toda ta citat nikdar ni dobeseden; avtor ga razgrajuje ali nadgrajuje z elektronsko manipulacijo in tako vnovič aktualizira vprašanje, ki ga postavlja medij v mediju: koliko je resničnost zares resnična?
Burroughsove besede - Prave ali resnične resničnosti ni. Resničnost je le bolj ali manj stalna oblika skaniranja - so nedvoumen Martinisov odgovor, ki je povsem zavestno vzet iz druge roke.