PETER G. HOFFMAN
Post #16
09/01/97
Berač na Internetu
internet, ta visokotehnološki virtualni komunikacijski sistem, se v našem projektu spaja z najstarejšo in najpreprostejšo ter hkrati najmočnejšo materialno in idejno resničnostjo - z beračenjem.
odločilni dosežek beračenja je predstavitev revščine in bede. sredstva, ki jih uporablja berač, da bi dobil vbogajme, so estetska. predstavitev mora biti tako dovršena, da opazovalca prizadene toliko, da je pripravljen plačati.
berač deluje v odprtem sistemu, tako kot ponudnik na internetu, v njegovem okolju ga lahko vsakdo vidi. njegovo predstavo lahko vsakdo konzumira in kopira, cilj in vrhunec dogodka pa je vbogajme.
vsakdo se lahko od predstave odvrne in se ji izmakne, ne da bi izkoristil priložnost za dajanje miloščine.
beračev dosežek je predstavitev revščine v javnosti, s tem pa je povezano zbujanje sočutja. predstavitev lastne revščine zahteva smotrno uporabo govorice telesa in ustvarjalen odnos do umazanije, ran in človeškega ponižanja, saj lahko le tako pri opazovalcu oz. možnem darovalcu zbudi čustva (ljubezen do bližnjega, sočutje itn.).
darovalec, ki ga berač nagovarja le s svojonavzočnostjo, se v trenutku, ko zagleda berača, iz brezimnega mimoidočega porabnika revščine spremeni v javnega akterja v središču dogajanja.
pogled na bedo s prošnjo za pomoč (“prosiiim” umirajočega, iztegnjena roka, nemo besedilo itn.) preverja eksistencialne, idejne in materialne temelje, jih sooča in razkriva nasprotja med njimi.
akter dobi določeno javno podobo (širokosrčnež - skopuh) glede na to, koliko miloščine, če sploh, podari beraču.
internet je bidermajer.
Berač na Internetu razodeva posebnost javnosti na internetu, tem novem globalnem elektronskem javnem prostoru. gre za ohranjanje anonimnosti bidermajerske dnevne sobe, saj lahko surfer stopi v virtualni elektronski prostor in v njem deluje, ne da bi se razkril. s svojim nastopom se ne deklarira, temveč kot voyeur ostaja skrit v bidermajerski zasebnosti. podatkovna mreža je le napol javen prostor.
berač na internetu ne doživlja takega pritiska javnosti kakor tisti na cesti, ki pritisk izkoristi za oblikovanje svoje dejavnosti.
a tudi možni darovalec deluje brez javnega odziva.
vbogajme je oblika izdatka, pri katerem se zdi, da izdajanje samo proizvaja vrednost, smisel, da je idejni kriterij, pri čemer višina podarjenega zneska določa globino idejne vrednosti, ki omogoča zadovoljitev darovalca.
berač "plemenitemu darovalcu" pomaga graditi osebno družbeno idejno podobo sveta, in sicer s svojim ustvarjalnim programom, ki omogoča dajanje miloščine.
beračenje, nevidno delo!
beračenje ni delo, beračenje je vzporedni svet.
dejavni berač mora vzdrževati ta paradoks, da lahko milosrčnim podeli pomen.
če berač iz eksistencialne predstavitve prestopi v kakšen poklic (denimo, če mu plačamo, da ga lahko fotografiramo), postane interpret.
mnogoplastnost njegove navzočnosti se izgubi. berač izgubi mit. odčaran je. zapusti vzporedni svet in postane delavec, ki predstavlja samega sebe. tisti, ki plačuje, ni več milosrčen.
koliko pa slika berača še ohranja mit, ki ga je sam berač izgubil v trenutku, ko je prejel plačilo?
preden odgovorimo na to vprašanje, lahko razmislimo, ali ima berač sploh kakšno možnost, da se s svojimi strategijami ohrani ne le na javni cesti, temveč še v kakšnem drugem mediju, torej na internetu?
upodobitev revščine kot neposredne materialne predstavitve lastne revščine na internetu ni mogoča.
če berač želi vbogajme, potrebuje bančni račun, in že to nasprotuje splošni predstavi o beračenju kot dejanja, ki se poraja iz skrajne eksistenčne nuje.
ker je očitno, ima računalnik in home page na internetu, ne moremo več verjeti v njegovo revščino. sprejemnik njegovega sporočila ne more videti njegovega zastarelega računalnika. vsak pač sedi pred svojim računalnikom. morda lahko o revščini pričajo zastareli programi, a tudi ti nam ne kažejo resnice, saj so lahko zgolj sredstvo za oblikovanje določenega sloga.
na internetu ne moremo predstaviti revščine z lastno navzočnostjo, kar lahko naredimo na cesti.
tudi umazanijo je težko predstaviti v virtualnem prostoru, prav gotovo pa ne tako, da bi prekrila blesk računalniškega zaslona ali pa se zajedla med tipke na tipkovnici.
če dejanske revščine ni več mogoče neposredno doživeti, lahko tisti, ki hoče revščino oporabiti kot sredstvo za služenje denarja, poskusi z upodobitvijo revščine.
upodobitev revščine lahko vzamemo kot metaforo za revščino, kot sliko revščine. s sliko revščine pa si lahko vsakdo, tudi bogataš, kot z masko zakrije obraz.
verodostojnost, ki je vprašljiva že pri beraču na cesti ("ali berači ali dela ?"), na internetu pomeni, da berač ne more več beračiti sam zase, ampak za nekoga drugega.
prava industrija sočutja in pomoči živi na račun izkoriščanja novih področij revščine. vsako revno področje je prava zlata jama za različne globalne gospodarske veje, pa naj gre za industrijo informacij, kulture (npr. dobrodelne prireditve) ali pa nujne pomoči.
internet je slovo od materialne bede, od umazanije in smradu, saj pelje v čisto virtualno informacijsko družbo, v bidermajersko anonimno svobodo na dobrih meščanskih površinah microsofta.
berač, mitski bog informacijske družbe, ki se zavzema za nematerialne dosežke, ki proizvajajo vrednote na področju čustvenih dogodkov in doživetij, na internetu ne more sam ohranjati svojega obstoja.
umetnik na internetu si predstavlja podobo svojega mitskega dvojčka in v šumenju podatkov meditira o tem, koliko mu bodo prinesle avtorske pravice.
almosen
Prevod Š. V.
--------- end post ---------