Lilijana Stepančič

direktorica in
članica upravnega odbora
Sorosovega centra za sodobne umetnosti-Ljubljana


Ob priložnosti, kakršno je pisanje uvodnih misli, ni odveč začeti s pobudami, ki so vplivale, da smo v Sorosovem centru za sodobne umetnosti pred izvedbo razstave posegli po precej nenavadnih postopkih. Medij v mediju je namreč rezultat javnega razpisa, kar ni vsakdanja niti pogosta metoda, s katero navadno iščemo relevantno razstavno problematiko. Metodo je upravni odbor centra izbral ne samo, da bi zadostil naravi dela centra, temveč predvsem zaradi "mobilizacijskega" učinka, ki ga ima vsakršen razpis v javnosti. S tem, ko smo opredelili namen razpisa, smo tudi pokazali na problem, ki naj bi ga rešili. Problem pa je, da slovenski galerijski sistem ni dovolj stimulativen in da je raven analiziranja sodobne likovne produkcije nezadovoljiva.

Neposreden odziv na razpis je bil razveseljujoč, saj je glede na majhnost slovenskega prostora prispelo veliko predlogov z zanimivimi temami. Upravni odbor je izbral idejo Vanese Cvahte in jo skupaj z njo izoblikoval v razstavni projekt Medij v mediju. Sintagma "razstavni projekt", ki jo rabimo namesto razstave, pomeni, da bodo dela hkrati z razstavo v galeriji predstavljena še v drugih medijih oziroma prostorih; filmi v kinoteki, televizijski spoti na televiziji in projekti na Internetu. Medij v mediju je festival likovnih podob v malem.

Tema razstave Medij v mediju daje "prerez" umetniških sredstev ali medijev oziroma "pogled" nanje skozi oko in zakonitosti zrcaljenja v drugem mediju. Loteva se zahtevne in vznemirljive naloge, ki je podobna danes malo rabljenemu ikonografskemu motivu slike na sliki. Kljub navidezni anahronosti je ta primerjava primerna podlaga za razumevanje vodilnega namena samega razstavnega projekta.

Motiv slike na sliki, ki je doživel svoj razcvet v sedemnajstem in osemnajstem stoletju, je, kot je znano, prinašal veristične upodobitve interjerjev zbirateljev, trgovcev in ljubiteljev umetnosti. Stene njihovih soban so bile na gosto prekrite s slikami in vsak kotiček je zapolnjevala kopica predmetov, med katerimi so se našli tudi kipi iz vseh časov in slogov. Navadno sta med temi čudesi stala moža v intenzivnem pogovoru. Vendar vse, kar je bilo upodobljeno, ni bilo tudi resnično in slikar je, hkrati ko je dokumentiral, imel na voljo odprt prostor za fikcijo, za to, da je naslikal še izmišljene slike in kipe. Iz te dvojnosti motiva–na eni strani stvarnost, na drugi iluzija–izhajajo najrazličnejše interpretacije. Za specialiste novoveške umetnosti imajo slike z upodobljenimi drugimi deli dokumentarno vrednost, saj so dokumenti, kako je nastajalo posamezno delo, ali dokazni material, da je obstajalo nekaj, kar je izgubljeno. Kulturologi in sociologi zgodovine umetnosti radi citirajo motiv kot metaforo za kontekst umetnosti in umetnostnega sistema. Galeristom je zaščitni znak njihovega početja. Umetnikom in umetnostnim zgodovinarjem pa govori o avtohtonosti umetnosti, ko umetniško delo prevzame vlogo stvarnosti in postane spodbuda za generiranje novega dela. To mnogoplastnost pomenov je mogoče uporabiti pri razstavi Medij v mediju.

S tem ko postane slika "nova", "vzporedna" stvarnost, se ob njeni spektakelskosti vzpostavi še manipulativnost. Oba elementa sta značilna tudi za množične medije, katerih prepoznavne in stereotipne podobe so osrednja vsebina razstavljenih del. Kot nekoč slike tako sedaj množični mediji postajajo "nova" stvarnost. O njihovem pomenu govori parabola, da sodobni človek ne pogleda skozi okno, ko hoče vedeti, kakšno je vreme, temveč prižge televizijo, ki stoji ob oknu. Dela na razstavi, pa naj gre za avantgardistične filme, video instalacije ali fotografije, povezujejo stvarnost z iluzijo v neskončno zanko. Prinašajo dokumente stvarnosti, ki jih mediji spreminjajo v fikcijo, in medijske fikcije, ki jih stvarnost posvoji.

Razstava se dotika še ene zanke in sicer tiste, ki izhaja iz številnih današnjih pomenov besede medij. Ta najbolj pogosto pomeni sodobne množične medije, se pravi televizijo, časopis ali internet, v umetnostnih strokah pa sredstvo umetniškega izražanja ali tehniko ustvarjanja. Tako govorimo o mediju slikarstva, kiparstva, grafike ali videa in s tem poudarjamo predvsem specifičnost posameznih načinov izražanja. Prav tu beseda ohranja največ svojega prvotnega, arhaičnega pomena, ki izhaja iz latinske besede medium/medius, ki pomeni ali sredstvo za prenašanje sporočil med "onim" in "našim" svetom, ali nekaj, kar je v sredi ali vmes. Osnovni namen razstavljenih del, ki kompleksnost množičnih medijev analizira skozi specifičnosti umetnostnih medijev, odkriva, da so stare, že v antiki znane modrosti še vedno veljavne.

Konec uvodne popotnice naj sklenejo misli, da razstave, ki je sama ujeta v zanko medija, saj je sredstvo posredovanja med umetnostjo in javnostjo, ne bi mogli uresničiti brez razumevanja, pomoči in nasvetov sodelavcev, umetnikov, piscev in strokovnjakov z najrazličnejših področij, od klasičnih filologov do internetskih hekerjev. Brez njih bi nenavadnost prvih pobud ostala čudaštvo in ideja razstave le nerealizirana fikcija realnosti.