Bilo bi povsem napak, ko bi v tistem delu Marka Kovačiča, kjer nastopajo socialistični simboli, videli kakšno nostalgijo po starih časih, ker vsebuje dediščino, ki bi se je kdo drug rajši odrekel. Toda ali se ji je res mogoče odreči? Ali je nismo preživeli, ali ni torej že naša, tako rekoč za vse večne čase? A seveda v predelani obliki, nekako tako, kakor je rdeča zvezda pri Kovačiču postala črna.

Zevsova prerokba je vsakdanje življenje: dnevna soba, ki je tudi otroško igrišče, manjša knjižnica in televizijski kot. Po stilu in vsebini sodi v čas, ko je bil socializem še večen, in v otroštvo neke generacije. Prav lahko bi bila razstavljena v kakšnem etnografskem muzeju z naslovom Prizorišče vsakdanjega življenja v poznem socializmu.

Edini objekt v ambientu, ki ga je Kovačič predelal, je televizijski sprejemnik, podobno kakor je Edward Kienholz v svoji lastni "etnografski študiji" The Beanery predelal samo obraze ljudi (v ure). V obeh primerih intervencija deluje kot interpretacija, toda v nasprotju z abstraktno idejo (zapravljenega) časa pri Kienholzu se nam pri Kovačiču odpre čisto konkreten nov prostor s povsem novimi razsežnostmi. Stol pred televizorjem pa kaže, da nekdo to tudi gleda, čeprav mora zato obrniti hrbet vsemu drugemu.

Le da tega gledalca v Zevsovi prerokbi pravzaprav ni. Prostor je sicer poln znamenj življenja, a zapuščen. Edino v televizorju se nahajajo nekakšna bitja, resda fantastična, a živa. Kakor da se dejansko življenje nahaja prav tam in ne v vsakdanjem človeškem bivalnem prostoru. Vendar je tudi to življenje zamrznjeno.

Naučili smo se, da je televizor najprej površina televizijskega programa, potem škatla sprejemnika, pri Kovačiču pa se ta odpre v nekaj tretjega, prizorišče v prizorišču, svet "ljudi v škatli" - na čelu s partizanom, ki meče nekaj, kar močno spominja na Zevsove strele.

To gotovo ni brez zveze z mestom, ki ga je v vsakdanjem življenju dobila televizija. Kaj je bolj vsakdanje in hkrati bolj obskurno od tega mesta? Televizor je ena izmed tistih velikih naprav, brez katerih skoraj ni več življenja, do te mere, da lahko rečemo, da se "dejansko življenje" odvija prav na televiziji, na ravni spektakla, ki poenoti neurejeno vsakdanjost v serijo pripovedljivih zgodb.

Pri Kovačiču se ta spektakel dogaja v televizorju kot prepletajoča se igra tehnologije in mitologije, zgodba pa je ena sama, nespremenjena, fiksirana. Gledati televizijo v tem ambientu je večno opazovati en sam prizor, tako kakor je v času zamrznjen ves ambient Zevsova prerokba.

Ko smo rekli, da ambient ni obljuden, smo zanemarili majhno podrobnost: da ga namreč obljudimo sami, ko stopimo vanj. Tako postane gledalec sam del prizora, ga naseli in se vključi vanj kot njegov integralni del. Kakor pri Kienholzu se čas zanj ustavi, celo čas, ki v normalnih okoliščinah drvi po televizijskem zaslonu. Gledalec sodeluje v prizoru, ki je sicer nedvomno zgodovinsko opredeljen, pa vendar večen, enako kakor niti ves tehnološki napredek (npr. vedno novi tipi televizorja) niti vedno nove (ali prenovljene) zgodbe niti za las ne premaknejo stalnice v tem prizoru, ki je položaj gledalca pred televizorjem. To je realnost gledalčeve, se pravi, naše situacije, naša usoda; v tem smislu gledalec, ko to postane, že ni več živ, temveč je samo še mesto v razmerju z opazovanim objektom, ki ga pri Kovačiču ponazarja prazni stol pred televizorjem.

Bogdan Lešnik