renos prekinjen se ukvarja s FORMALNO UMETNOSTNIMI VPRAŠANJI, skupaj z vzorcem in paleto, figuro in podlago ter objektom in podobo; s TEHNIČNIMI VPRAŠANJI digitalnega ujetja, transformiranja, kodiranja in kompresiranja podobe ter nesinhronih komunikacij; in s KONCEPTUALNIMI VPRAŠANJI digitalnega distribuiranja, ustreznega uporabljanja, cenzuriranja ter umske zmožnosti dekodiranja podob, ki temeljijo na omejenih vizualnih informacijah.

To delo, Prenos prekinjen - kompilacija podob, ki sem jo zasnoval leta 1991 in ki sem jo takrat razširjal v digitalni obliki -, je nastalo v procesu presnemavanja "javno dostopnih GIF (Graphics Interchange Format) datotek" iz on-line podtalnih pornografskih omrežij Bulletin Board System na moj domači računalnik.

Formalni razkorak, ki ga proizvede INTERFERENČNI VZOREC, nastane v procesu presnemavanja in dekodiranja datotek. To se zgodi z vpeljavo spremembe v standardni prenosni protokol kodirane binarne datoteke v realnem času presnemavanja iz gostiteljevega računalnika na računalnik v mojem ateljeju. Ta sprememba povzroči dekonstrukcijo podob, in zaradi desinhronizacije nepravilno prebrane podobe dobimo barvni interferenčni vzorec.

Ta vzorec postane okrasni element, pa tudi dokumentarna točkovna karta podobe z barvami, ki jih vsebuje izvirna slika. Deluje tudi kot ovira za celostni pogled na izvirno podobo, kar pri teh slikah postane oblika cenzure.

Kako vemo, kakšno vrsto podobe sploh gledamo? Kako naj ugotovimo celotno vsebino, če vidimo za to oviro le delec podobe? Pa vendar, VEMO. Kako je to mogoče? Kako lahko razumemo resnični pomen podob le na temelju drobca prikazane podobe? Koliko temeljnih informacij potrebujemo, da lahko naš um dekodira celotno podobo? Gre mar za surovo obdelovalno moč možganov, ali je to rezultat tega, da se naši možgani skladajo s podobnimi podobami, shranjenimi globoko v živčnih mrežah, kjer so trdno zasidrani naši spomini? Ali majhen del prepoznavne podobe, ki je pred nami, primerjamo z vsako podobno podobo, ki smo jo kdaj videli, ali pa tukaj stopijo v ospredje naša domišljija, sanje, bojazni in želje?

Zelo me zanima, kako naš um predeluje podobe. Koliko KATERE KOLI podobe moramo videti, da dobimo dovolj informacij, potrebnih za njeno spopolnitev v obliki, v kateri predpostavljamo njen obstoj? Kateri so ključni gibi, ikonografski simboli in strukturni elementi, ki jih mora imeti vsaka podoba, da lahko razumemo njen pravi pomen? Kaj se zgodi, če imamo le omejene informacije? Mar to vodi k občutkom frustracije? Ali je taka podoba deležna nepopolnega in napačnega branja, ali pa je rezultat le zmotno sporočilo slike, ki se je znebimo?

Z gotovostjo pričakujem, da bo v prihodnje prišlo do premika k uporabi sistemov Optical Image Recognition (kakršni so tisti, ki jih razvijajo v muzeju J. Paul Getty v Los Angelesu), ki bodo uporabljali zapleteno logiko in umetno inteligenco za dekodiranje in kvantificiranje vizualne vsebine s strukturo podobe. A s kakšnim ciljem? Bodo ti "inteligentni sistemi" nekatere podobe opredelili kot klasiko, ki je primerna za gledanje? Bodo druge podobe obveljale za neustrezne ali bodo nemudoma izbrisane iz podatkovne baze za shranjevanje podob (in nato iz našega skupinskega nezavednega)?

V Ameriki dandanes poteka politična polemika, v kateri se zrcali puritanstvo v jedru ameriške kulture, ki je nedosledna v zvezi s spolnostjo in spolnim imaginarijem. Ta kombinacija spolnosti in interaktivne narave novih digitalnih tehnologij je razvnela domišljijo in strahove zakonodajalcev v Združenih državah. Junija 1995 je senat ZDA sprejel zakon o spodobnosti komunikacij, po katerem so mnoge vrste doslejšnjega z ustavo zaščitenega javnega izražanja in svobodnega tiska (z "opolzkim, razuzdanim, umazanim in nespodobnim" govorjenjem vred) kriminalizirane, če jih predvajajo po telekomunikacijskih napravah. Avgusta 1995 je predstavniški dom ZDA sprejel prelomno zakonodajo o reformi telekomunikacij, ki zahteva vstavitev računalniškega (V-ČIP) vezja v vse televizijske aparate, kar omogoča programiranje TV aparatov tako, da blokirajo material, ki ga je sistem vrednotenja televizijskih oddaj spoznal za oporečnega. Toda kako opredeliti oporečno?

Vprašljivo je, ali je mogoče urejati svobodo govora in distribucijo podob po Internetu, ki je po naravi decentraliziran, brezmejen in globalen; vsaka posamezna vlada bo to le težko nadzorovala. A vendar: kakšna je naša odgovornost za vpliv na otroke in kakšna je morebitna škoda, ki jo lahko take podobe naredijo? Na ta vprašanja ni preprostega odgovora.

Privzeti temeljni materiali za podobe v delu Prenos prekinjen so v milijonih podob shranjeni na podtalnih pornografskih BBS strežnikih in na tisoč mestih, ki so povezana z Internetom. Ob oceni, da te podobe predstavljajo le pol odstotka prometa na Internetu, prav tako ocenjujejo, da so med najpogosteje presnemavanimi od vseh odprtih grafičnih datotek.

Podobe strasti, lepote, spolnosti, sprevrženosti, nasilja in izkoriščanja lahko odpremo z osebnim računalnikom; tako si poskušamo s tehnologijo potešiti potrebo po evfemističnem "dotiku" ali pa voyeursko fantaziramo o življenju, ki je povsem drugačno od našega. Ta fenomen naslajanja na podobah po računalniških omrežjih - v zasebnosti lastnega doma - se zdi posledica trdovratnega moškega pogleda, ki mu družba vse bolj oporeka. Gre tudi za pojav, ki temelji vsaj toliko na strahu, tesnobi, radovednosti in zmedenosti v zvezi s spolnostjo kot na iskreni privrženosti resnični erotiki.

Prenos prekinjen poskuša osvetliti skrivnost, nemoč in ovire med časom in prostorom, ki odvračajo posameznike od tega, da bi se resnično dotikali med seboj in nas torej vse bolj ločujejo od družbe. Ena od reči, ki sem jih hotel doseči s tem delom, so bile podobe, ki izražajo ta razkorak in ločitev.

V zadnjih letih, ko je Internet postal množično sredstvo digitalnega, računalniško podprtega telekomuniciranja, se širijo virtualne on-line skupnosti, ki temeljijo na skupnih interesih in izkušnjah, ki presegajo nacionalne meje. Kakor so fotografi nekoč potovali iz ene dežele v drugo, da so pohajali po cestah in drevoredih ter slikali pročelja trgovin, oglasne panoje in mimoidoče, tako digitalni ustvarjalec podob danes brklja po Internetu in dokumentira in komentira ta novi virtualni svet, ne da bi kdaj zapustil svojo delovno sobo. S kakšno pravico bomo stopali v ta digitalni svet podob za pravično uporabo in komentiranje, in kakšna bo zaščita intelektualne lastnine v tej novi pokrajini?

Bo tam stal znak NI PREHODA ali bo neprepustni zid programska oprema, ki bo pred nami varovala te nove vire; ali gre morda bolj zato, da se poskušamo sami zaščititi pred njimi; ali pa se navsezadnje poskušamo zaščititi ... SAMI pred SABO?

-- PHOTO BY Timothy White/Outline