Navigation controls
Masthead
January 09 1997 FAR EAST

Črno/Belo / Black and White, 1996
videoinstalacija / video installation

ROSA BRUECKL, GREGOR SCHMOLL
Č/B: Zgodba inkorporiranih trenutkov - poduhovljena kritika

V vrsti stoji pet zaslonov in na vsakem lahko vidimo po eno sliko iz raznih filmskih prizorov. Slike niso izrezane iz pravih filmov, temveč jih umetnika sama mimetično uprizarjata. Filmi, npr. Do zadnjega diha (A bout de souffle), so zanju le iztočnice za interpretacijo, ki se odpoveduje posnemanju prostora in se raje naseli na ploskem ozadju, da bi se osredotočila na telesno govorico akterjev. O "delovanju" pa pravzaprav ne moremo govoriti, saj umetnika izbranih prizorov ne odigrata še enkrat, temveč se le namestita v določene pomenljive in zapomnljive položaje iz teh prizorov. Dogajanje torej skrčita na ustrezno pozo in v tej pozi vztrajata nekaj minut. Dihanje, trzljaji teles, trepet vek in popravljanje drže poudarjajo izrazitost poziranja, saj "zamrznjene" slike spet podaljšujejo in oživljajo v tableaux vivants.

Posamezne slike se med menjavanjem in vzporejanjem različnih poz zopet zganejo in vrnejo v filmsko instalacijo. Ekstenzivni trenutki se zlijejo v pasticchio fragmentirane pripovedi o oblikah in obrazcih medčloveških odnosov. Tukaj Rosa Brueckl in Gregor Schmoll začenjata svoje razmisleke. Dejstva in okoliščin medializirane javnosti in posledično medializiranega dojemanja samega sebe ni treba več poudarjati. Hollywood nenehno kroji socializacijske in identifikacijske vzorce, ki našim zaznavam rabijo kot referenčne točke. Naslov instalacije Č/B nenazadnje spominja na klasično dialektiko dobrega in zla, na junaka in žrtev. Strast, jeza, hrepenenje, poželenje, dolgočasje in nezaupanje niso le znane izkušnje, temveč tudi temeljni elementi emocionalne retorike filmskih zapletov. Tam, kjer se doživljajski profili teh vsakdanjih izkušenj pokrivajo z drugimi obrobnimi zgodbami in kjer se ti lahko le redko izrazijo, nudi kino s svojimi temnicami, s pozicijami kamere in igrano koncentracijo idealni vzorec in parameter za obnašanje, ki ne pojasnjuje le hrepenenja po zaslonu, temveč hkrati služi kot nadomestek za naš čustveni diletantizem. Bruecklova in Schmoll pa ne ostajata pri preprostem razkrinkavanju iluzionističnega značaja kina in Hollywooda, ki bi ga človek lahko nadomestil s pravilno in realno predstavo o samem sebi. Umetnika razvijata strategijo proizvajanja podob o samem sebi na temelju potujenih identifikacijskih vzorcev, kar omogoča lokalizacijo subjekta v prostoru med medializiranimi podobami in empirijo. Pretirano poudarjanje filmske retorike spajata s telesno govorico in performativno intenzivnostjo, da bi hibridnemu estetskemu stanju, hibridni podobi o sebi pustila do besede. Sugestivni in ideološki moment identifikacije z osebami s filmskega platna pa tukaj ne deluje le kot projekcija in nadomestek za idealizirano realnost: mimetična interpretacija ustreznih pomembnih trenutkov s slikovno polastitvijo dopušča utelešenje in realizacijo teh trenutkov. Tukaj naletimo na paradoks, podoben tistemu v filmih Quentina Tarantina, ki prav tako rad posega po klasičnih filmskih žanrih: poznavanje implicitne kritike retoričnih substanc ne izključuje ironičnega in nič manj živega veselja ob doživljanju klišejev. V podvajanju klišejev tiči objektiviranje, intenziviranje pa utemeljuje njihovo empirično težo. Že slike in besedila Pierra Klossowskega kažejo, da je simulaker končno shodil.

Pri tem ne gre za novo kritiko medijev, temveč za novo ovrednotenje in umeščanje kritike same. Če je bila kritika doslej lik s čisto vestjo in teoretskim vedenjem, postaja danes poduhovljena ali bolje utelešena. Kritika ni več produktivni rezultat dela, temveč izhodišče za delo. Tako je sama na voljo estetski praksi, včasih pa je lahko celo zabavna.

Andreas Spiegl

Next page: Shipping tycoon steers middle course as he sails into Hong Kong job

Copyright 1996.


Interactive Times button
Search button