Pri instalaciji nisem uporabil nikakršnega videomateriala o sami zalivski vojni.
Zanima me predvsem opazovanje "realnih stvari" in razmislek o odsotnem.
Nepretrgani satelitski prenosi, ki so "v živo" potekali ves čas zalivske vojne, niso dovoljevali ne prvega ne slednjega. V nenehni napetosti in pričakovanju novih dogodkov se je gledalec nekako ujel v televizijske oddaje, medtem ko so mu varljive in prazne slike zastirale pogled.Dolgi kader B (80 minut) je neprekinjen pogled s kontemplativnim potencialom, ki pa ga je mogoče uresničiti le, če sledimo preskakovanju slik (med zaslonom in projekcijo na steni). Dolg, neprekinjen pogled je navzoč v celoti, a je kljub temu razkosan.
Vanj posega televizija, ki se le pretvarja, da posreduje in približuje dogodke, medtem ko jih dejansko odmika.
"Lastne" in "tuje" slike se križajo in spajajo, pa vendar ostajajo ločene, posamične, diskretne. Nenehno menjavajo mesta, kjer se manifestirajo, pri tem menjavanju pa se dotikajo v imaginarnem prostoru.
Ob tej tematiki bi seveda lahko uporabil spektakularne slike, da bi razgalil televizijo (v vsej njeni grozljivosti in duhamornosti). Toda moj namen je drugačen – pokazati želim tisto, kar je nevidno, ker je skrito v strukturi. Prav vzenmirljivost površine nas od tega najpogosteje odvrača.
Konec koncev televizija pač proizvaja predvsem pasivnost, čeprav gledalce obsipava s preobilico dražljajev in se ponaša s hitrostjo, gibljivostjo in pestrostjo. To seveda ni nikakršen nov vidik, kar pa ne pomeni, da se z njim ni več treba ukvarjati. In medtem ko se sprašujem, ali je neizogiben, puščam, da slike preskakujejo in se vmešavam z lastnimi, počasnejšimi slikami, ki lahko pogledu podelijo globino.
Pri vsem tem me pravzaprav najbolj zanima omenjeni imaginarni prostor, kjer slike neprestano izpodrivajo druge slike, ki izpodrivajo predmete, tako da nenehno ostajajo v gibanju. Z instalacijo Gulf Watch hočem aktualizirati, opisati in po lastnem okusu urediti majhno celico tega povečini nevidnega prostora, ki nas nenehno in povsod zapreda v vse gostejše mreže.
Thomas Korschil