Thomas Korschil

AVANTGARDISTIČNI FILMI

Poročilo / Report, 13', 1963-67, Bruce Conner
Popoln film / Perfekt Film, 22', 1986, Ken Jacobs
Kader/protikader / Shot-Countershot, 30'', 1987, Peter Tscherkassky
Home Stories, 6', 1990, Matthias Müller
Passage a l'acte, 13', 1993, Martin Arnold

Iz arhiva: ponovno odkritje preteklosti.
Spodkopavanje medijev s filmi found footage

I
Film ni nikoli dovolj prodrl v zavest umetniškega in medijskega sveta. 1

Morda se bo razcvetel sedaj, na jesen, ko mu voda teče v grlo vsaj na ravni materialne in tehnične osnove – vsaj kar zadeva recepcijo: medtem ko postaja snemanje 16 milimetrskih filmov v tako imenovani digitalni dobi čedalje težje, dražje in kratko malo nesmiselno, če že ne kar nemogoče – da o izumirajočem formatu super 8 sploh ne govorimo –, zbujajo avantgardistični filmi vse več pozornosti, in to ne le na specializiranih festivalih. Umetnostne ustanove poleg svojih tradicionalnih programov, ki so še vedno usmerjeni pretežno v razstavljanje objektov, čedalje pogosteje organizirajo filmske projekcije.

Prireditve ob stoletnici filma so pokazale, da je filmska zgodovina do avantgardnih filmov še vedno zelo mačehovska. Pri tem prav nič ne pomaga, če Jonas Mekas, očak New American Cinema, ostro, a vendar komaj zaznavno opozarja, da film ni star 100 let, temveč komaj 75, saj je kot umetniška oblika nastal šele z avantgardami zgodnjih dvajsetih let (in z izumom 16mm formata leta 1923). Po drugi strani umetniki in umetnostni zgodovinarji vse prepogosto prezrejo, da se tesna povezava med (avantgardističnim) filmom in umetnostjo – s filmom kot samostojnim umetniškim medijem so se ukvarjali predvsem likovniki (Ray, Leger, Richter, Ruttmann itn.) – tudi v naslednjih desetletjih ni zrahljala. Eden izmed razlogov je morda zgodovinsko dejstvo, da je polom antiumetniškega projekta, t.j. prenosa umetnosti v življenje 2 , ki so ga zastavile avantgarde, predvsem dadaisti, v dvajsetih letih, sledilo umeščanje antiumetnosti v umetnostne ustanove in na umetnostnii trg, pri tem pa je ostalo na cesti vse, česar ustanove in trg niso mogli brez težav posrkati. Na nobenem drugem področju to ni tako očitno kot prav pri (umetniškem) filmu, katerega dilema je na eni strani zvestoba tradicionalnemu pojmu umetniškega dela, na drugi pa dejstvo, da filmska umetnost pravzaprav ne pozna (enkratnih) umetniških objektov. Poenostavljena, a vendar točna je ugotovitev, da avantgardističnemu filmu prav njegova nekomercialnost, netržnost, ki potrjuje njegovo umetniškost in ga ločuje od industrijskih proizvodov v istem mediju, preprečuje prodor v umetnostne ustanove.

Zgodovina vsekakor priča, da se umetnostni svet – pa naj bodo razlogi takšni ali drugačni – zanima za avantgardistične filme le občasno, pogosto morda le zaradi modnih muh. Čeprav so tudi po koncu dvajsetih let tega stoletja mnogi pomembni ustvarjalci avantgardističnih filmov izšli iz drugih umetniških področij, veljajo danes za filmske ustvarjalce in ne za umetnike in tudi njihovih del ne štejejo za umetnost, kakor je še leta 1989 ugotavljala Birgit Hein. 3 Če se umetnostni svet sedaj bolj zanima za filme, lahko le upamo, da pri tem ne gre za zakasnelo, umetnostnozgodovinsko zanimanje, ki napoveduje muzealizacijo umetniške oblike, ki je tam, kjer je še živa, še vedno nihče ne ceni. Umetniški film, ki bi bil kontekstualiziran in vpet v razstavni projekt sodobne umetnosti tako kot se to dogaja pri projektu Medij v mediju, je danes žal še vedno redek pojav. Čeprav napeti odnosi med avantgardističnim filmom, umetnostjo in kinom ponujajo še obilo snovi za razmislek, se bomo na tem mestu posvetili pričujoči razstavi in izbranim filmom. Da pa ne bi prišlo do nesporazumov, naj še enkrat poudarim, da pri tej problematiki ne gre za estetsko uvrščanje avantgardističnih filmov med "umetnost in komercialo" (to bi bilo drugo poglavje), temveč za slabe institucionalne razmere. Andy Warhol: Toda, ali ne razumete? Ti filmi so umetnost! 4

drug del