Dejavnosti naše vrste so že od prvega protohominidovega stika z zunanjo stvarnostjo povezane z uporabo medijev, tako kot je prvi udarec s palico po nekom ali nečem vzpostavil povezavo med človekom in tehnologijo. Poglejmo, kaj je novega.
V dvajsetem stoletju so se številni umetniki in misleci ukvarjali z razmerjem med ustvarjalnim posameznikom in tehnologijo, ki jo ta uporablja za prenos pomenov. Ta dilema je po eni strani zahtevala novo razumevanje delovanja same umetnosti, po drugi pa globlje razumevanje družbenega, ideološkega in političnega vpliva tehnologije in medijev. Tako danes pravimo, da je umetnost dvotočkovna komunikacija, ki jo omogoča posredovanje medija. Na eni strani imamo umetnika (kot družba imenuje ustvarjanlega posameznika, ki se ukvarja z ustvarjanjem neuporabnih predmetov ali postopkov), na drugi pa neumetnika, osebo, ki ni odgovorna za ta predmet ali postopek.
V umetnostnem sistemu se tega neumetnika imenuje gledalec ali bralec ali obiskovalec kina itn. To deluje tudi obratno, tako da ustvarjalni posameznik zaznava neodgovorno reakcijo neumetnika - ta zaznava je tisto, čemur pravimo umetnost in kar izloča koncept umetniškega dela. No, taka je, na kratko, umetnost per se videti danes. Vprašanje tehnologije se zdi bolj zapleteno, tako kot se je filozofom osemnajstega stoletja zdela zapletena narava, kot pravi Andreas Broeckmann. Kljub vsemu pa lahko z gotovostjo rečemo, da so večino tehnoloških inovacij našega hvala-bogu-skoraj-preteklega-stoletja ustvarjalni umetniki skoraj v trenutku sprejeli, najverjetneje zaradi neprimernosti obstoječih medijev za prenos pomenov (hm, spet ta izraz) ali pa, kot je nekoč izjavil Aleksej Šulgin, zaradi degeneriranega in represivnega umetnostnega sistema.
Tako končno pridemo do medijske umetnosti, natančneje do net.arta, kot umetniškemu izražanju na internetu (oz. z njegovo pomočjo) pravi večina udeleženih.
Enkratna situacija iz sanj MarxBenjaminBeuysa, kjer je umetnik lastnik sredstev proizvodnje/razmnoževanja/razpečevanja, je končno tukaj. Drugače od "kamkorder revolucije", ki je namesto demokratizacije umetniške proizvodnje prinesla samo povečanje dobička izdelovalcev strojne opreme in ustvarila novo elito posrednikov, net.art vključuje enkratne možnosti razpečevanja. Tehnologija obstoječih računalniških omrežij omogoča umetniku, da pride do večjega občinstva kot kdaj prej (oz. se nanj vsaj obrne, ne bomo pretiravali), in to z izvirnikom ("avra je šla v nebesa") v nekaj milisekundah, v globalne daljave, brez posrednika. Še več, umetnik ima možnost nenehno posodabljati in spreminjati ustvarjeno. Umetnost brez oprijemljivega dela, umetnost brez stalnega in/ali enkratne izrazne oblike, to je umetnost, ki jo ustvarja net.artist.Priporočeno branje/opazke/pogledi:Ta oblika umetnosti, ki ob tem vključuje še besedilo, slike, zvok in video, je tehnološko laže obvladljiva kot večina hi-tech "računalniških umetnosti" (ha, kot če bi imeli camera.art ali brush.art). V tej podrobnosti je prava prednost net.art pred večino sodobnih umetniških oblik. Na tisoče ljudi, ki ustvarja vsebino omrežja, oponaša televizijo, filmsko industrijo, svet galerij. Te vulgarnosti so vsenavzočne, toda obenem ducati umetnikov iz raznih delov sveta vzdržujejo svoje omrežje zaupanja in darilno gospostvo, in tako kažejo drugo možno umetniško pot. Tehnološka omejitev (v marsičem podobna omejitvam soneta ali haikuja), ki je posledica nujnega minimuma za vzdrževanje omrežij, sili net.artista v ustvarjalnost, ki izloča omenjene imitacije.
To je rezervoar, iz katerega prihaja net.art, oz. kot je nekoč rekel Pit Schultz, "keep it in ascii sublime". <Namesto opombe, bom tukaj povedal, da kanala, skozi katerega "navadni" umetnik posreduje <i>oeuvre</i>, ponavadi ne spremlja povratni kanal, in cela zgodba o umetnosti kot komunikaciji je pravkar v kritičnem prebiranju.> Zelo pomembno je ugotoviti, da ima omrežni umetnik opraviti s težavami/prednostmi (ne)označevalnega konteksta. Kot je splošno znano, nekateri čudaki ustvarjajo vizualno/gledališko/besedno umetnost, ki ne ustreza galerijam/odrom/knjigam in ki ji umetnostni birokrati ponavadi rečejo negalerijska dela, paraliterarni pojavi ali off-teater. Ta dela ponavadi govorijo tudi o umetnostnih sistemih, zgrajenih na individualnih izbirah izražanja, in pogosto je namen umetnikov ravno ta, da se jih ne da klasificirati po znanih umetnostnozgodovinskih razvrstitvah. Internet je videti kot primerno okolje za to vrsto umetnikov in pomanjkanje opisnih znakov (žal, nad animiranim GIF-om žal ni napisa "galerija", pod e-poštno povestjo ni ugledne kritike...) pomaga pri strategijah, kot so medijske prevare, culture jamming in podobno.
In zdaj, po vsem tem, je čas, da povem, da je naslov kratkega besedila pravzaprav "Odgovornost umetnosti v dobi omrežne digitalne reprodukcije", le da nisem hotel, da bi bilo to preveč očitno.
Vuk Ćosić
ZKP vols. 1, 2, 3; uredila Pit Schultz in Geert Lovink, Amsterdam, Madrid, Budapest, 1996
ZKP 3.2.1; uredil V.C. Ljubljana, 1996
The Electronic Disturbance, Critical Art Esemble, Autonomedia, 1994
http://www.ljudmila.org/fresh.htm
© 1996 The Kiplinger Washington Editors Inc.
Distributed by the New York Times Syndicate