Barbara Borčić
Manifesta 3 v razmerju do gostitelja Ljubljane in njene sodobne likovne scene
 
Verjetno ga ni protagonista sodobne umetnosti na Slovenskem, ki ga ne bi tako ali drugače vznemirilo dejstvo, da bo leta 2000 v Ljubljani doslej pri nas največja in najpomembnejša mednarodna razstava sodobne likovne umetnosti.
Sicer pa je bila Manifesta že od samega začetka v našem prostoru navzoča bolj kot katera koli druga velika mednarodna razstava. Že leto pred prvo razstavo - 1995 - je prva postava kustosov v sodelovanju s SCCA-Ljubljana priredila t. i. Open house, pogovor z lokalnimi protagonisti in sprejem za širšo strokovno javnost. Ti pogovori s protagonisti različnih praks in področij v njihovih domačih okoljih so bili za kustose del procesa, v okviru katerega so oblikovali koncept Manifeste 1. Na ljubljanski Open house so predstavili razlikovalne poteze svoje metode in zavest o lastni družbeni odgovornosti in etični zavezanosti dela utemeljili zlasti v intenzivnih terenskih raziskavah - v neposrednih kontaktih in upoštevaje lokalne specifike - v iskanju strukture, ki ne bi temeljila na razmerjih moči in v katerih umetniki ne bi bili zgolj igralci v rokah kustosov, in načinov, s katerimi bi uspešno prestavili kontekst posamičnih umetniških del na razstavo. Odprta struktura in laboratorijski proces torej, hkrati pa povezovanje z lokalno skupnostjo mesta gostitelja.

Napoved Manifeste 3 v Ljubljani(1) je bila v slovenskem prostoru sprejeta predvsem pozitivno - kot velika priložnost in pomembna izkušnja, vmes pa se je prikradel tudi strah, da ne bi bila to še ena izgubljena priložnost. Odločitev slovenske države, da to prireditev sprejme in podpre, pa smo razumeli kot kazalec, da je kulturna politika naklonjena sodobnim umetniškim praksam. Tudi SCCA-Ljubljana, ki je z Manifesto sodeloval že pri prejšnjih izdajah in sofinanciral projekte izbranih umetnikov, se je bil pripravljen vplesti "brez vnaprejšnjega zavračanja ali nekritičnega sprejemanja". Kljub iniciativam(2) in poskusom, da se aktivneje vključimo v oblikovanje programske politike Manifeste 3 v okviru nacionalnega svetovalnega telesa, posebno pri razvijanju in izvedbi specifičnega, iz lokalne scene iniciranega projekta(3) v okviru Manifeste 3, smo ostajali zunaj "igre". Po ponovnem premisleku smo svojo pozicijo "outsiderjev" zlahka prepoznali kot prednost, še zlasti v luči skorajšnje osamosvojitve od Zavoda za odprto družbo-Slovenija. V novi situaciji je naš raziskovalni projekt Manifesta na domačem pragu v sodelovanju z zunanjimi sodelavci začenjal dobivati konkretnejšo obliko. Na delovnih sestankih smo ga koncipirali kot projekt opazovanja in analize konkretne dinamike in učinkov, ki jih je in jih bo ob prihodu v Ljubljano sprožila doslej največja mednarodna razstava sodobne umetnosti in hkrati analize mehanizmov umetnostnega sistema na delu, pa tudi konkretnih umetniških del na Manifesti 3. Osnovno izhodišče pri koncipiranju projekta je bila metafora Manifeste kot parazita: Manifesta 3 bo v našem prostoru vzpostavila svoj model funkcioniranja in postavila svoja pravila, izkoristila bo svojega gostitelja - Ljubljano z vsemi potenciali, ki bodo na voljo: strokovne, organizacijske, finančne, prostorske, ... - pričakuje pa tudi sodelovanje lokalnih protagonistov iz sveta sodobne umetnosti. Pri tem pa prostor, kjer bo gostovala, ne bo mogel bistveno določati in sooblikovati same Manifeste 3. Januarja 1999 smo dokončno izoblikovali konceptualna izhodišča, metodo dela in terminski plan raziskovalnega projekta Manifesta na domačem pragu, ki ga je 28. februarja 1999 v okviru regionalnega programa Mreže Sorosovih centrov za sodobne umetnosti Research & Education in Contemporary Art in the Region odobrila mednarodna komisija.

Manifesta na domačem pragu, katere del je tudi gradivo, objavljeno v pričujoči prvi številki publikacije platformaSCCA, je učinek dogodkov, povezanih s prihodom Manifeste 3 v Ljubljano, hkrati pa nanje tudi neizogibno vpliva. V okviru raziskovalnega projekta smo se spraševali tudi o smiselnosti nekritičnega sprejemanja umetnostnega sistema, kakršen se je v zadnjih desetletjih uveljavil v zahodnem svetu in o naši lastni vlogi v njem. Zato raziskovani projekt nima toliko opraviti z Manifesto, kolikor z nami samimi - s SCCA-Ljubljana in s slovensko likovno sceno. Skozi opazovanje Manifeste opazujemo tudi sebe. Manifesta nam rabi za "drugega", v razmerju do katerega se lahko vidimo bolj jasno. Zdi pa se nam pomembno, v nadaljevanju s projektom preseči zgolj raven “objektivnega” arhiviranja, mapiranja in analiziranja obstoječega stanja stvari.

Zanima nas, ali so v slovenskem prostoru potenciali, ki poskušajo vpeljati drugačne modele delovanja in povezovanja, in ali imajo ambicijo, da bi s svojimi specifičnostmi, izhajajočimi iz razmer produkcije in lastnih izkušenj, poskušati sooblikovati mednarodni umetnostni sistem. Manifesta 3 je na lokalno sceno delovala kot močan sprožilec pričakovanj, reagiranj, razmišljanj, vendar znakov skupne akcije ali projekta ni bilo.(4) Skozi pogovore smo poskušali detektirati punkte, kjer se generira (samo)kritično razmišljanje, kaj so še smiselne taktike delovanja v svetu umetnosti, najti stične točke, jih narediti vidne in s tem okrepiti. Zbirali smo podatke o tem, kateri projekti bodo v času Manifeste 3 realizirani na lokalnem prizorišču. Zanimali so nas zlasti tisti, ki so koncipirani bodisi skozi kritično refleksijo ustroja in smiselnosti take velike prireditve, bodisi Manifeste in tokratne teme Manifeste 3, katere del je tudi deklarativno sklicevanje kustosov na povezovanje z lokalno sceno in njihovega javnega poziva k sodelovanju. Z zbranimi izjavami "za vnazaj" nekaterih protagonistov predstavljamo primerjavo med vnaprejšnjimi pričakovanji in poznejšimi izkušnjami, tudi zato da bi bile posamične pozicije jasnejše in razmerja razvidnejša.

opombe:
1. Prvi uradni dogodek v zvezi z kandidaturo mesta Ljubljane za gostiteljico Manifeste 3 je bila okrogla miza s člani Mednarodnega odbora Manifeste v Moderni galeriji 3. novembra 1998. Kmalu za tem sta bila Ljubljana kot gostiteljica in Igor Zabel kot koordinator uradno potrjena, odločitev pa je kot razveseljivo komentirala državna sekretarka Ministrstva za kulturo Majda Širca, češ da je "slovenska prestolnica izpričala svojo kredibilnost in dovolj jasno izoblikovala navzočnost na evropskem likovnem zemljevidu" (Delo, 28. 11. 1998).
2. Denimo, na sestanku s predstavniki Ministrstva za kulturo dne 16. novembra 1998 ali v pogovorih s koordinatorjem M3.
3. Kot primer smo, denimo, poznali paralelni in povezovalni projekt lokalne likovne scene na Manifesti 1, ki ga je z imenom NEsTWORK koncipirala skupina roterdamskih umetnikov, vključila v svoj program in finančno podprla pa ga je sama Manifesta 1.
4. Srečanje v Galeriji P74 v Šentvidu, ki ga je 17. decembra pripravil njen vodja Tadej Pogačar, sam tudi sodelujoči umetnik na M1 in hkrati tudi gost umetniške iniciative B.a.d. v okviru projekta NEsTWORK v Rotterdamu, je vnaprej obetal tudi možnost dogovarjanja o skupnen projektu. Ker zapisnik ne obstaja, lahko tukaj osnovne značilnosti srečanja obnovimo po poročilu Alenke Pirman, ki se ga je udeležila kot predstavnica SCCA-Ljubljana. Po spominu sodelujočih so se srečanja udeležili še Gregor Podnar, umetniški vodja Galerije Škuc, Anja Golec, njegova asistentka, Jurij Krpan, umetniški vodja Galerije Š.O.U. Kapelica, Miran Mohar, član skupine Irwin, Marjetica Potrč, umetnica, Jože Barši, umetnik in Igor Zabel, takrat že koordinator M3. Pogovor, na katerem so posamezni akterji izrekli svoja pričakovanja, želje in zahteve v zvezi z M3, se ni dotaknil koncipiranja skupnega projekta. Osredotočil se je na polemiko o neizdelani slovenski kulturni politiki in nezadostni umetnostni infrastrukturi. Pogovor je zato dokaj jasno pokazal, da se od M3 na lokalni ravni pričakuje veliko, tudi tisto, kar država sama dotlej ni zmogla - namreč, da bo spodbudila ali kar razrešila zagate nacionalnega kulturnega programa in s tem pripomogla k izoblikovanju transparentnega sistema kulturne politike in sistemskega financiranja z jasnimi pravili, do katerih je aktualna sodobna umetniška praksa glede na raven svoje kvalitete in odmevnosti tudi upravičena.

 
 

back