| Gregor Podnar, Galerija Škuc | |
| intervju, 2. 6. 2000 | |
|
Galerija Škuc , Stari trg 21, Ljubljana |
|
| Kakšna bo tema Manifeste 3, kdo bodo kustosi
…, na srečanju na Prušnikovi še ni bilo jasno, zato tudi pričakovanja
niso bila povsem konkretna. Pričakovali pa smo, da bo, kot je običaj pri
olimpijskih igrah, gostujoča prireditev prinesla nekatere koristi tudi
prizorišču - v tem primeru ljubljanskemu likovnemu prizorišču. Namen srečanja je bil konstruktivne narave, nismo bili odklonilni do Manifeste. Želeli smo pokazati pripravljenost za sodelovanje tako s kustosi in organizatorji kot med sabo. Pomembna je bila kolegialnost. Na Prušnikovi smo se zbrali predvsem, da bi ugotovili izhodišča in možne načine sodelovanja prisotnih. Pogovarjali smo se, kako se lahko pripravimo na gostovanje velike mednarodne likovne prireditve, ki bi jo lahko izkoristili kot instrument v boju za boljšo infrastrukturo v umetnostnem sistemu na Slovenskem. S tem mislim predvsem na boljše pogoje produkcije ter na (kulturno) politiko, ki bi jasno izražala svoje politične odločitve in cilje, s katerimi bi se lahko na demokratičen način spopadali. Odločitev, da bo M3 gostovala v Ljubljani, smo razumeli kot dokaz, da obstaja politična volja, ki je naklonjena sodobni umetnosti, in da se bodo razmere na tem področju začele urejati. Vendar pa se je to pokazalo za iluzorno. Naše upanje, povezano z gostovanjem Manifeste, se je sedaj razblinilo. Vedno bolj sem prepričan, da je gostovanje M3 v Ljubljani zgolj politična gesta, vezana na željo po približevanju Slovenije Evropski uniji. To trditev povezujem z dejstvom, da se prireditev in ljubljanska likovna scena dejansko nista povezali. Odgovornost za to pripisujem predvsem nosilcem projekta (Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana), ki takega povezovanja niso finančno stimulirali. Gostovanje M3 ni spodbudilo, da bi bilo za lokalno likovno sceno na voljo več denarja, da bi se lahko vzporedno z M3 vsaj predstavila, če že ne tudi dolgoročno okrepila. Nasprotno, z gostovanjem M3 se je situacija še poslabšala. Galerija Škuc je letos dobila manj denarja kot prejšnja leta in smo na robu obstoja. Vendar pa mislim, da denar tu ni ključno vprašanje. Če je bil leta '97 Evropski mesec kulture podprt s 5 milijoni nemških mark, M3 pa je do sedaj ocenjena na 1,6 milijona nemških mark, je to po mojem bolj vprašanje politične volje kot pa denarja. Menim, da dejansko povezovanje prireditve in lokalne likovne scene prirediteljev oziroma financerjev ne zanima, ker bi to pomenilo tudi simbolno potrditev dosedanjega dela lokalne likovne scene. Kulturni tradicionalisti, ki so povezani z oblastjo, ne želijo deliti simbolnih vrednot z mednarodno naravnano sodobno likovno umetnostjo, ki jo še vedno razumejo kot »alternativo« »visoki nacionalni umetnosti« (ki jo predstavljajo postsocialistične kulturne institucije). Res pa je tudi, da so kustosi M3 zvedli povezovanje z lokalno likovno sceno predvsem na sodelovanje štirih slovenskih umetnikov na razstavi in da se tako skuša vzpostaviti stik z lokalno sceno predvsem skozi govor »umetnosti«. Če je to za izjavo M3 o povezovanju z lokalnim kontekstom dovolj, bomo videli na sami razstavi. Prav tako tudi vključevanje tekstov slovenskih mislecev in umetnikov v časopis Manifeste 3 ne zadostuje za izjavo kustosov M3 o povezovanju z lokalno kulturno in družbeno-politično situacijo in tudi dvomim, da bi se sami pisci s to izjavo kustosov strinjali. |
|