Jurij Krpan, Galerija Kapelica | |
intervju, 1. 6. 2000 | |
Galerija Kapelica , Kersnikova 4, Ljubljana |
|
Ko smo zvedeli, da bo Manifesta 3 gostovala v
Ljubljani, smo bili predstavniki nekomercialnih galerij, ki zastopamo in
predstavljamo sodobne umetnostne prakse (s tem mislim predvsem Galerijo Škuc
in Kapelico, delno tudi Galerijo P74 in Moderno galerijo), začudeni in
veseli obenem. Menili smo, da se je država očitno odločila poravnati
simbolni dolg do nas ter tako podeliti legitimnost našemu delovanju, s
tem pa tudi umetniškim praksam, ki smo jim zavezani. Z razgovorom na Prušnikovi
smo poskušali odkriti načine sodelovanja med prireditvijo in nami, saj
smo verjeli, da gostovanje Manifeste 3 ne bo moglo iti mimo nas, ki
generiramo prostor sodobnih umetnostnih praks v Ljubljani in ki bi s
svojimi izkušnjami in strokovnostjo lahko prispevali h kakovosti
prireditve same. Pri tem nas je vodila misel, da bi po koncu prireditve od
tega dogodka tukaj tudi nekaj ostalo - infrastrukturno, v povezavah,
predvsem pa afirmativno. Pričakovali smo, da bo država naklonjenost do
sodobne umetnosti, ki jo je pokazala z odločitvijo o gostovanju
Manifeste, dopolnila še z oblikovanjem kulturne politike, ki bi sodobni
umetnosti omogočila obstoj in razvoj. Danes pa je situacija taka, da sta
tako Škuc kot Kapelica tik pred tem, da izdihneta, čeprav imamo še
veliko za povedati. Tudi izjava Manifeste 3 o povezovanju z lokalno sceno je ostala le na deklarativni ravni. Prvi prospekt Manifeste 3 pravi, da se bo prireditev dogajala po vseh prostorih v Ljubljani, vključena pa nista ne Kapelica in ne Škuc, kar je očitna potlačitev. Glede na to, da se bo prireditev dogajala tudi v Moderni in drugih galerijah, ne vem, zakaj ta dva prostora nista primerna. Zaradi vsebinske sorodnosti, ki smo jih prepoznali med Manifesto in našim delovanjem, smo pričakovali, da se bo med nami razvilo vzajemno sodelovanje - da bodo kustosi izhajali iz stanja na lokalni ravni in ga s prireditvijo še obogatili. Na primer, kustosi bi se pri predstavljanju performansa lahko za pomoč lokalne scene obrnili tja, kjer je tovrstna platforma že postavljena, kjer sta publika in infrastruktura vzpostavljeni in kjer je že dan neki simbolni okvir. Manifesta bi lahko vse to še potencirala, obogatila. To bi bilo po mojem izhajanje iz prostora, ne pa da se stvari delajo na novo, za enkratno priložnost. Ob vsem tem smo sprva razmišljali, da bi v času Manifeste 3 pripravili neki vzporeden dogodek in opozorili na dejansko stanje pri nas na področju sodobne umetnosti. Vendar smo iz povsem marketinškega vidika opustili to idejo, saj ta poteza ne bi imela pravega učinka. Ljudem, ki bodo prišli v Ljubljano zaradi Manifeste, bi bilo nesmiselno prodajati neke lokalne travme. To ne bi bilo produktivno, saj zunaj - v tujini - prireditev kljub vsemu velja za kvalitetno, plemenski, antropološki momenti znotraj lokalne likovne scene pa so za tujce irelevantni. Mislim, da je največ, kar lahko naredimo, to, da v galeriji predstavimo program, ki ga že tako ali tako delamo in ne nekega partikularnega projekta. Največja kvaliteta, ki jo lahko pokažemo, je proces, kontinuiteta. Zato bomo v Kapelici v času Manifeste 3 predstavljali svoj program naprej nemoteno. |
|