| Tadej Pogačar, Galerija P47 |
| e-mail intervju, junij 2000 |
|
Galerija P47, Prušnikova 74, Ljubljana |
| Kaj lahko mala in občutljiva umetnostna scena pričakuje
od velike mednarodne manifestacije za sodobno umetnost? Ko je bila konec novembra 1998 objavljena vest, da bo Ljubljana gostila Manifesto 3, je bilo med protagonisti sodobne likovne scene v Ljubljani po eni strani čutiti evforičnost, po drugi pa zadržanost in zaskrbljenost, ki sta izvirali predvsem iz še ne povsem pozabljene slabe izkušje z Evropskim mesecem kulture. Kaj storiti, da vse skupaj ne bo le labodji spev podhranjene lokalne vizualne scene? Prvi sestanek, ki sem ga sklical na Prušikovi 74 je bil namenjen predvsem vprašanjem, kaj lahko Manifesta sploh prinese (kot spodbuda ter katere simbolne in materialne koristi) lokalni umetnostni sceni, ki deluje brez primerne strukture ter tudi poskusu strnitve lastnih vrst. Preverili naj bi možnosti oblikovanja neke neformalne skupine umetnikov, galeristov in kustosov, ki bi v času M3 zastopala in predstavljala ljubljansko likovno sceno. Pri tem sem izhajal iz lastne izkušnje sodelovanja na Manifesti 1, v okviru katere je umetniški kolektiv B.a.d. izpeljal soroden projekt, ki pa je bil finančno izredno dobro podprt s strani mestnih oblasti in Manifeste 1, osnoven koncept katere je bil prav razvijanje skupinskih projektov in sodelovanja. Pogovor na sestanku na Prušnikovi se je od same Manifeste odmaknil k bolj splošnim problemom, s katerimi se neprofitne ustanove in posamezniki, ki delujemo na področju sodobne umetnosti v Sloveniji nenehno soočamo. Manifesta je bila v bistvu bolj izgovor, sprožilec, da se začnemo med seboj sploh pogovarjati, da se začne vzpostavljati neka raven samozavedanja, sodelovanja in navsezadnje tudi oblikovanja samozavesti lokalne umetnostne scene. Pogovor je pokazal na nujnost aktivnejšega sodelovanja neprofitnih umetniških centrov, hkrati pa tudi njihovega skupnega nastopanja navzven. S tem se je pokazal pomen sestankov "od spodaj", v bazi, ki je po mojem mnenju v tem, da v državi, ki nima oblikovanih jasnih vizij in vzpostavljenih struktur delovanja na področju sodobne kulture, začnemo sami oblikovati predloge, ki zadevajo kulturno politiko. Kar zadeva Manifesto 3 in njeno sodelovanje z lokalno sceno, bi seveda morala jasna pobuda in interes priti tudi z njihove strani, obenem pa bi moralo tudi mesto zagotoviti izdatna finančna sredstva za neformalne pobude in neprofitne ustanove, ki se ukvarjajo s sodobno umetnostjo. Razstava "Panoramika", ki je na ogled v galeriji P74 do 3. julija 2000 je del ciklusa "Dialogi/Konfrontacije", ki smo ga pripravili kot vzporednico Manifesti 3. Če se Manifesta ukvarja z mejo in obrambnimi strategijami, se ta razstava ukvarja z osebnim panoramskim pogledom, ki je navadno predhoden postavljanju določenih mej. Predstavljamo mlado umetnico in projekt, ki je umetniška kolaboracija. Mislim, da je v tem smislu razstava tipična za vsebinsko linijo, ki jo P74 vozi zadnja tri leta. |