Alenka Pirman

PRIDNI V ČASU IN PROSTORU

All you need is a desire for a better life and a willingness to work for it.⁽¹⁾

Joost Conijn je 29-letni Nizozemec, ki rad potuje. Še več -prevozno sredstvo si rad izdela kar sam. Lani je, na primer, več mesecev gradil letalo in ga nato razstavil na strehi De Fabriek v Eindhovnu. Potem ga je odpeljal v Saharo in tam poletel. Joost Conijn je umetnik. Potek izdelave, potovanje v Maroko in poletavanje po puščavi je s pomočjo sodelavcev zabeležil v 28-minutnem videodokumentarcu Letalo. Tega smo si lahko ogledali na velikem platnu v Moderni galeriji.

Paavo Rahkonen je 69-letni Američan finskega rodu, ki si je dve desetletji želel zapustiti Zemljo. Svoje samotarsko življenje je posvetil pripravam na polet v vesolje. Razvijal je projektile in raketno gorivo in pri slednjem sodeloval tudi z NASA. Razvoj vesoljske tehnike ga je prehitel, v letu, ko je človek prvikrat stopil na Luno, je Rahkonen spoznal, da mu je spodletelo. Paavo Rahkonen ni umetnik. Njegovo zgodbo je na video (30 minut) posnel finski umetnik Veli Granö in jo naslovil Nenavadno sporočilo z druge zvezde. Gledali smo jo na televizorju v Mednarodnem grafičnem likovnem centru.

STRAN!

Že puščavski očetje so imeli družbo “za ladjo, ki je doživela brodolom in s katere mora vsak posameznik plavati, da bi si rešil življenje. Ti možje so bili prepričani, da je pasivno sprejemanje načel in vrednot družbe, v kateri so živeli, ter prepuščanje tem načelom in vrednotam -popolna katastrofa”. ⁽²⁾ “Odraščal sem med svetovno vojno,” pripoveduje Paavo, “ljudje so se med seboj pobijali, kolikor so se le mogli, krogle, bombe. Uničena cela mesta in družine ... Mama in oče sta se nenehno prepirala. In mislil sem, da je svet napolnjen s sovraštvom in vojno, tako sem odrastel ... Bilo je leta 1945. Bil sem na poti v šolo, v podzemni. Ljudje so nosili časopise in na naslovnici New York Daily News je pisalo: ‘Atomska bomba odvržena na Japonsko’. Celo mesto je bilo uničeno. Mislil sem si, da so zdaj ti nori ljudje, ki so se razvili iz opic, iznašli način, kako pomoriti vse ljudi na Zemlji ... Ko bi le lahko našel drug planet v vesolju, kjer bi ljudje lahko živeli v miru, bi šel tja”. ⁽³)
Po spoznanju nastopi trenutek odločitve. Conijna in Rahkonena povezuje odločitev za trdo asketsko delo, ki temelji na lastni iznajdljivosti in le občasni pomoči “od zunaj”. Oba sta svoje izume in konstrukcije preizkušala v puščavi in zato porabila epsko količino časa.
Toda -če smo s pridom zanemarili prodiranje v vzroke pojava, ki ga lahko že tisočletja poimenujemo “brodolom družbe”, lahko prav tako s pridom zanemarimo tudi vzroke, zakaj ljudje “plavamo”, tako ali drugače (recimo po Mertonovi lestvici petih možnosti(⁴⁾). Nadaljujmo raje s čudenjem brezprizivnemu, “nekontroliranemu” (kot pravi Conijn) stremljenju, ki žene naša junaka v pionirska dejanja: Conijna, da cele mesece izdeluje prevozne objekte in z njimi popotuje, in Rahkonena, da si je kot mladenič pred ogledalom prisegel “vesolje je tvoja življenska zgodba” in nato dve desetletji obsedeno razvijal pogonska goriva za rakete.

GRAVITACIJA

 Joost Conijn: Letalo, 2000

Oče je Paava zavrnil, češ da je njegov načrt nor, saj “nam je usojeno, da ostanemo tu spodaj, tu nas zadržuje gravitacija”. Zgodbi o Conijnu in Rahkonenu sta bili vse do Manifeste 3 ločeni tako v času kot v prostoru -in vendar ju povezuje soroden “načrt za življenje” (po Cohenu⁽⁵)). Še več! Oba sta se namreč odločila, premagovati dve sili: gravitacijo in fatalizem.
Pri tem seveda nikakor nista osamljena. Da je premagovanje omenjenih sil ključ do uresničitve najrazličnejših stremljenj, izpričujejo mnogi posamezniki in organizacije iz sveta športa, politike, umetnosti in znanosti. Naj slednje ilustriramo z nekaj primeri iz domačih zabeležk in knjig:

• Vzemimo, na primer, alpinizem. Ne glede na alpinistično panogo, je vsem skupno eno -“priti gor, kar pomeni: doseči cilj in uresničiti hrepenenje, kakršno v tej ali oni obliki obstaja v vsakem človeku”⁽⁶). Dr. Klement Jug pa je verjel, da “prava alpinistika” krepi značaj, “kar ... že tako zahteva s pogumom, požrtvovalnostjo za tovariše, z zvestobo, odpovedovanjem udobnosti in drugim užitkom ter s samohotno disciplino, ki mora pri kulturnem človeku nadomestiti pokorščino”.⁽⁷⁾
• Na dan, ko je na Luni pristal Apollo 12 in je Rahkonen doživel svoj prvi božjastni napad, je skupina navdušencev v Ljubljani ustanovila Astronavtsko raketarski klub Vladimir M. Komarov. Člani so začeli s “samostojno izdelavo modelov raket in vesoljskih plovil. Sprva bolj nagnjeni k eksperimentiranju in preizkušanju najrazličnejših ... modelov raket in raketoplanov ter maket, so se naši raketni modelarji kmalu preusmerili v športno udejstvovanje”.⁽⁸) Klub požrtvovalno in na razne načine popularizira človekovo osvajanje vesolja ter skrbi za prisotnost Slovenije v teh prizadevanjih.⁽⁹⁾
• 20. aprila 1961 je John F. Kennedy svojemu podpredsedniku poslal spomenico, s katero je “pognal v tek zapleteni in težki stroj zveznih odločitev, ki je naposled omogočil ZDA, da so poslale človeka na Luno in zapravile nad 25 milijard dolarjev javnega denarja ...“⁽¹⁰⁾ Osvajanje vesolja je torej uradno postalo prestižni poligon hladne vojne, propagandnega boja med dvema družbenima ureditvama. Rahkonenov načrt je tako prehitela država, v kateri je živel. Ga je pa širokogrudno zaposlila v NASA, da je zanjo razvil gorivo, ki so ga pozneje uporabili za space shuttle.
• Vendar pa osvajanje vesolja ne more biti privilegij svetovnih (vele)sil. Tako za sabo pušča nezapolnjeno vrzel (tako v tehnološkem kot v ekonomsko-političnem smislu) poskus zasebne, komercialne iniciative Nemca Lutza Kaiserja. Kaiser je leta 1971 zasnoval inovativen projekt nizkoproračunskih karseda preprostih lansirnih raket, ki ga je delno subvencionirala država. Po ukinitvi teh sredstev je Kaiser ustanovil delniško družbo OTRAG (Orbital Transport und Raketen AktienGesellschaft), ki je delovala v letih 1974–1987. Opravili so le pet poskusnih izstrelitev in še te v treh državah (Zaire, Libija in Švedska), ki so pod pritiskom ZDA oz. ZSSR (OTRAG so diskreditirali, češ da gre za razvoj skrivnega nemškega orožja) druga za drugo prekinjale pogodbe.
• Se emancipiranost posamezne države res lahko meri tudi z njenim odnosom do osvajanja vesolja? Osmega junija 1998 so v Državici Ptičjestrašilni v Ljubljani pod budnim nadzorom ing. Marka Peljhana izstrelili raketo Monolit. Raketi -izdelala sta jo mlada konstruktorja iz ARK Vladimir M. Komarov! -se po vzletu padalo ni odprlo in pristala je v drevesni krošnji tri vrtove naprej. Kar pa Milene Kosec, državičine uradno pooblaščene posvečenke, ni premotilo in je izstrelitev proglasila za uspešno -doseženo je bilo namreč “strašenje na višjem nivoju”. Premagovanje gravitacije (in potencialno kolonizacijo) vsekakor lahko razumemo kot eno od državi(či)nih svoboščin.⁽¹¹⁾
• In ne le to! Predstavniki gibanja Association of Autonomous Astronauts (Zveze avtonomnih astronavtov, AAA) dodajajo: “Vsak moški in vsaka ženska sta avtonomna astronavta!”⁽¹²⁾ AAA je “prvi neodvisni vesoljski program na svetu, ki temelji na lokalnih skupnostih”, ki naj bi razvile lastna vesoljska plovila in zapustila ta planet. Retorika gibanja je uperjena proti korporacijam in državnim vesoljskim agencijam.⁽¹³) Toda -avtonomni astronavt ne more biti kdorkoli, saj: “Zakaj neki bi šli v vesolje, če bi tam zgolj kopirali razmere, ki že prevladujejo na Zemlji? Saj veste, kakšen smisel neki ima, če greš na Luno in vse, kar tam počneš, je, da zahajaš v McDonalds?”⁽¹⁴⁾ No, Rahkonen bi vsekakor lahko veljal za avantgardo gibanja AAA, čeprav drži, da njihov trenutni adut ni trdo konstruktorsko delo, pač pa domiselni rave partiji.⁽¹⁵⁾
• Človeškega telesa v breztežnostnem prostoru pa le ne gre brezskrbno prepuščati naključju. Petnajstega decembra 1999 je na letalu IL-76MDK skoraj 7 kilometrov nad zemljo potekala modularna akcija v okviru projekta Biomehanika Nordung⁽¹⁶⁾ (mimogrede -v letalu je akciji kot opazovalka prisostvovala tudi predstavnica AAA). Dramski niz je bil osnovan na algoritemskih enačbah in simulacijah širjenja poroznega bloka gobaste kostnine v pogojih mikrogravitacije (s preučevanjem pospešenega izgubljanja kalcija v breztežnostnem prostoru so se, med drugim, ukvarjali že na ruski vesoljski postaji Mir). Zanemarimo na tem mestu “mitsko maso Noordung”⁽¹⁷⁾ in opozorimo na dejstvo, da sta Dragan Živadinov in Peljhanov Zavod Projekt Atol, ki je projekt produciral, lansirala tudi iniciativo za ustanovitev Slovenske vesoljske agencije (ki naj bi “združila znanje s politično voljo in kapitalom, s ciljem vzpostavitve razmer za delovanje države Slovenije v procesih integracije v realnem kozmosu”⁽¹⁸)).

Veli Grano: Nenavadno sporočilo z druge zvezde, 2000

PIONIRSKI DUH

Toda, kot rečeno, nadaljujmo raje s čudenjem! Naša junaka sta se svojih podjetij lotila sama, “ljubiteljsko”, ne oziraje se na (ne)premostljive težave. “Če hočem leteti, začnem delati letalo in se ne sprašujem”⁽¹⁹), pravi Conijn in doda: “Letalo lahko naredi vsak!” Tudi se nista ozirala na avtoritete. Conijn, na primer, ni hotel imeti preveč opravka s profesionalnimi konstruktorji, češ da “ti tako ali tako samo jemljejo pogum”.

V času, ko smo raziskovanje in razvoj te civilizacije že poverili ustreznim institucijam in posameznikom s certifikati, v času, ko je torej postala znanost neprevedljiva v vsakdanji jezik in ko med znanstvenim pogledom in zdravo pametjo vlada nepremostljiv prepad⁽²⁰⁾, si “navadni” ljudje kot sta, na primer, Conijn in Rahkonen –vem, naša junaka prav po nemarnem tlačim v isti koš -privoščijo permanentno individualno delovanje v “pionirsko-izkustvenem duhu” (kar seveda ne pomeni, da za zidovi ustreznih institucij ne izumljajo osupljivo duhovitih, “brikolerskih” naprav -vzemimo za primer samo najnovejši superračunalnik na Kemijskem inštitutu!⁽²¹⁾). Anahronistično? Brezobzirno? Ali pa gre morda za nekakšno avanturistično, a nevsiljivo protopionirstvo brez zavojevalnih ambicij, nekako v stilu glavanskega ljudstva s planeta Sarkaš? (“Glavani so izredno, zelo samobitno ljudstvo, o sebi pravijo: Smo zvedavi, nismo pa radovedni.”⁽²²))

Ko sta Rahkonen in Conijn v življenju naletela na problem, sta se reševanja lotila na svoj način, s taktiko, ki le na videz ustreza opogumljajočemu nagovoru popularnih priročnikov tipa Sam svoj mojster ali Jetzt helfe ich mir selbst. Rahkonen in Conijn se pač nista dosledno držala pravil in sta se prepustila “avtorskemu” zanosu. In čeprav letalo iz odpadkov drugih vozil in raketno gorivo iz domače mešanice ne zbujat zaupanja (“Že navadnim letalom ne zaupajo”, pravi Conijnov zaveznik, “kaj šele temu, ki je bolan na smrt.”) -delujeta! Nič čudnega torej, da Michel de Certeau⁽²³⁾ vidi v “ljudskih” taktikah in vsakdanjih zvijačnih iznajdljivostih tudi poetično dimenzijo.

TRDO DELO

 Joost Cnijn: Letalo, 2000

Priznati moram: pri ljudeh me prostovoljno trdo delo, polno odrekanja in vznesenosti, vedno prevzame.(²⁴⁾ Če ne delamo, sicer imamo čas, ampak reče pa se, da ga zapravljamo. Podobno se lahko izrazimo, če pri svojem delu nismo zadovoljni (časa nimamo, pa še zapravljamo ga).⁽²⁵) Letalo in Nenavadno sporočilo z druge zvezde govorita o delu. O delu, ki uhaja prevladujoči delitvi časa. Conijn in Rahkonen opisanega dela ne opravljata poklicno (čeprav se pri slednjem -zaradi akutnih potreb na trgu delovne sile -za krajši čas zgodi tudi to), pa tudi ne v svojem prostem času (za hobi). Njuna nagnjenost k “asketskemu samodiscipliniranju” (Rahkonen, na primer, prizna, da se ni več brigal za denar in ljubezen, torej za “posvetno”) bi bila sumljiva že Lutru, ki je vpeljal poklic (Beruf) kot sredstvo za “sprijaznjenje z danimi življenjskimi razmerami”.⁽²⁶⁾ Na prvi pogled njuno delo niti ni videti posebno dobičkonosno (prej nasprotno) in rezultate tega dela bi le pogojno lahko označili kot funkcionalne: Conijnovo letalo bolj poletava kot leti (med preizkušanjem se pozkaže, da pilot ne more vplivati na smer letenja, in podobno), Rahkonen pa še vedno živi na planetu, ki si ga je tako zelo želel zapustiti.

In vendar sta bila naša junaka v svojih prizadevanjih uspešna!

Umetnikovo letenje po Sahari leta 1999 koketira s slehernim uspešnim pionirskim poletom na svetu (recimo s prvim, tistim, ki sta ga izvedla brata Wright sedemnajstega. decembra 1903 na plaži nedaleč od Kitty Hawka v Severni Karolini). Na hiperkontroliranem evropskem ozemlju je danes seveda težko neopaženo preizkušati letalo, v Sahari pa “tega ljudje ne opazijo” (čeprav je tudi v Maroku tovrstno početje regulirano s predpisi). Puščava je za Conijna “neskončni prostor, svoboda”, nekakšen zasebni zabaviščni park torej. Naš junak še doda, da “doživlja iste občutke, ne glede na to, ali leti 1 centimeter ali pa 30 metrov nad tlemi”. Gravitacija je premagana.

In Rahkonen? Danes bi seveda moral spremeniti svoj evakuacijski načrt, saj vesolje kolonizirajo prav tisti, ki jim je sam hotel ubežati. In vendar se tudi njegova zgodba konča z zmago nad gravitacijo. Eksplozija v laboratoriju pri NASA mu je pustila trajne posledice. Vrstili so se božjastni napadi, ki so mu preprečili nadaljnje delo. Nekega dne, ko je doma razočaran spoznal, da mu je spodletelo, ga je obiskal sveti duh, mu vzel dušo iz telesa in ga popeljal s sabo v temno nebo. Dogodek ga je tako prevzel, da je izjavil: “Človekovi možgani ne morejo doumeti, kako čudovito je tam, od koder prihaja Bog.”

Trdo človekovo delo, katerega cilj je premagovanje gravitacije, lahko torej definiramo kot alkimistični proces, pri katerem prvotni cilj postopoma nadvlada resnični cilj: izsiliti transcendenčno izkušnjo.

Odrešitev pride s pridnostjo ali pa je sploh ni!

Veli Grano: Nenavadno sporočilo z druge zvezde, 2000

Dopolnila, opombe in viri: