Jože Barši in Marjetica Potrč

Dokumentarni video in Manifesta 3

DISPLACEMENT

in zvenelo je precej eksotično. Sedaj zveni izrabljeno. Najbrž zato, ker to živimo. Tega, kar živiš, ne komentiraš kaj posebno. To kar je. V videih M 3 mi je všeč prav občutek neposrednosti, neobremenjeni so. Ni treba gledati tega, kar naj bi bilo, in ne tega, kar je bilo in kar naj bi moral pogrešati. Videi kažejo tukaj in sedaj. Enostavno jih je gledati in tudi narejeni so enostavno. Nobenega konstruiranja, avtor je držal kamero v roki ali jo je pustil na stojalu, mogoče celo na mizi pred obrazom hčere, sem pomislil, ko sem poslušal Albanian Stories.

Adrian Paci: Albanske zgodbe / Albanian stories, 1997

ZGODBE

tečejo, ti sediš in poslušaš. Vseeno je, kdaj se usedeš na klop, nekje na sredi videa je čisto v redu. Da me zgodba ne podučuje, je dobro. Ne maram gledati še enkrat Turbulent, videa Shirin Neshat, ki me s poetično vztrajnostjo napeljuje na to, kaj si Zahod misli o Iranu. Ta oddaljeni pogled poznam in zdi se mi dolgočasen in preživet. Ne verjamem, da je treba govoriti o ženskah v Iranu na ta način. Ne teza - antiteza, raje bi videl kakšne druge podobe in poslušal druge zgodbe. Pred kratkim sem videl oddajo o sodobnih iranskih ženskah, ki jo je naredila Christiane Amanpour, reporterka

CNN

- prav tako iranskega rodu kot Shirin Neshat. Kaže ženske - ne ženske, kaže posameznice. Doma je ta posameznica taka, kot da bi bila kje v New Yorku. Ko gre ven, si nadene čador, se spremeni. To mi je bilo všeč pri tej oddaji: eno z drugim in ne eno proti drugemu. Nič ne izgine nikamor, vse se spreminja. Transformacija je OK, trda dejstva so dolgčas. Trda so prav zaradi tega, ker so v večni opoziciji, proti čemerkoli pač. Turbulent kaže na enem ekranu žensko, na drugem moškega, v opoziciji, ne v dialogu. Tako gre: ženska VS moški, prazno gledališče VS polno gledališče, neartikuliran govor VS artikuliran govor, čador VS civilizirana obleka. Ali, če hočeš: feminizem VS represija nacionalne drzave, Iran VS sodobni svet, mi VS oni. Trda dejstva, lepo umeščena v trdne opozicije. To je bilo že tolikokrat ponovljeno. Ali ni rekel Peter Handke nekaj takega: “The refugees all say the same thing word for word. Is that therefore believable?” in s tem podvomil v tiste interpretacije, ki so nam najbolj pri roki, v medije? Spomnim se, da me je prešinilo, ko sem tako udobno sedel na kavču pred TV in je Shirin razlagala to in ono o Turbulent - da mi naenkrat ni bilo jasno, za kaj gre. Ali je Shirin Neshat naredila Turbulent zato, ker se to od nje

PRIČAKUJE?

Saj to ne more biti njena zgodba. V New Yorku živi že toliko let. Na to sem občutljiv, ta pričakovanja poznam od blizu. Tudi jaz bi lahko kazal vzhodnoevropski kliše - enega pač, možno je izbirati - samo zato, ker sem iz Ljubljane. Če Turbulent torej ni njena zgodba, zakaj nas podučuje o krivicah, ki jih morajo prenašati ženske v iranski družbi? Zakaj ne govori o upanju? Upanje je bolj v mesu kot v mislih, zato ne. Tista ženska na ekranu prav zares ni živa, je to, kar si civilizirani svet misli o njej. Pri Christiane Amanpour so, obratno, ženske žive, kot so živi otroci v videu Amita Gorena Your Nigger Talking. Ko gledam ta video, nimam občutka, da sem kadriran in kader ne pritiska name. Med mano in prizorom ni kamere, jaz sem čisto slučajno tam. Priča sem in poslušam, kaj ima črnec povedati. Nekaj je torej v tem videu, da me bolj prepriča kot Turbulent. Ne morem reči, da je bolj resničen, resničnost je postala skorumpirana beseda. Gre za moje lastno

OKNO,

skozi katero gledam, to, čemur smo včasih posrečeno rekli ekran. Nekje sem prebral, da so v srednjem veku ljudje videli svet skozi biblični tekst. V pogledu nazaj je vedno vse tako transparentno, jasno. Ampak kakšno okno uporabljam danes, zakaj mi je Your Nigger Talking bolj všeč kot Turbulent? Kaj se je spremenilo? Handke je spremembo svojega pogleda skozi okno opisal takole: “[It was] as if I had lost my home [Heimat], which became a state, where there was really only a people and a landscape.”Točno to, tam so le posamezni ljudje, ljudje v pokrajini mest. Rad mislim o ljudeh na ta način. Tu je Handke govoril o Sloveniji, še preden se mu je zgodil Serbenwerk. Pri Handkeju mi je všeč to, da se ne obotavlja pokazati okvira svojega okna, skozi katero gleda svet. V predgovoru h Questioning Through Tears reče, da je knjiga “ … in almost direct correspondence with my notes ...”, kar naj bi nas prepričalo, da je to, kar beremo

PRIČEVANJE -

da se je to, kar beremo, zares zgodilo. Pa vendar je jasno, da je vedel že naprej, kaj bo videl in o čem bo pisal - še preden se je podal z avtom čez Srbijo, zbombardirano od NATA. Berem film, ki teče v njegovi glavi. Resničnost je opisana tam zato, da vidim njegovo okno.

Pri Turbulent je enako, vidim okno Shirin Neshat. V oddaji Christiane Amanpour ga ne vidim - nedvomno zato, ker je blizu mojemu - in potem ga spet vidim pri Performing the Border, videu Ursule Biemann. Ta video je tako novinarski, predvidljiv, je to, čemur smo včasih rekli novinarsko delo. A se spomniš dokumentarnih videov na TV, recimo tistih o evuluciji življenja na Zemlji, ki trajajo navadno pol ure? Ni jim treba slediti, saj že na začetku veš, kako se bodo končali. Enako se mi je zgodilo s Performing the Border. Kljub vsem tem dejstvom, kljub umorjenim in izrabljenim ženskam na ameriško-mehiški meji, me ni pritegnil. Tudi to, da je človeško telo pokazano kot bojno polje, ni pomagalo. Niso manjkali niti detajli, kot recimo tisti, ko mama govori o rdečem puloverju svoje pogrešane hčere.

Poleg tega je vse filozofsko podkrepljeno. Mogoče pa je past ravno v tem, da je avtorica tako zapletena v ves ta arzenal pripomočkov, za katere misli, da so potrebni, da razumem njeno sporočilo. V nasprotju s to strategijo najboljši videi na M 3 zgolj

KAŽEJO

in ne interpretirajo. Bolj ko razmišljam, bolj mi je všeč Your Nigger Talking. Zdi se, kot da ni avtorja za kamero. Oziroma, avtor se ne dela pomembnega. Prav zato je tam tudi več prostora za mojo imaginacijo. Goren me ne podučuje, dogajanje dokumentira, govori mi kot prijatelj čez mizo, blizu je. Pa vendar ne morem reči, da je njegov pogled nedolžen, prav narobe. Your Nigger Talking in še dva druga videa, Albanian Stories Adriana Pacia in After, After Jasmine Žbanić, neposredno izrabijo otroke in njihove

Amit Goren: Tvoj črnuh govori / Your Nigger Talking, 1999

PRAVLJICE.

Zakaj? Ko poslušam pravljico, se spomnim časa, ko sem sam gradil svoje zgodbe. Takrat je bilo moje bivanje v konstantnem dogovarjanju s svetom in moja

DEJSTVA

so bila relativna, bila so mogoče dejstva. Kurosawa je govoril o tem v

RAŠOMONU.

Mož in žena se srečata v gozdu z razbojnikom in naključje hoče, da prav takrat zaveje vetrc in privzigne tančico pred ženinim obrazom tako, da razbojnik za hip uzre njen obraz. Kar sledi, je trdo dejstvo posilstva, ki ga vsak od treh interpretira po svoje. Zgodba filma ni dejstvo - to je pomembno - zgodba filma je relativnost resnice. Kurosawe ni strah horror vacui. Ve, da je dovolj nagovoriti imaginacijo, in pripoved se bo z lahkoto odvila v moji glavi. Podobno je z letenjem v dveh videih, ki dobesedno nagovarjata polet imaginacije. Eden je Airplane Joosta Conijna in drugi je A Message from Another Star, zgodba Velia Granöa o konstruiranju rakete. Kar se tiče trdnih tal, teh v omenjenih videih ni. Vsem zgodbam je skupno, da se igrajo z razseljenostjo, z nestabilnim bivanjem, s

POTOVANJEM,

fizičnim ali imaginarnim. Otroci v Your Nigger Talking so Afričani v Izraelu, deklica v Albanian Stories govori o vmesnem bivanju med Albanijo in Italijo, otroci v After, After govorijo o času med in po bosanski vojni. Letalo v Airplane je treba prepeljati po cesti iz Eidhovena v Maroko, da bi lahko vzletelo, in raketa, ki jo dela finski emigrant v Ameriki, je permanentno v nastajanju. To vmesnost bivanja razumem, to so tudi moje zgodbe. Spadajo k meni, spadajo na ekran moje televizije. Medtem ko pišem, v ozadju rad poslušam televizijske zgodbe. Če mi je kaj všeč, dam bolj naglas, tudi Your Nigger Talking bi dal.

TV EKRAN

je nedvomno pravo mesto, da si ga ogledam. Velike projekcije v zatemnjenih sobanah se mi ne zdijo primerne za predstavitev teh videov. Bolje bi si jih bilo ogledati na posameznih monitorjih v eni ali dveh galerijskih prostorih ali seveda doma. Sedaj sem se spomnil, After, After je bil na M 3 edini video, ki ga je posnela profesionalna režiserka, kar dokazuje, da ni pomembno, kdo si, umetnik, novinar, režiser. Važno je, skozi kakšno okno gledaš svet, kot priča oddaja Christiane Amanpour na CNN. Trda dejstva niso več tako pomembna, kajne? Ne subjekt-objekt, ne individuum, ampak posameznik, ki ve, da črpa iz vezi z družbo. Kot pri Japoncih. Tam pomeni

JAZ

nekaj drugega kakor v zahodni kulturi. Nikoli ne pomeni jaz sam, ampak jaz v družbi z nekom. Posameznik je v zvezi z okoljem, pa naj bo to družina ali podjetje. V japonščini obstaja več besed za jaz in uporabljajo jih v različnih kontekstih. Nekaj podobnega sem videl na dokumentarnih videih na M 3. Pozabljal sem avtorje, bili so v ozadju, včasih popolnoma neopazni. Drugič sem občudoval njihovo posamičnost. Ta ni bila nikoli arogantna, govorila je o tem, kako si lahko sam. Všeč mi je ta razpon, spremenljivost jaza na letošnji Manifesti, razlike med Airplane in Your Nigger Talking. Dobro da tukaj ni bilo trdega videa, narejenega po modelu Turbulent Shirin Neshat. Drži, dobro je razpreti razliko med zahodnim in vzhodnim jazom. Glede Vzhodne Evrope, ta se mi zdi blizu japonski izkušnji, najbrž prav zaradi tega, kar se nam v 20. stoletju ni zgodilo; mislim seveda na individualnost. V tej razliki smo sodobni. Svojega sveta ne gradim na dejstvih, nad vodo me drži inventivnost preživetja, ves ta kaos. Kako se že reče, individualna iniciativa? Na državo tako ne morem računati. Če kar tako brezciljno pogledam današnji svet, je ta videti precej podoben mojemu. Niti najmanj ni podoben, na primer, Švici. Vse skupaj je precej neurejeno, podobno favelam v južnoameriških mestih ali vzhodu Vzhodne Evrope. Matrica sodobnega sveta so mesta in ne strukturiran svet, kot recimo država. Sodobni svet je nekaj podobnega kot pri Handkeju, ostali so le ljudje v pokrajini. Ta misel se mi zdi lahkotna.

Jasmila Žbanić: Potem, potem / After, After, 1997

Vsi citati Petra Handkeja so vzeti iz:
J. S. Marcus: Apocalypse Now, The New York Review of Books, vol. XLVII, No.14, Sept. 21, 2000, str. 80-85.

(Jože Barši - umetnik, profesor na Likovni Akademiji v Ljubljani / Artist, profesor at the Academy of Fine Arts in Ljubljana)

(Marjetica Potrč - umetnica, profesorica na Likovni Akademiji v Ljubljani / Artist, profesor at the Academy of Fine Arts in Ljubljana)