Barbara Borčić in Urša Jurman

Uvodnik

V drugi številki časopisa platformaSCCA še vedno pometamo z raziskovalnim projektom Manifesta na domačem pragu (glej podrobnejšo predstavitev projekta na spletni strani SCCA-Ljubljana: http://www.ljudmila.org/scca).

Po prvi številki, v kateri je bilo v ospredju razmerje med M 3 in Ljubljano kot gostiteljico oziroma njeno sodobno likovno sceno, smo se tokrat osredotočili na analizo tega evropskega bienala za sodobno umetnost in posamičnih umetniških del.

Na velikih razstavah se vse prepogosto zgodi, da so umetniška dela zapostavljena zaradi splošnih ocen prireditve ali pa jih na hitro odpravijo s stereotipnimi, vnaprejšnjimi in površinskimi izjavami o sodobni umetnosti. To se je potrdilo tudi pri M 3, zlasti če upoštevamo odziv v tukajšnjih medijih.

Da bi se pri projektu Manifesta na domačem pragu temu izognili, smo oblikovali skupino za analizo umetniških del, ki jo sestavljajo Alenka Pirman, Marjetica Potrč in Jože Barši, hkrati pa spodbudili tudi pisanje analiz in interpretacij mlajših piscev (glej rubriko Odprta scena).

Tretjo številko časopisa platformaSCCA bomo namenili metodološkim in teoretskim zadregam umetnostne kritike, k čemur so nas napotile zlasti težave pri pisanju o konkretnih umetniških delih, s katerimi se je srečal marsikateri pisec v pričujoči številki, pomanjkanje analitičnih tekstov o sodobnih umetniških delih in projektih pri nas in vtis, ki se mu je v zadnjem času v slovenskem kulturnem prostoru domala nemogoče izogniti: da je umetnost za umetnostno kritiko vse prepogosto priložnost za izražanje partikularnih oziroma osebnih interesov in izgovor za medsebojna obračunavanja.