| Bogdan Lešnik |
|
Fragmenti o teoriji
in ideologiji, zlasti pa o ubogi misli
(Psihoanalitično branje) |
I.
 V
razmerju med ideologijo in teorijo takoj opazimo ključno asimetrijo:
teorija je vedno že v ideološkem polju, ideologija pa ni vedno
predmet teoretske refleksije. Čeprav v drugem (a sorodnem)
pomenu teorija vedno reflektira ideologijo: proizvaja misli,
ki so "smiselne" prav s stališča konkretnih produkcijskih
razmerij (tudi teorijo je treba proizvesti).
II.
Freudova metoda svobodnih asociacij pokaže, da je misel lahko
še tako trivialna (nevroza je malenkostna), neumna (nevroza
poneumlja) ali kako drugače nesprejemljiva (nevroza je izključujoča),
pa vendar nezgrešljivo pripelje k vedno istemu gradivu iz
arhiva nezavednih fantazij, otroških spominov, potlačenih
predstav, zatiranih čustev, zavrtih aktivnosti itn. Iz tega
gradiva Freud - tako rekoč detektivsko, iz "zavržkov
opazovanja" ("Michelangelov Mojzes", str. 222),
torej iz tistega, kar smo vajeni spregledati - rekonstruira
razmerja, ki se v njem reproducirajo. To lahko napravi zato,
ker jih misel obnavlja, tako da je mogoče sklepati na zgodnejša
razmerja iz njihovih poznejših obnovitev - "drugo razmerje
je ponovna uprizoritev prvega na drugem odru" ("Dostojevski
in očetomor", str. 340). V oporo mu je, da so - prav
zato, ker se ponavljajo - številne situacije tipične in predvidljive.
III.
Teza, da misel (ki seveda obsega tudi miselne nize, sekvence)
obnavlja primarna razmerja, izhaja iz kliničnega opazovanja,
ki nas pouči, da intelektualno delo nikoli ni svobodno (izraz
"svobodna asociacija" ne govori o statusu tega,
kar pride človeku na misel, temveč opisuje metodo) in ostane
trajno pripeto na primitivno, infantilno gradivo, ki mu je
zavezano dati glas. Prav tam ima misel svoje primarne vire.
IV.
V Freudovi rabi imajo izrazi primarno, primitivno, infantilno
skupnega referenta - vsi se nanašajo na dogajanje v zgodnjem
otroštvu, nekako do četrtega leta starosti, in čez ta ovinek
opisujejo nekaj aktualnega. Beseda infantilno to stori s svojo
konotacijo; otroško vedenje v poznejših letih deluje otročje.
Podobno kakor primitivno opisuje nekaj, kar naj bi bilo že
preseženo. Primarno pa govori o situaciji iz časa, ko se je
oblikoval ali, kar je tako rekoč sinonim, cepil jaz, in opisuje
pogoje, da bi bila izpolnjena infantilna želja.
V.
Freud takoj ugotovi nekaj presenetljivega. Misli, ki ne ustrezajo
intelektualnim kriterijem, ne glede na to, ali so neresnične
trditve ali zblojene hipoteze, se vsaj po eni potezi ne razlikujejo
od najbolj posrečenih primerkov. V njih ni nič arbitrarnega.
Tudi v svojih najhujših zdrsih misel korektno (dosledno
in po vseh pravilih) zastopa (vertreten) svoje primarne
vire. Nekorektna je lahko le njena racionalna vsebina. Misel
je lahko zmotna, šibka, brez zveze itn.; tako rekoč mora biti,
saj tisto, kar je v prvem koraku storila korektno, zdaj nujno
ovira intelektualno delo.
VI.
Misel potemtakem korektno obnavlja primarna razmerja
in prav to spodnaša njeno racionalno vsebino. Hkrati pa je
racionalna misel edino prizorišče, na katerem je mogoče, evfemistično
rečeno, ceniti korektnost.
VII.
Analitična izkušnja pokaže, da obstajajo povezave, na katere
nikoli ne bi pomislili - ne bi pomislili zato, da bi ostale
pretrgane (cf. "Dostojevski", str. 336, op. 8).
Marsikatero povezavo je mogoče na podlage te izkušnje uganiti
(erraten). To ne pomeni, da Freud ugiba (čeprav seveda
postavlja tudi hipoteze), temveč da je odkril rešitev uganke
(Rätsel) - da se mu je posvetilo, kje je povezava.
VIII.
"Nimamo pravice ljubiti ali sovražiti stvari, dokler
temeljito ne spoznamo njenega bistva", je napisal Leonardo,
saj "velika ljubezen v resnici izvira iz velikega spoznanja
ljubljenega predmeta, in če ga slabo poznaš, ga boš lahko
le malo ljubil ali pa sploh ne." Freudov komentar: "Vrednosti
teh izjav ne gre iskati v tem, da sporočajo pomembno psihološko
dejstvo, saj to, kar trdijo, očitno ni res, in Leonardo je
moral to prav tako dobro vedeti kakor mi." ("Spomin
iz otroštva Leonarda da Vinci", str. 124.)
IX.
Leonardove izjave kot trditve spodletijo, se pa trdno navezujejo
na njegovo življenjsko zgodbo, ki jo Freud povzame tako: namesto
da bi ljubil (ali sovražil) in ustvarjal, je raziskoval. Raziskovalec
v njem si je podredil in nazadnje onemogočil vse druge Leonardove
dejavnosti, tudi umetniško. Vir tega nagnjenja k raziskovanju
je bilo seksualno raziskovanje v otroštvu; najprej mu je bilo
v korist (zares je veliko odkril), potem pa ga je zavrlo,
da je povsem prenehal delovati. Čeprav to, kar trdi, ni res,
nam torej vendarle pove, čemu ne more ubežati. Glede ljubezni
postavi moralno pravilo (str. 125), kakor da gre za vprašanje
znanstvene etike.
X.
Trditev, da je Freudova psihoanaliza - kot "produkt svojega
časa" - danes, stoletje pozneje, zastarela in je ni treba
jemati resno, kot znanstvena misel spodleti, jasno pa razkriva
svoje infantilne vire. Kar trdi, očitno ni res, in avtor,
če je količkaj razgledan, mora vedeti prav tako dobro kakor
mi. Pred nami je le pastiche znanstvene metode, ki
izdaja (veraten), čemu avtor ne more ubežati: preprosto
zavist. O Leonardu si ne moremo misliti, da bo kdaj zastarel
(vsaj v času, ki šteje, cf. "Minljivost", str. 244);
oba z Michelangelom, s katerim je nekoč tekmoval v slikanju,
sta enako živa, če ne še bolj, kakor v svojem času. Toda prav
taki (obstojni) primeri jo zbujajo, zavist namreč. Celo Freud
že sodi med klasike, medtem ko je naš lastni status še precej
negotov. Zavračanje je tudi ekonomično, saj učinkovito nadomesti
študij vira.
XI.
Tu se nemara nakazuje odgovor na vprašanje, zakaj v določenih
okoliščinah tudi čisto pametni ljudje ravnajo (mislijo, pišejo),
ko da so delno slaboumni; "kdor ni preveč domišljav,
lahko to pri sebi opazuje, kolikor ga je volja," samokritično
doda Freud ("Blodnja in sanje v Jensenovi noveli Gradiva",
str. 72).
XII.
Izročilo pripisuje Leonardu precejšnjo, če ne popolno nevednost
o telesni ljubezni. Ljubezenska čustva pa je nedvomno poznal.
Živel je s svojimi učenci, z zadnjim do smrti. Vendar naj
bi živel vzdržno - če domnevamo, da pričevanja njegovih sodobnikov
niso grobe zablode, doda Freud ("Leonardo", str.
153), ki mu med vrsticami ostane nekaj dvoma. Kakor da bi
scela sublimiral svojo seksualnost v - resda tudi umetniško,
zlasti pa raziskovalno delo. Vendar to ni dober zgled, da
je sublimacija seksualnega gona odgovorna za umetniško in
znanstveno delo nasploh, saj je popolna seksualna vzdržnost
prej izjema kakor pravilo, celo pri hudi nevrotični zavrtosti,
kaj šele med umetniki.
XIII.
Ker pa se je primer Leonardo kljub Freudovim lastnim pomislekom
vendarle dobro prijel kot zgled sublimacije, bi se lahko vprašali,
ali s tem morda ne rabi drugim ciljem. Morda vzdržuje fantazijo
o drugačnem, še nedoživetem ugodju, ima torej prikrito seksualno
vsebino. Ali pa je misel, da je pri Leonardu (vsaj dozdevno)
tako bilo, doživela prevod v moralno pravilo, po katerem
je treba (ali vsaj mogoče, če se dovolj potrudiš)
sublimirati. Prevod je očitno nekorekten, a uresniči otroško
željo, biti "velik" (cf. "Literat in fantaziranje",
str. 99-100, in "Leonardo", str. 179-180), hkrati
pa je v pomoč potlačitvi.
XIV.
Freud poda zanimivo oceno Leonardovih zapiskov: opazno jim
manjka duhovitosti ("Leonardo", str. 181). Je v
podporo seksualni abstinenci žrtvovana tudi duhovitost? (Je
neduhovitost oblika slaboumnosti?)
XV.
Leonardo kljub znamenjem prisilne nevroze (str. 157, 184)
ni nevrotik, vsaj spočetka ne. Njegov intelektualni razvoj
resda tudi temelji na potlačitvi, a zaradi specifične usode,
ki je zadela njegov seksualni gon, ta "lahko svobodno
deluje v službi intelektualnih interesov". Povsem svobodno
pa vendarle ne. "Seksualno potlačitev
še upošteva,
in sicer tako, da se izogiba seksualnim temam." (Str.
130.) Táko izogibanje velja za korektno znanstveno prakso.
To ne pomeni, da si znanstvenik ne jemlje seksualnosti za
objekt (navsezadnje je narisal anatomijo spolnega akta), vendar
to stori tako, da objektu odvzame prav "seksualnost",
zmožnost, da prikliče seksualno vzburjenje. Še vedno je sicer
objekt seksualnega gona, le da je zdaj seksualizirano sámo
"mišljenje"; "preiskovanje objekta" je
nadomestilo seksualno aktivnost, "zadovoljstvo v odkritju"
pa seksualno zadovoljitev. (Str. 130-131.) Učinku, ki ga ima
to na objekt, lahko rečemo mortifikacija.
XVI.
Umetnik ravna ravno narobe; podeli neživim objektom zmožnost,
da prikličejo vzburjenje. Za objekte jih napravi prav to,
da jih zasede libido. To vzburjenje se lahko pripne na razne
aktivnosti in jih krepi, ali pa v kakšni aktivnosti najde
prikladen cilj kakšna komponenta seksualnega gona (ibid.).
Seveda umetniškega učinka ni mogoče reducirati na seksualno
vzburjenje; spomnili se bomo, da je naš odziv na objekte,
ki nam jih posreduje umetnost, večinoma čisto drugačne vrste.
Pogosteje nas ganejo (str. 159) kakor vzburijo v tem pomenu,
tudi če s tem ne mislimo dobesedno erekcije, in včasih oboje;
tu je priložnost za številne kombinacije. Umetnik pošilja
na delo nekaj, kar prikliče doživetje izgube, tj., smrt v
samem jazu (ganjenost je podprta z žalovanjem), ali
morda natančneje, izogibanje smrti.
XVII.
Znanost po eni strani sooblikuje umetnost, saj ji s svojimi
vpogledi odpira nove poti. To kaže Leonardo, vendar je že
ta primer dvoumen, saj je pri njem znanstvenik zatrl umetnika
(str. 128). Na drugi strani imamo fiktivni "primer Norbert
Hanold" (junak Jensenove Gradive), pri katerem znanstveno
raziskovanje ni nič drugega kakor simptom potlačene ljubezni.
Ta junak je tako rekoč nadrobil svoj objekt ljubezni v svoje
raziskovalno polje. Pisatelj je vse to opisal psihološko tako
korektno, pravi Freud, da bi se lahko znanost, ki jo Norbert
Hanold na koncu "občuti kot posušeno, dolgočasno staro
teto" ("Gradiva", str. 67), učila pri njem:
"znanost ne vzdrži pred pisateljevim dosežkom" (str.
56).
XVIII.
Freud obravnava dela "zelo različne vrednosti" (str.
19), tako dekliške romane kakor klasične tragedije, in obravnavi
Leonarda bi lahko postavili nasproti obravnavo komičnega stripa
v Interpretaciji sanj. Povsod najde enake reference
na primarne vire. Izjema je "Michelangelov Mojzes".
Ta spis je mojstrski, čeprav nekoliko premeščen zgled Freudove
Zuruckführung, izsleditve motivov, ki so pripeljali
v situacijo, kakršna je. Tu ni nobenega izmed običajnih primarnih
virov - nobenih staršev, nobenega otroštva, še seksualnosti
ne -, pa vendar je nastala prava mala drama suspenza o kamnitem
kipu. Freud je iz Mojzesove drže izpeljal dogodke, ki so pripeljali
do tega, da jo je zavzel. Morda je v prizadevanju, da bi odkrili,
kaj je hotel umetnik povedati, res nekaj brezplodnega in nemogočega
(cf. "Mojzes", str. 236), toda Freudov opis ni slabši
od dotedanjih opisov "izvedencev za umetnost" -
protislovnih opisov, ki jih Freud zelo spretno uporabi za
svojo rekonstrukcijo -, narobe, boljši je, vznemirljivejši
in duhovitejši. Katera primarna razmerja tukaj sam
obnavlja, z njegovo priljubljeno frazo rečeno, "ni težko
uganiti". Ustrezno temu je spis objavil anonimno.
XIX.
Althusser je zelo dobro bral Freuda. Lahko bi mu pritrdili
s številnimi zgledi, kako je Freud mislil (auffassen)
dejanje (in kot simptom in kot cilj), (nezavedno) delo, (ustaljeno,
urejeno) prakso. Kar je za Althusserja ideologija, bi prav
lahko primerjali z nevrozo: enako temeljno samopodrejanje,
enaka samoumevnost v nastopu, enak cilj - reprodukcija. Večno
vračanje istovrstnega (str. 307 in passim v
"Das Unheimliche"), prisila ponavljanja in racionalizacija
(svoje) zavrtosti, ki kulminira v iluziji o svobodni volji
(cf. str. 308-309), so tako rekoč opisi ideoloških mehanizmov.
Seveda Freud ni mislil ideologije, kakor jo misli Althusser,
temveč jo je, kakor bi rekel ta avtor, opisoval.
XX.
V naslednjem odlomku se na prvi pogled zdi, da Freud govori
zgolj o Weltanschauung. V resnici vpelje svetovni nazor,
da bi opozoril na nekaj drugega, na praktično odločitev (izbiro),
ki določa vse nadaljnje ravnanje. "Reči smemo, da se
Dostojevski nikoli ni osvobodil bremena vesti zaradi morilskih
namenov z očetom. To breme je determiniralo tudi njegov odnos
na dveh drugih področjih, kjer je odločilno očetovsko razmerje,
namreč do državne avtoritete in do vere v boga. Na prvem je
pristal pri popolni podrejenosti očku carju
Tu je postal
spokorjenec. Na religioznem področju mu je ostalo več svobode;
po pričevanjih, ki naj bi bila zanesljiva, je vse do zadnjega
diha omahoval med vero in ateizmom
Pri tem bi nam lahko
kdo očital, da zapuščamo nepristransko analizo in da smo izpostavili
Dostojevskega vrednotenju, ki je upravičeno le z določenega
- pristranskega - svetovnonazorskega stališča. Konservativec
bi se postavil na stran Velikega Inkvizitorja in bi o Dostojevskem
sodil drugače. Očitek je upravičen; da bi ga ublažili, lahko
rečemo le: vse kaže, da je Dostojevskega do te odločitve pripravila
miselna zavrtost, ki jo je povzročila njegova nevroza."
("Dostojevski", str. 342-343.)
XXI.
Povzemimo: konservativna izbira je posledica miselne zavrtosti,
ki izvira iz patricidnih fantazij.
XXII.
Dostojevski se z zadnjo izbiro vključi v prakse zasužnjevanja
ljudi, "to pa je postaja, ki so jo manjši duhovi dosegli
z manj muke," je piker Freud (str. 332). Izbira je regresivna;
popustil je pred slabo vestjo, pred davnimi občutki krivde,
se predal tradicionalnim vrednotam in postal reakcionar (str.
342).
XXIII.
Freud prišteje Dostojevskega med ljudi, ki hlepijo po kazni
(str. 341). Te je že prej identificiral kot "storilce
iz slabe vesti" ("Nekaj značajskih tipov, ki jih
srečamo v psihoanalitičnem delu", str. 271 ss.). Na delu
je veriga fantazija -> slaba vest -> dejanje. Človek
stori prepovedano dejanje zaradi slabe vesti, ki izvira iz
nezavedne (potlačene) fantazije o že izvršenem ("pra-")
zločinu. Slaba vest ni posledica storjenega dejanja, temveč
zahteva dejanje, da bi se imela na kaj opreti. Dejanje
v resnici olajša neznosno neoprijemljivi pritisk slabe vesti,
ker jo pripne, lokalizira, omeji nase. Sklep zavestne misli,
da slaba vest izvira iz dejanja, je torej spet nekorekten,
omogoči pa, da se korektno, le da nezavedno, obnovijo primarna
(ojdipska) razmerja.
XXIV.
Zdaj je torej videti, kakor da misel poleg intelektualnega
opravlja še neko drugo delo, podobno delu sanj (Traumarbeit),
ki nujno ovira intelektualno delo, če si to prizadeva za racionalno
misel. Pravimo: drugo delo, ker smo ga identificirali pozneje,
saj je opravljeno nezavedno in ga je mogoče opaziti šele v
analizi, vendar vse kaže, tako kakor pri delu sanj, na primarni
proces. Kakor delo sanj tudi regresivno obnavljanje primarnih
razmerij ni značilnost nobene patologije posebej. Prej narobe:
videti je temeljni motiv sleherne misli. Freud ga najde tako
v "slaboumnih" primerih kakor pri vrhunskih dosežkih.
Kako je to mogoče?
XXV.
Stvar postane jasnejša, če opustimo predstavo, da gre za dvoje
del, od katerega eno ruši, kar drugo gradi. Kakor je Freud
opazil, da "delo sanj" ni nič drugega ko mišljenje,
tako moramo tu opaziti, da mišljenje ni nič drugega ko obnavljanje
primarnih razmerij. Kakor da se mora misel, da bi sploh nastala,
najprej opreti na primarna razmerja (ta so resda vedno na
voljo), ki jih bo obnovila, in prav v njihovem obnavljanju
se oblikuje kot misel. Kar je bilo najprej videti motilec
misli, je zdaj njen nujni pogoj. Na ta način misel kopiči
protislovja, ki jih ne dohiteva niti registrirati, kaj šele
razrešiti. Razrešijo se lahko v analizi, ko vpeljemo primarna
razmerja - ko opazimo, da misli vladajo protislovja primarnih
razmerij, ki jih obnavlja.
XXVI.
Vir: Sigmund Freud, Spisi o umetnosti, Založba /*cf.,
Ljubljana, 2001.
Bogdan Lešnik: psiholog in sociolog kulture, koordinator
programa Antropologija vsakdanjega življenja na ISH - Fakulteti
za podiplomski humanistični študij, Ljubljana, urednik revije
Socialno delo, predsednik sveta Zavoda SCCA-Ljubljana,
podpredsednik Psihoanalitičnega društva Slovenije.
Foto: Leonardo de Vinci, Bakhus, Louvre, Pariz
|
