Igor Zabel
Umetnost in kvaliteta

1. Ko govorimo o kvaliteti v umetnosti in merilih za njeno presojanje, se je treba najprej zavedati, da so kriteriji za to, da nekaj sploh označimo za umetniško delo, in kriteriji za umetniško kvaliteto različni. To razlikovanje še vedno ni samo po sebi umevno, saj se oba vidika tradicionalno tesno prepletata; po tem pojmovanju je npr. neko delo toliko bolj popolna uresničitev bistva umetnosti, kolikor bolj so v njem navzoče oz. realizirane imanentne kvalitete, ki so bistvo umetnosti (npr. lepo). Toda v zadnjih sto letih se je polje umetnosti tako razširilo in notranje razdrobilo, da ga ni več mogoče definirati z nekim medijem (npr. s slikarstvom, kiparstvom), postopkom (npr. z upodabljanjem) ali kvaliteto (npr. z lepim). Edino, kar je vsem raznoločnim manifestacijam ostalo skupno, je, da gre za umetnost. Kriterij umetnosti je zato postal institucionalen, tj. umetnost je, kar nastopa ali kar je kontekstualizirano kot umetnost.
2. To pa še ne pomeni, da je to tudi dobra umetnost.
3. Širina in raznoličnost pojma umetnosti seveda pomeni tudi, da merila umetniške kvalitete ne morejo biti enostavna in enotna, marveč se vzpostavljajo glede na vsakokratni pristop, uporabljen v delu, glede na njegove specifične oblike in cilje itn. Znotraj teh določil je mogoče delo analizirati in pokazati na njegove posebne kvalitete. Na tej točki se kvaliteta dela kaže skozi ars interpretandi, skozi interpretacijske postopke, ki se razvijajo skozi hermenevtični krog.
4. Kriteriji kvalitete niso poljubni, vendar tudi ne samoumevni in naravno dani. Presojanje poteka v določenih okoliščinah, opravlja ga konkretni posameznik, vpet v družbena razmerja, in njegovo presojanje se temu ne more izogniti. (Z Marxom bi lahko rekli, da njegova "družbena bit določa njegovo zavest", kajti gre za zavest konkretnega posameznika v konkretnih družbenih okoliščinah.) Presojanje se temu ne more izogniti, zato ni niti absolutno veljavno niti brezinteresno.
5. Mogoče je reči, da je eden izmed temeljev za kvaliteto odmik od shematiziranih obrazcev, odstopanje od "horizonta pričakovanja", kot bi temu rekla recepcijska estetika. Ta odmik pa implicira tveganje tako za ustvarjalca kot za interpreta oz. presojevalca. Obenem "estetska distanca" kot kriterij kvalitete nosi s sabo nenehno nevarnost, da bo kvaliteta prav zaradi svoje narave spregledana.
6. Vprašanje kvalitete ima še eno bistveno razsežnost. Kaj razlikuje dela, ki so si po postopkih in strukturi primerljiva? Kaj je, recimo, tisto, kar dela Donalda Judda že na prvi pogled loči od del desetin drugih, formalno in konceptualno sorodnih avtorjev? Kaj je v zvoku Coltraneovega pihala, da nam včasih postane že po prvem tonu jasno, da je to "nekaj drugega"? Slavoj Žižek si v nekem svojem spisu zastavlja podobno vprašanje ob ljubezni. Na vprašanje "Zakaj me ljubiš?" lahko ljubimec odgovori s spiskom kvalitet (ki gotovo niso nepomembne), toda to ni pravi odgovor, to ni odgovor ljubečega. Pravi odgovor je: ker je v ljubljeni osebi nekaj več, neki neopredeljivi x, ki prežema vso njeno pojavnost in jo dela za ljubljeno kljub morebitnim napakam in nepopolnostim. Analiza formalnih, vsebinskih, kontekstualnih idr. kvalitet umetniškega dela dobi svojo utemeljitev le v luči tega x.
7. Umetnost je torej v neki bistveni razsežnosti podobna ljubezni.

Dialog
-------------------------------------------------- Reply---------------------------------------------------------
From: Igor Zabel
To: Urša Jurman
Subject: Re: Umetnost in kvaliteta
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
>Dragi Igor,
>tekst si zaključil na točki, kjer sem mislila (glede na najine pogovore), da se bo pzp. "začel"; na točki razvijanja >koncepta "neopredeljivega x" (objet petit a) v kontekstu razmerja med umetnostjo in njeno interpretacijo. >Namreč, zaključiš s primerjavo umetnosti in ljubezni, pri čemer pa vprašanja kriterijev za vrednotenje sodobne >umetnosti in interpretacije kot načina približevanja ljubljenemu oz. temu "neopredeljivemu x" (objet petit a) ne >razviješ naprej.

Draga Urša,
pravzaprav nisem nameraval zahajati v problematiko objekta a v umetnosti, ker mislim, da je to točka, kjer se kompetenca umetnostne kritike konča. Kritik lahko izreče: v delu je "nekaj več", tega, "kaj" je to "več", pa ne more povedati. Na hitro nekaj prvih odgovorov na tvoje pripombe:
Kriterije je mogoče razviti skozi interpretacijo, v hermenevtičnem postopku, objekt a pa je tu presežna vrednost, ki je bistvena, vendar je ni mogoče vključiti v postopek interpretacije/vrednotenja, marveč ta postopek poteka tako rekoč v njegovi luči (ali pa se zasveti skozenj). A čeprav je kritikov postopek osvetljen s tem a, pa je to nekaj, kar kritikovo interpretacijsko prakso presega. Vzemiva Žižkov zgled ljubimca: kritik ugotavlja značilnosti osebe, jih našteva in kaže, kako so povezane med sabo; kaj je tisto "več", kar v osebi vidi (ali pogreša), tega pa ne more povedati.

>Žižek zapiše: "(Objekt/ljubljeni je) ljubljen zaradi nečesa, kar je več v njem kot on sam." (V: Slavoj Žižek, "Od >dvorske igre do Igre solz", Eseji 1-2/1993, Ljubljana, str. 219.)

Tu: je več kot spisek njegovih (dobrih in slabih) lastnosti.

>Gre za asimetrijo med tem, kar "ljubimec" vidi v ljubljenem, in med tem, kar ljubljeni zase ve, da je.
>Lacan pa zapiše: "Ljubim te, ker pa v tebi nepojasnjeno ljubim nekaj bolj od tebe - objet petit a, te pohabim. >(V: Jacques Lacan, Seminar. Knj. 11, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Cankarjeva založba, >Ljubljana, 1980, str. 356.)
>Hkrati je objet petit a stvar, ki je Drugi ne vsrka povsem; je objekt, ki ga simbolizacija (v našem primeru >interpretacija) ne more povsem zajeti, a je obenem podlaga simbolizacije.

Seveda, v interpretacijski praksi to pomeni ravno tisto razliko, ki jo "vidimo" (ali v glasbi "slišimo"), vendar je ni mogoče pokazati z ars interpretandi; tisto, na kar sem mislil, ko sem govoril o dveh strukturno in formalno podobnih delih, od katerih eno spoznamo za something else.

>Dalje, zdi se mi, da je pri obravnavi objekta a koncept želje (pa tudi užitka na drugi strani) ključen, pa tudi >pomen ovinka (je to v tem kontekstu teorija???) v približevanju ljubljenemu objektu; "prostor želje je namreč >ukrivljen, edini način, da objekt dosežemo je prek ovinka - če udarimo naravnost, ga nujno zgrešimo." (Žižek, >isto.)

Zadeva z željo in užitkom v učinku umetnosti je komplicirana zadeva in vprašanje je, koliko je domena umetnostne kritike in koliko gre pri tem že za "meta" območje; s tem mislim na vprašanja, ki določajo kritikovo stališče in prakso in zato nujno uhajajo njegovi (samo)refleksiji. Brez specifične libidinalne ekonomije ni umetnosti, užitka v njej, nemara tudi ne kvalitet. Toda o tem kritika ne more razmišljati, kot tudi ne o fiziološki strukturi očesnega živca, ki tako bistveno determinira likovno umetnost in gledalčevo razmerje do nje. To so vprašanja, ki presegajo polje kritikovega preučevanja in ocenjevanja dela, so nad njim ("meta"), pa čeprav se nanašajo na same temelje njegovega predmeta in dejavnosti.
Če vzameš za zgled Freudovo analizo vica: on analizira učinek vica skozi užitek, ki ga vzbuja, in govori o več nivojih tega užitka. Eden temelji na formalni ravni (in to raven Freud precizno analizira), vendar je tako vzbujeni užitek praviloma samo vorlust (slov. predugodje), ki je, zelo preprosto rečeno, ugodje, ki ga vzbuja umetnina s svojimi formalnimi kvalitetami in je samo začetna "vaba", ki gledalcu omogoči mnogo večje ugodje, ki prihaja iz aktiviranja potlačenih oz. cenzuriranih teženj (seksualnosti in agresije ipd.). Umetnostna kritika najbrž operira na ravni te vorlust. Njena naloga ni, da bi analizirala libidinalno ekonomijo, ki jo implicira delo ali umetnost kot celota.
Igor

--------------------------------------------------Reply---------------------------------------------------------
From: Urša Jurman
To: Igor Zabel
Subject: Re: Umetnost in kvaliteta
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Pozdravljen Igor,

kljub vsemu se mi zdi, da bi bilo dobro skleniti s kritiko, z ars interpentandi - s tem, da je za kritika približevanje temu x oz. objektu a pravzaprav njegova "konstitutivna iluzija".

Lp, Urša

------------------------------------------------- Reply----------------------------------------------------------
From: Igor Zabel
To: Urša Jurman
Subject: Re: Umetnost in kvaliteta
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Draga Urša,
OK, bom poskusil to še malo dopolniti. Najprej moram mogoče na hitro reči še nekaj malega o odnosu med interpretacijo in vrednotenjem. To seveda ni isto, čeprav se oba pristopa tesno prepletata in ju je pogosto težko ločiti. Mislim, da je vrednotenje tesno povezano z analizo in interpretacijo dela, pri kateri vendar ne gre samo za to, "kaj je umetnik hotel povedati", marveč predvsem za prikaz razmerja med formalnimi in vsebinskimi elementi ter za kontekstualno umestitev dela. (Kot je rekel Schleiremacher: "Delo razumeti tako dobro in nato bolje kot njegov avtor.") Recimo, da je naloga kritike, če jo razumemo kot umetnost ali spretnost presojanja in vrednotenja, da opredeli, pojasni in torej objektivira kvalitete, vrednote nekega dela. Mislim, da je lahko pri tem kritikov pristop v grobem dvojen. Delo lahko bodisi takoj prepozna za odlično (ali povprečno ali slabo) in se zateče k interpretacijskim postopkom, da bi ta primarni, neposredni občutek potrdil, podkrepil ali verificiral, lahko pa začne z bolj ali manj indiferentnim odnosom in se mu kvalitete dela šele pokažejo skozi analitične in interpretacijske postopke. V obeh primerih pa gre za vzajemnost med intepretacijskimi postopki in presojanjem, pa tudi za nemožnost, da bi neko bistveno razsežnost kvalitete (slavni x) objektivirali (to je točka, ko začnejo kritiki, najsi je njihov postopek še tako objektiven ali znanstven, govoriti v metaforičnem jeziku). S tem
interpretacija ni razvrednotena; pri njej gre vendarle za dojemanje dela (analitično in sintetično, imanentno in kontekstualno), ki je bolj poglobljeno in bolj intenzivno, kot je to navadno sprejemanje umetnin. (Ne strinjam se z zahtevo Susan Sontag, češ da potrebujemo "erotiko" umetnosti namesto hermenevtike; hermenevtika je vendarle sama v bistvu "erotika", saj se zato tradicionalno tudi govori o ars interpretandi, torej spretnosti, pa tudi umetnosti interpretacije.) Strinjam se s tabo, da je tisti x, tisto "več" v delu, temeljni smoter in gonilo interpretovega in kritikovega prizadevanja, a je vendarle neulovljiv in neizrekljiv. Toda paradoks je tudi v tem, da ga interpretacija resda ne doseže, vendar ga tako rekoč okoli ovinka pokaže - podobno kot v znani pripovedi o zakopanem loncu zlatnikov, ki ga iskalci niso našli (saj ga ni bilo), so ga pa proizvedli, saj so pri iskanju dobro prekopali polje.
Mogoče še tole: prej sem napisal, da je umetnost v neki temeljni razsežnosti podobna ljubezni. S tem ne mislim samo na vrednotenje del, marveč na ustvarjanje umetnosti in ukvarjanje z njo. Naštejemo lahko celo vrsto subjektivnih in objektivnih vzrokov, zakaj to početi, toda na koncu vendarle ostane pač tisti x.
Lep pozdrav,
Igor

------------------------------------------------- Reply----------------------------------------------------------
From: Urša Jurman
To: Igor Zabel
Subject: Re: Umetnost in kvaliteta
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Lepo pozdravljen Igor,

>(Kot je rekel Schleiremacher: "Delo razumeti tako dobro in nato bolje kot njegov avtor.")
>Recimo, da je naloga kritike, če jo razumemo kot umetnost ali spretnost presojanja in vrednotenja, da opredeli, >pojasni in torej objektivira kvalitete, vrednote nekega dela.

Nekakšna superiornost se kaže v teh besedah; kot da je "polnost", "zadostnost" "nemega" objekta odvisna od kritikove interpretacije, katere kriteriji in vrednotenje so še vedno prevladujoče legitimizirani skozi zastrnitev, potlačitev kritikovih/interpretovih osebnih, institucionalnih, ideoloških, tržnih... "investicij", ki jih kritik v službi "objektivnosti", "pravilnosti" aplicira, projicira na umetniško delo oz. na umetnika in njegove intence.
Trenutno berem knjigo Performing the Body, Performing the Text (ur. Amelia Jones & Andrew Stephenson, Routledge, London, New York, 1999); v uvodu urednika pišeta o tem, kako je kriterij Kantovega brezinteresnega užitka še naprej ključnega pomena za vrednotenje sodobne umetnosti, za katero se - pa čeprav z oznako postmoderna - še naprej uporablja v razsvetljenstvu temelječe predpostavke modernistične kritike; tudi v primerih, ko je pojem estetske vrednosti nadomeščen z avantgardističnim konceptom politične vrednosti oz. učinkovitosti. V nasprotju s politično in estetsko sodbo, ki v obeh primerih zagotavlja "trden" pomen in vrednost, avtorja postavljata tesnobno negotovost performativnega aspekta proizvajanja pomena. Pojem performativnega označuje odprtost intrerpretacije, ki je tako razumljena bolj kot proces in ne kot dejanje s končnim ciljem. Poleg tega pojem performativnega priznava načine, v katerih sta na delu želja in užitek v kompleksni mreži odnosov med umetniki, sponzorji, kritiki, publiko… V kontekstu performativnega umetniško delo ni več razumljeno kot statičen objekt z enim samim pomenom, ki je neproblematično, tako rekoč "naravno" "skomuniciran" med ustvarjalcem in gledalcem-poznavalcem-kritikom; dejanje interpretacije je razumljeno kot neke vrste perfrormans oz. interpretacija kot delna, krhka, nestabilna, kar predstavlja tudi kritiko tradicionalno prakticirane umetnostne kritike in zgodovine. Glede na to, da se pomen proizvaja med subjekti in skozi jezik, nikoli ne more biti dokončen, ampak je razumljen kot "stvar stalnega dogovarjanja" (pri tem je pomembno tudi, kdo ima dostop do "pozicije proizvajanja pomena"), spremenljiv in določen/kontingenten z družbenimi in osebnimi investicijami in konteksti.
Me zanima, kako bi komentiral ta povzetek v povezavi z izvzetim delom iz tvojega prejšnjega e-maila.

Lp, Urša

Epilog
----------------------------------------------------------Reply----------------------------------------------------------
From: Igor Zabel
To: Urša Jurman
Subject: Re: Umetnost in kvaliteta
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Draga Urša,

mislim, da ne smeva pozabiti, da je tu izhodiščni problem vprašanje kvalitete umetnosti in kriterijev zanjo (seveda je težko ločiti vprašanja vrednotenja od vprašanj interpretacije, vendarle pa gre za dve polji, zato se poskušam tu zadržati, da se ne bi preveč oddaljil od izhodiščne teme, kvalitete v umetnosti). V stiku z umetnostjo vedno presojamo in vrednotimo, samo da kritika to počne zavestno in bolj sistematično in poskuša eksplicirati merila svojega presojanja. Kritika poskusi ovrednotiti delo ali opus in tudi (včasih bolj, drugič manj eksplicitno) povedati, na katerih merilih temelji njena sodba. To je tisto, na kar sem mislil, ko sem rekel, da kritika objektivira kvalitete dela. Pri tem je pravzaprav vseeno, ali so kriteriji za kvaliteto trdno in "objektivno" določeni, kot npr. v tradiciji akademizma, ali temeljijo na kritikovi skrajno subjektivni in neulovljivi "senzibilnosti" ali pa na "partijnosti" (ali, kot bi danes rekli, politični ustreznosti) umetnine. Glavno je, da se kritik zaveda izhodišč in kriterijev svojega vrednotenja.

Seveda je posebno vprašanje, kako so utemeljeni ti kriteriji sami. V kratkem tekstu, ki je izhodišče najinega dopisovanja, sem omenil, da je ta, ki presoja, vedno konkretni posameznik v konkretnih družbenih, zgodovinskih in kulturnih okoliščinah. Te okoliščine oblikujejo njegovo stališče in usmerjajo njegovo presojo.

Tu se mi postavljata dve vprašanji. Prvo je: kakšne posledice ima za kritika zavest, da presoja kot razredno, rasno, kulturno in spolno določen posameznik? Da te in podobne okoliščine oblikujejo njegov pogled, ki je povezan z njegovimi individualnimi interesi in interesi družbenih sistemov, v katere je zapleten? Ena od možnosti je gotovo poskus, da bi reflektiral sam proces vrednotenja (npr. kako se v neki družbi specifični interesi uveljavljajo in utrjujejo s pomočjo "splošno sprejetih" vrednostnih kanonov). Toda če je tako, ali potem sploh še lahko presoja? Če je vsaka sodba tak družbeno-zgodovinski fenomen, se je vendarle bolje odreči naivni dejavnosti vrednotenja na račun refleksivne analize samega procesa vrednotenja, njegove vloge in funkcije. Podobno možnost bom podal z nekoliko karikiranim zgledom. Če je zamisel o avtonomnih vrednotah umetnosti in objektivni in avtonomni kritikovi dejavnosti iluzija; če je, narobe, pravo stanje stvari, da selekcija in vrednotenje pod krinko splošne veljavnosti in avtonomnosti uveljavljata razmišljanje in vrednotenje, ki sta v službi enega (dominantnega) razreda in ohranjata njegov položaj; če ni objektivnih kriterijev kvalitete, temveč je kanon kvalitete utemeljen v interesih vladajočega razreda, potem prava diskusija ni estetska, temveč politična. To pa pomeni, da je dobra umetnost tista, ki koristi boju delavskega razreda in njegovega najbolj osveščenega dela, komunistične partije.

Drugo vprašanje, ki se mi postavlja, je: če ne obstajajo splošno veljavne in imanentne vrednote dela, kakšen smisel sploh ima kritiško delo? Če pa pristajam na to, da vrednotenje ni strogo subjektivno, temveč mi lahko kritika pomaga pri tem, da delo bolje doumem in bolje cenim, ali se nisem že s tem ujel v past ideologije (tj., sem padel na finto sistemom moči in sprejemam njihova pravila igre)?

Tu bom poskusil nakazati nekaj tez in domnev in z njimi odgovoriti vsaj na nekatere tvoje pripombe:

1. Temeljno dejstvo je, da obstaja umetnost in da jo dojemamo kot nekaj smiselnega in pomembnega, kot nekaj, s čimer se je vredno ukvarjati tudi brez posebnega razloga - torej zaradi x.
2. Izkušnja umetnosti je nujno diferencirana; eno umetnino imamo za boljšo, drugo za slabšo.
3. Mislim, da je mogoča kritika kot vrednotenje, ne pa samo teorija vrednotenja. Če je namreč mogoče razmerje z umetnino, je mogoča tudi kritika kot sistematizacija vrednotenja in poskus formulacije oz. eksplikacije meril zanj.
4. Historicizem, marksistična kritika ideologije, psihoanaliza in drugi veliki miselni premiki v zadnjem stoletju ali dveh označujejo okvir današnjega razmišljanja. Vemo, da moramo pri preučevanju, analiziranju, interpretiranju, presojanju umetnin upoštevati tudi njihov posebni, implicitni kontekst. Vemo, da je naše razumevanje tega konteksta lahko "napačno" zaradi specifike našega stališča, pa tudi to, da je lahko to "napačno" razumevanje prav tisto, kar je najbolj ustrezno kot izraz naših lastnih pogledov.
5. Umetnost (in kritika) sta zmožni v raznih oblikah transcendirati svoje specifične okoliščine. S tem se lahko umetnina globoko transformira, obenem pa ustvarja povezano tradicijo, ki navsezadnje določa tudi stališče, s katerega vrednotimo. Naš položaj torej že temelji na neki tradiciji, obenem pa ga inovacije novih del in tradicije, ki jih sprejemamo, nenehno spreminjajo. Jasno je, da pri tem delujemo kot instanca selekcije in izključevanja, vendar kritika sama teh mehanizmov ne more pojasniti.
6. Tesna povezanost kritike in interpretacije temelji na tem relativizmu. Kriterijev ni mogoče razviti vnaprej in jih aplicirati na vse umetnine enako, marveč jih moraš vzpostaviti ali vsaj modificirati vsakokrat na novo, iz vzajemnosti z umetnino.
6. Intersubjektivni sta tako umetnost kot kritika. Čeprav redkokdaj docela sprejmem teze kakšne kritike, mi velikokrat pomaga, ko doumevam in cenim umetnost. Pri tem je kritika do umetnine ali umetnostne prakse v širšem smislu v kazalnem razmerju (uporabljam Baxandallov termin). S tem lahko kritika, podobno kot umetnost, transcendira lastne zgodovinske in kulturne okoliščine, obenem pa zato sama postane predmet interpretacije in presojanja.
7. Nemara bi lahko rekli, da teče presojanje kot dialoški proces v specifičnih okoliščinah. Dialoška situacija je mogoča, ker je delo vpeto v intersubjektivna razmerja in ker lahko transcendira svoje specifične izvirne okoliščine. Interpret in kritik se (izhajajoč s partikularnega stališča, ki ga določajo tudi posebni osebni in družbeni interesi) lotevata umetnine, ki v to razmerje vnaša bistveno razsežnost tujosti in nedostopnosti in ki je (kot se danes zdi) interpretacija in ocena nikoli ne moreta dokončno pojasniti in ovrednotiti, zato je ta proces neskončen.
8. Kritik in interpret se lahko zavedata svoje partikularnosti. Lahko poskusita vgraditi to v svojo strategijo do dela. Eno pa je iluzija: da bi postala točka, s katere gledamo in govorimo, prosojna in da bi lahko brezpogojno doumeli družbeno vlogo lastnega početja, zlasti v luči historičnega razvoja družbe. (Velikokrat pomislim na kritične intelektualce 60. let, katerih teorija in praksa sta temeljili na kritiki ideologije in ki so bili prepričani, da so s svojo refleksijo eksplicirali skrita razredna razmerja in s tem pojasnili družbeno resnico, v katero se lahko zdaj sami zavestno umestijo s svojo dejavnostjo; narobe je bila njihova realna družbeno-zgodovinska vloga močno drugačna - morda so pomagali pri transformaciji enega sistema dominacije v drugega, namreč pri oblikovanju družbe, kakršno je potreboval razvijajoči se globalni kapitalizem s svojo eksplozivno porabniško družbo.)

Igor

Igor Zabel: umetnostni zgodovinar in komparativist, kustos v Moderni galeriji v Ljubljani, urednik zbirke Žepna / art historian and comparativist, curator at the Modern gallery in Ljubljana, Editor of the Žepna (Pocket) Edition.