Odločitev za to temo raziskave je vpeta v čas, ko je telo kot nosilec in predmet umetniške izpovedi spet zelo aktualno. (Iz)raba telesa kot materiala in objekta pa zaznamuje tudi pornografijo, ki je v Sloveniji vse bolj prisotna. Z raziskavo so sprva nameravali definirati mejo med erotiko in pornografijo, sublimnim in obscenim, med senzualnim in seksualnim, “dobro” in “slabo” upodobitvijo telesa. Njihova predpostavka je bila, da je meja kulturne sprejemljivosti (erotika) meja spolne sprejemljivosti, zato so želeli opredeliti stopnjo seksualnosti, ki je še dovoljena znotraj legitimne kulture.

Po opravljeni krajši teoretski in terenski raziskavi so spoznali, da je naloga, ki so si jo zadali, preobsežna za čas, ki jim je bil na razpolago. Zato so se v nadaljevanju osredotočili zgolj na pornografijo in na dela, ki nastanejo s “simbiozo” med umetnostjo in pornografijo. Umetniška dela torej, ki uporabljajo (sorodne) principe upodabljanja telesa in spolnega akta, kot so značilni za pornografijo. Po določitvi predmeta raziskave so se lotili njegove historične in teoretske analize, katerih izsledke vam predstavljamo v kratkem povzetku:

Distinkcijo med umetnostjo in pornografijo oziroma obscenim je spodbudila zakonodaja; utelešena je že v pravnih definicijah obscenega od 19. stoletja dalje. (1) Kot trdi Lynn Hunt v The Invention of Pornography se je moderno pojmovanje pornografije, kot posebne kategorije jasnih upodobitev spolnih organov in praks, z namenom zbujanja spolne sle, oblikovalo v 19. stoletju. Do tedaj je bila pornografija skoraj vedno dodatek nečemu drugemu; v zgodnji moderni Evropi (od renesanse do francoske revolucije) je bila največkrat uporabljena za kritiziranje religioznih in političnih avtoritet in kot taka tudi pomemben konstitutiven element moderne Evrope. Tudi nadzor nad deli s pornografsko vsebino je bil v glavnem izvajan v imenu religije in politike in ne spodobnosti.

V 19. stoletju, ko je pornografija prenehala biti (tudi) družbena in politična kritika, se je cenzura začela izvajati izključno iz razlogov moralne narave. Zakon se je usmeril na uravnavanje javne morale in ne več zasebnega, individualnega vedenja, kar se je odražalo v poostrenem nadzoru nad javnim razkazovanjem pornografskega gradiva. Kategorija obscenega, ki naj bi motivirala “škodljiva spolna vedenja” in presegala standarde, kaj je še sprejemljivo kazati v javnosti, je postajala vedno ožja (vanjo niso več sodile medicinske, tehnične, šolske, umetniške predstavitve) in vedno bolj identična s pojmom pornografija.(2)

S polarizacijo umetnosti in pornografije je bila slednja definirana v smislu odsotnosti umetniške vrednosti, cenenosti, nelegitimnosti; postala je sinonim za kulturno brezvrednost, če že ne škodljivost.

Z raziskavo, ki proučuje pornografijo in dela sodobne umetnosti, so želeli preveriti veljavnost definicij o tem, kaj konstituira neko delo za umetniško ali pornografsko. Definicija, po kateri umetnost sublimira, transformira spolne spodbude, v nasprotju s pornografijo, ki spolnost predstavlja neposredno, direktno in katere edini namen je vzburjati, se jim je zdela namreč pomankljiva. Kajti razlaga po kateri je umetnost reflektivna, kontemplativna dejavnost, ki v nasprotju s pornografijo izključuje vsakršne spodbude k dejanjem, pozablja, če citiram dr. Carolyn Korsmeyer, “da smo lahko v umetnost vpleteni totalno, ne le z gledanjem, opazovanjem, pač pa s celotnim telesom in njegovimi nepredvidljivimi reakcijami".(3) Zanimalo jih je tudi ali lahko umetnost res vedno in brezpogojno opraviči obsceno oziroma pornografsko vsebino in jo tako naredi za legitimno ter kolikšen delež ima pri tem sugeriranje razumevanja podobe z načinom in mestom predstavitve, v tem primeru galerije.

Posebna pozornost raziskave je bila namenjena umetniškim delom s pornografsko vsebino, katerih izbor so omejili na štiri medije: fotografijo, video, internet ter strip. Za te štiri medije so se odločili, ker zaradi svoje hladnosti (odsotnost živega človeškega vpisa v korist tehnologije), (vsaj navidezne) neposrednosti, cenenosti (ne v smislu trivialnosti), hitre reproduktivnosti in lahke dostopnosti najbolj ustrezajo pornografiji.

Še poseben poudarek so namenili vlogi fotografije v pornografiji, ki je zaradi svojega (navideznega) realizma in neposrednosti bistvena za učinek pornografije. Gre za avtomatizirane podobe, za katere se zdi, da izključujejo vsako človeško (fotografovo) posredovanje in zato konzumentu/tki omogočajo direkten dostop k objektu in takojšnji spolni zadovoljitvi.

Kabinetnemu, študijskemu delu je sledila še terenska raziskava, ki pa ni bila uspešna. Izkazalo se je, da so umetniška dela s pornografsko vsebino v Sloveniji izredno redka, kar jim je onemogočilo nadaljnjo raziskavo. Da bi lahko zagotovili dokončno izvedbo projekta in objektivne rezultate, so bili prisiljeni ustvariti umetne, laboratorijske pogoje za soočenje dveh tako različnih medijev kot sta umetnost in pornografija. K sodelovanju so povabili umetnike, katerih naloga je bila v avtorskih projektih reflektirati in komentirati pornografijo. Goran Bertok, Rajko Bizjak, Vuk ]osi}, Darij Kreuh, Jure Perpar, Marija Mojca Pungerčar, Teeny in Brane Zorman so bili izbrani na podlagi njihovega dosedanjega dela. Pri tem je bilo odločilno njihovo ustvarjanje v štirih medijih, ki so jih že v predhodni fazi raziskave spoznali kot najustreznejše za pornografijo ter ukvarjanje z vprašanji, ki so povezana tudi s področjem pornografije: kič, vloga in pomen sodobnih tehnologij v osebni komunikaciji, klišejsko upodabljanje telesa, vloga ženske v sodobni družbi...

Cilj raziskave se je ob že omenjenih interesih v zvezi z umetnostjo in pornografijo usmeril predvsem na vsebino ter vrsto komunikacije, ki jo bodo umetniki vzpostavili s pornografijo (simpatiziranje, identificiranje, obsojanje, hladno analiziranje, enakopraven dialog, ... ?). Sprememba poudarka raziskave je pogojena z naravo eksperimentalnega, laboratorijskega dela, pri katerem končni izid ni povsem znan. Takšno delo prinaša tudi intenzivno sodelovanje med raziskovalci in umetniki, kar je za mlade raziskovalce še posebej dragoceno.

Kot že rečeno, je raziskava še v teku, komunikacija se še vzpostavlja dela šele nastajajo. Vendar pa mladi raziskovalci že sedaj opažajo, da kljub močnemu trendu po brisanju mej med množično kulturo in vsakdanom (v tem primeru je to pornografija) na eni strani ter sodobno umetnostjo na drugi, to ni pogost pojav pri projektih, ki nastajajo v okviru njihove raziskave. Ali je temu tako, ker je pornografija kot specifična vizualna predstavitev preveč ekstremen, marginalen in tabuiziran pojav, da bi si slovenski umetniki z njim mazali roke ali pa je razlog kje drugje, bodo skušali ugotoviti v nadaljevanju raziskave. Kot kaže, jim definicije, ki povezuje pornografijo z množično kulturo in umetnost z avtentičnostjo in unikatnostjo, ne bo treba ovreči.

Čeprav se zavedajo, da raziskava ne bo dala dokončnih odgovorov o sami pornografiji kot tudi ne o njeni relaciji z umetnostjo, pa se jim zdi pomembno, da z njo začenjajo in odpirajo prostor za nadaljnje raziskave in razprave.

U. J. Opombe: 1. Nead Lynda: Female nude: Art, Obscenity and Sexuality, s. 89., Routledge, London, New York, 1992. 2. Nead Lynda: Female nude: Art, Obscenity and Sexuality, s. 92., Routledge, London, New York, 1992.