Večja aktivnost opazovalca je ustvarjena v delu ‘Studio 016’. Razstavni prostor, delovni atelje številka 016 na Rijksakademie van beeldete kunsten, ima dva dela, manjšega in večjega. Šušteršičeva zniža višino prostora z dvignjenimi tlemi. Tla so dvignjena od vhoda dalje pod naklonom in prav ta ‘votel’prostor, opazimo že pri vhodu v ‘Studio 016’ in v razstavnem prostoru, ker so vnesena tla odmaknjena od stene. Tudi izkušnja hoje napoveduje praznino pod talmi.

Nefizični element-zvok- je predviden v obeh prostorih. V prvem, večjem, gledalec, udeleženec na določenih mestih aktivira zvoke sintetizirane glasbe. Zvok potuje skozi prostor. V drugem, manjšem prostoru, v katerega gledalec lahko vstopi, sta obeseni zvočni slušalki. Odloči se lahko, da ne bo le opazoval aktivnosti v večjem prostoru, temveč tudi posluša posnete zvoke hoje. Zvočno sta sobi interaktivni, ko v prvi sobi gledalec aktivira glasbene zvoke, se posnetki hoje v drugi sobi začasno prekinejo z ‘šumom’ druge narave.

Gledalec je opazovalec ter hkrati performer. Publiki enega in drugaga prostora imasta različen pogled, različno izkušnjo, seveda se v vsakem trenutku lahko izmenjata, a vedno ostajata konfrontirani.

Zvočni posnetki hoje so lahko interpretirani na dva načina. Enega, kjer gledalec posluša hojo, kot dejanje neznanega avtorja in drugega, če prebere press release, kjer izve, da je posneto hojo izvedla Šušteršičeva, med vhodom v akademijo ter njenim ateljejem. Narava tal, materiali (kovina, beton, les, ...) se spreminjajo skozi prostore šole, zato se spreminja zvok posnetega ‘materijala’. Zdi se, da tudi zvok hoje pridobi fizično funkcijo. Zvok hoje lahko asociira na osebo, ki se giblje. Hoja je proces transportacije skozi prostor. ťe umetniki, ki so kot umetniško dejanje razglasili svojo hojo vodijo do razmišljanja, da je hoja na poti k objektifikaciji umetniškega dela, potem Šušteršičeva tudi opozarja na specifičnost gradbenih materialov stavbe v kateri razstavlja. Njena intervencija briše meje fizično omejenega atelja in ga z zvokom ‘mentalno’ širi v prostor celotne akademije. S tem sight-specifičnost dela narašča, če bi ga bilo mogoče ‘meriti’. Hkrati pa s tem posnetkom vnaša v delo spomin. Spomin na dejanje akcije hoje, ki se je morala dogoditi, da je bil lahko zvok posnet. Preteklost akcije posnetka in sedanjost hoje gledalcev sta konfrontirana.

Če Šušteršičeva objektov ne seli v različne razstavne prostore, pa omogoči materialu, da se razvija. Vosek visečega stropa je predelala, prelila v voščene opeke, s katerimi je ponovno ustvarjala samostojne objekte in intervenirala v prostorih. Vosek nosi v sebi spomin časa, s katerim spreminja svojo barvo, ter prosojnost in hkrati nosi v sebi spomnin nekega objekta, v katerem je nekoč obstajal. Sam proces predelovanja voska avtorica zapiše z videom, ki ga občasno tudi razstavi ob objektih.

Šušteršičeva in Wilson raziskujeta problematiko dojemanja prostora kot umetniškega dela. Objekti so v metamorfozi. Tudi, če smo situacijo že osvojili, bomo objekt doživeli vsakič znova.

Umetniško delo in beseda