Resnično obstoječi jezik

Zbiranje besed: brez dvoma strast, če je strast tisto vznemirjenje duha, ki nas vodi onkraj potrebnega, nujnega ali preprosto prikladnega. Tudi strast, če je strast tista navznoter usmerjena resonanca, ki jo od zunaj sproži nekaj, kar nismo mi sami in niti ne bo naše, tisto neuklonljivo razburjenje ob žalovanju nad paradoksno izgubo predmeta, ki ga nikdar ne bi mogli imeti v lasti. Strast do besed je torej lahko celo dvojno paradoksna: sproži jo objekt, ki si ga gotovo ne moremo prisvojiti, ki pa nas nikdar ne bo razočaral in ki je le težko “objekt”, saj imamo dobre razloge za to, da menimo, da smo sestavljeni iz “besed” - skupaj z možnostjo objektnega razmerja nasploh. Nadalje ta strast ne cilja na “besede” same po sebi: vselej si prizadeva za besede “v množini”, porajajo jo njihova razmerja; njen “objekt”, če sploh obstaja, je konstelacija. V sistemu jezika - te paradigme reda - vleče zbiralca besed k nečemu, kar je neurejeno, ne pa tudi nesistemsko, k nepričakovanemu ujemanju, odbijanju in sovpadanju, ki prav zaradi enkratnosti in izjemnosti kaže tako rekoč na sistem pod pravili, na globji red v kontrapunktu s tem, kar je dostopno slovnici v šolah. Etimološki itinerarij, lažna resonanca, popularna etimologija, pozabljena zveza ali čudna fonetična ukana: življenje jezika izhaja iz tega, kar je tako pogosto predstavljeno prav kot nasprotje življenjskosti, iz suhoparnih in samotnih dosežkov kabinetnega zbiralca. Filologija: ljubezen do logosa, prvi in pravi studium humanitatis.
Zbiranje ponavadi vključuje klasificiranje, in klasifikacija ponavadi pomeni vključevanje objektov v besede, ki označujejo razrede. Klasificiranje besed, partes orationis, je ena najstarejših pojavnih oblik ljubezni do besed. Toda ali je besede res mogoče klasificirati? Njihova klasifikacija vključuje razlikovanje med klasificiranimi besedami, členi razredov, in klasifikacijskimi besedami, ki označujejo razrede in predvidoma niso njihovi členi. Ali lahko tudi klasifikacijske besede klasificiramo? To ne poraja kakšnega premetenega vprašanja, recimo kako lahko besede, ki niso členi razreda, tvorijo razred: ker gre za samostalnike, gotovo pripadajo razredu in končno tvorijo enega njegovih podrazredov. Tudi beseda “samostalnik” je samostalnik. Ta samooznačevalna zmožnost jezika lahko spodbudi logike, da uvedejo dodatne razdelke (seveda jezikovno določene); lahko jih navede k temu, da iznajdejo dodatne znake (diakritične, kakršni so vsi drugi elementi jezika), in lahko povzroči določene težave zbirateljevemu purističnemu nagonu: ne ovira pa virulentnega življenja besed. Hiperbolični potencial jezika za samoklasificiranje je tisto, kar konec koncev onemogoča vsak morebitni poskus v smeri povsem dolgočasne popolne urejenosti.
Poznamo še druge, bolj praktične šale, ki jih jezik zna zagosti v človeškem napuhu. Alenka Pirman izpostavlja eno od njih: z ljubeznijo in potrpljenjem zbira tiste nomadske besede, katerih sam obstoj razsrdi purista in poteši navadnega govorca. Ti zablodeli izrazi - Pepelke materinega jezika, ki so dobre za delo, a ne smejo na ples - so skromno, a elokventno služili mnogim generacijam. Kulture ne morejo drugače, kot da živijo v medsebojnih stikih; vedno najdejo pri drugi kaj primernega za izposojo, in besede prehajajo s tem, ko se ljudje srečujejo, se poročajo, tekmujejo, sodelujejo, se kregajo in bojujejo - a vedno, k sreči, drug z drugim tudi govorijo. Poglejte v katerikoli etimološki slovar in se poskušajte odločiti, kaj je “mati” in kdo “mačeha”! Zdi se, nasprotno, da proces deluje v obratni smeri: materin jezik je tisti, ki se vzpostavlja s tem, da nekatere svoje otroke obravnava kot mačeha. če smo pošteni: standard se ne vzpostavlja sam, predpisujejo ga akademije, šolniki, književni mandarini, ortopedski - tj. “ortografski” - paviani vseh vrst. Standardni jezik velja za dialekt z vojsko: je tudi prvi jezik, ki se ga vsakdo mora naučiti. A “dober” jezik je to, česar se nihče nikdar ni naučil dovolj.
Le težko bi Goethejev jezik krivili za hudodelstva, ki so jih nekateri od tistih, ki ga nikdar niso govorili, zagrešili proti onim, ki nikdar niso govorili “lepe” slovenščine. Že zlasti, ker so se govorci “nelepe” nemščine - vsaj od takrat, ko je ta značilnost postala izrazita - znašli v istem čolnu s tistimi, ki so znali le nezloščeno slovenščino. Oboji so se predajali besedam, za katere Goethe nikdar niti pomislil ne bi, da bi jih zapisal. In natančno te besede zbira Alenka Pirman; razstavila jih je prav v hramu resnično obstoječe, če ne že povsem “čiste” slovenščine. Kot kakšni domači okraski delavskih gospodinjstev so bile skrbno izvezene na blagu in razstavljene na študijskih mizah Narodne in univerzitetne knjižnice, lahko pa bi bile napisane po stenah te trdnjave narodne kulture. Brez agresivnosti in brez lažnih pretenzij so poskušale garajočim sužnjem akademskega aparata iz dolgočasnih uric njihovega dela ukrasti bežen trenutek intelektualne bleščice.

Rastko Močnik
(prevod B. C.)