Intervju z Massimom Cacciarijem

Massimo Cacciari: Razširjane (elargir) še vedno poteka - toda iz neustavljivih gospodarskih in trgovskih razlogov. Poglabljanje (approfondir) vključuje premislek (zurück-kehre) Evrope o sami sebi, gegen-schlag, kot je dejal Nietzsche, v zvezi z ideologijo ‘progresivnosti’, ki je že vsaj nekaj preteklih stoletij značilna zanjo. O tem premisleku ni nobenega sledu.

Hans-Ulrich Obrist: V knjigi Gewalt und Harmonie/Geophilosophie Europas govorite o modelu enotnosti in hkrati razlik. Kakšna se vam zdi možna vloga Evrope v svetu? Homi K. Bhaba gleda na prihodnost Evrope v pojmih tretjega prostora. V evropski zgodovini vidi prevladovanje agresivnosti, ki jo povzroča projiciranje v druge. Ali bi nam tretji prostor pomagal preseči ta nasprotja, če imamo kolonialno zgodovino za eno od posledic tega projiciranja?

Massimo Cacciari: Enotnost je lahko le enotnost različnih prvin, in različni se lahko imajo za različne le, če spoznajo svojo ‘globljo’ enotnost. Ee to razmerje pade v pozabo, enotnost ne bo nič drugega kot vsesplošna homologizacija, nasilje in sredstvo za reductio ad unum, ali pa bo zanjo značilna odkrita sovražnost, napadalnost. Ali lahko Evropa o sebi še vedno razmišlja kot o enotnosti, ki povzroča nasprotje, in kot o nasprotju, ki povzroča enotnost? To je vprašanje, na katerega danes ne znamo odgovoriti.

Hans-Ulrich Obrist: Kaj mislite o pomenu, ki ga imajo umetnost in umetniški projekti za izgradnjo evropske hiše? Ali ni Evropska skupnost v nevarnosti, da jo bodo poganjale le čisto ekonomske sile brez vsake kulturne vizije? Grozljivi scenarij večnacionalnih družb, ki kolonizirajo svet in povečujejo prepad med bogatimi in revnimi?

Massimo Cacciari: Ne poznam prav nobenega vprašanja v zvezi z evropskim duhom, ki ne bi bilo izraženo tudi v umetniških manifestacijah.

Hans-Ulrich Obrist: Evropska družba je na tem, da se spremeni v informacijsko družbo. Komuniciranje in nove oblike povezovanja, kot je Internet, vodijo k vse večji globalizaciji. Hkrati opažamo močne decentralizacijske sile. Paul Virilio mi je v nedavnem pogovoru rekel, da se mu zdi mesto zadnje ozemlje (la derniére territoire). On govori o teleportih, letališčih. Kakšen se vam zdi pomen mest kot dinamičnih centrov menjave za prihodnost?

Massimo Cacciari: Zdajšnji proces globalizacije nujno povzroča ‘zemeljske’ občutke nostalgije. Ti občutki bodo sami po sebi dokaj neškodljivi. Problem ni v odzivu na globalizacijo, temveč v življenju v tem procesu ne glede na medsebojne razlike, v vnašanju naših posebnosti in značilnosti - in lastnih bogov - vanj.

Hans-Ulrich Obrist: V vaši novi knjigi ima leto 1989 zelo pomembno mesto. Padec berlinskega zidu je porodil veliko bolj pretočno Evropo. Gre za novo svobodo gibanja; ameriški avtorji, kot je Bruce Sterling, so očarani nad to odprtostjo mlade Evrope, nad vsemi temi otroci, ki nenehno migrirajo in potujejo čez meje. Praga privlači desetine tisočev mladih Američanov. Druga plat zgodbe je, da imamo od leta 1989 vse več neprostovoljnih migrantov in popotnikov, ekonomskih beguncev. Kako gledate na pojem migracij v Evropi leta 1996?

Massimo Cacciari: Ja. Menim, da je danes mesto v resnici ‘ozemlje’, ki lahko ‘zagotovi korenine’ in je lahko tudi v razmerju z drugim, ki lahko gosti in hkrati gostuje. Evropska zgodovina je večinoma zgodovina mest, velikih mest ‘v gibanju’, ki so bila vedno mobilna, vedno v nevarnosti, a vedno zmožna poskrbeti sama zase.

Hans-Ulrich Obrist: V vaši novi knjigi Time without Chronos (Eas brez Kronosa) predstavljate sedanjost kot kompleks nereduktibilnih entitet. Gre za močno stališče, da Evropa ne bi pozabila svoje sedanjosti. V zdajšnji evropski situaciji se velik pomen pripisuje prihodnosti (leto 2000 je še zmerom futuristično vprašanje) in preteklosti (po vsej Evropi so opazne tendence po osredotočanju na kulturno tradicijo in preteklost, npr. zmerom manj podpore se namenja sodobni ustvarjalnosti in glavnina kulturnih proračunov se porabi za zaščito tradicij). Kako gledate na ta problem?

Massimo Cacciari: Svoboda prehajanja mej je bila vedno del evropskega duha. Ali lahko danes govorimo o svobodi? Za obsežne tokove migrantov gotovo ne. Dvomim, da lahko v zvezi s turističnimi tokovi, ki jih pritegnejo slikovite podobe organizatorjev turističnih potovanj, sploh govorimo o svobodi. Včasih so meje prečkali tudi hospiti, zdaj pa se zdi, da jih le še sovražniki ali esuli (ek-solum: izkoreninjeni ljudje, ljudje brez zemlje).

(prevod B. C.)

Hans-Ulrich Obrist