Iz "Urbs Repressiva" v "Urbs Paranoica"Zakonitosti, ki so določale življenje sovjetske družbe in kulture, so mesto, urbano sfero, ločevale od umetnosti - estetske sfere. Mesto s svojo produkcijsko učinkovitostjo, ideološko kontrolo in ustaljenimi komunikacijskimi tokovi je veljalo za prostor, v katerem se je inkarnirala moč, medtem ko je umetnost utelešala zelo intimno izkušnjo. Mesto je bilo bolj struktura, pomen socialnosti (družbenosti?) kakor njeno prizorišče in je predstavljalo območje stalnega strahu (Ilya Kabakov je motiv urbanega strahu uporabil v svojih instalacijah in tekstih). Socialni prostor je bil represiven: slike, razstavljene na ulici, so lahko sprovocirale "buldožerje" (to se je zgodilo v moskovskem predmestju leta 1974, ko so slike na alternativni razstavi uničili buldožerji). Socialnost ni mogla postati prostor umetnosti, bila je območje umika, kakor velikansko zavetišče za gobavce. Umetnost je našla prostor samo v sferi zasebnosti, ta cona pa je bila vgrajena v urbani prostor (najbolj nazoren primer je "apt-art", ko so razstave prirejali v zasebnih stanovanjih) ali v naravo, zunaj meja mesta (sem sodi program Skupine "Kolektivne akcije", katere performansi so se dogajali samo v naravi).V tistih časih je urbano okolje delovalo po logiki ideološkega projekta. Ta je bil (vsaj moral bi biti) v nenehnem linearnem razvoju, njegova dinamika je ves čas težila k perfekciji - komunikacijski, funkcionalni in vizualni. Prav zato je bil glavni cilj umetnosti ustvariti drugačen, nelinearen model bivanja: tradicija moskovskega konceptualizma je ustvarila poetike nekomunikacijskega, nefunkcionalnega in nespektakularnega. Umetnost je potrebovala neko drugo, brezprostorsko razsežnost (v sloviti Kabakovovi instalaciji je človek poletel v prostor s pomočjo doma narejenega katapulta, na mizi pa je ostal model mesta, objekt groze in sovraštva). Groza temelji tudi na odkritju, da je urbani socialnosti nemogoče ubežati. Podrejanje družbenim normam, ideološka zaznamovanost, zavest o tem, da vsi prispevamo k urbanizmu, so prerasli v moralno razodetje in očiščenje. Rezultat ideološkega eksorcizma Erica Bulatova je bil, da so podobe agitpropa zamrznile v brezčasnost in se razpustile v razsvetljeno, brezprostorsko sfero. Toda obenem je ta eskapadna umetnost reproducirala urbano strukturo: instalacije Ilye Kabakova ali performanse Andreja Monastirskega včasih zaznamuje enaka okorelost kakor moskovski metro ali prvomajske parade. Prostor na slikah Erica Bulatova je zgrajen z isto brezhibno logiko kot Stalinov načrt rekonstrukcije Moskve. Toda če je bila za urbano okolje značilna utrudljiva monotonost, je bila sfera estetskega zelo dinamična in vznemirljiva. V kontekstu bednega zatočišča za gobave so se resnični dogodki odvijali le v tej sferi. Umetnost je bila dosti zanimivejša od življenja. Dandanes moč ne strukturira urbane sfere in urbana sfera ne strukturira moči. Dandanašnji sploh nimamo moči. Družbeno življenje ni podrejeno logiki projekta, ni usmerjeno v linearni razvoj, pač pa je postavljeno v neminljivo sedanjost. Posledica tega je, da sta ideja eskapizma in alternativni projekt izgubila smisel: v tlečih razvalinah ni več kotička, kamor bi se dalo skriti. Zato se danes najpomembnejše stvari ne dogajajo v muzejih ali v razstaviščih, ki so se izrodila in odmirajo, pa tudi ne v galerijah, ki pravzaprav sploh ne obstajajo. Nova umetnost je šla na ulice in na ceste, ne obrača se k občinstvu, ki je padlo skupaj z urbano infrastrukturo, temveč k množici (skupine "Tisti", "Nezezludic", "Brez naslova"). Celo meje estetskega in družbenega so izginile: puč je za ljudi predstava in bohemi sedijo v parlamentu. Vse to je posledica zloma moči: pogled na to katastrofo je vrnil socialnosti razsežnost dogodka in povzdignil realnost v Veliki Dogodek. Vsa socialnost, obstajajoča zgolj v fragmentih, je omajana pred Velikom Dogodkom: vsak fragment predstavlja majhno katastrofo. Merila, ki določajo dogodek, so se otresla esteske dimenzije: bistvo bivanja se predstavi v ekscesih. Realnost, ki ji manjka monotonosti, pretresa paranoični ritem. Umetnost, zlita s socialnostjo, se ob Veliki Katastrofi razcepi: če je njen prostor v razvalinah urbane sfere, postane njena najustreznejša oblika škandal. (Pri nas je sezono škandalov v umetnosti otvoril Oleg Kulik, ki je aprila 1992 v galeriji Ridžina zaklal prašiča.) V tej akciji ni nič izumetničenega, to je edina možnost, da doumemo bistvo nore biti. Strategija preseganja socialnosti ali notranjega očiščevanja zdaj ni aktualna: zdaj s socialnostjo ne moremo hoditi z roko v roki, lahko jo le pohodimo. Le če sproduciramo nekaj, kar je dragocenejše od Velikega Dogodka, lahko prerastemo željo, da bi producirali dogodke. Zato tudi ni aktualna ideja o redukciji vizualne percepcije: katastrofe so zmerom na vidiku. To so vedeli že v času Nerona (kaj bi lahko bilo bolj slikovito kot živi leopardi Anatolija Osmolovskega v galeriji Ridžina?). Tudi zavračanje funkcionalnosti zdaj ni v modi. V času infrastrukturne dezintegracije je postala bistveni kriterij funkcionalnosti osebna agresivnost in učinkovitost demonstracije te agresivnosti. V tem poskuša umetnost ujeti privatizatorje, umetniki privatizirajo realnost s prav takim entuziazmom, kakor "novi Rusi" privatizirajo nepremičnine ("realnost" je glavna tema vodilnih moskovskih umetnikov, od Dmitrija Gutova do Anatolija Osmolovskega). Možnost komuniciranja je še en dosežek postkatastrofine epohe: dogodek ne more eksistirati, če ne nagovarja širokih ljudskih množic. Alexander Brener si je zadal nalogo, dati glas množici; njegovi iracionalni in brutalni performansi poskušajo prilagoditi in uporabiti jezik uličnega mnogoglasja. Oleg Kulik pa si hoče s svojim novim performansom nabrati ljudskih glasov in po moskovskih ulicah organizira lastno volilno kampanjo. Očitno ni nič bolj spektakularnega od parlamenta v plamenih ali bolj funkcionalnega od delnic MMM, ki so okradle pol države, druga polovica pa je z njimi obogatela. Prav tako je nemogoče biti bolj komunikativen od govorov Žirinovskega. Tako nima umetnost nikakršnih možnosti, da bi prekosila realnost. Resnični dogodki se dogajajo v realnosti. In dandanes je realnost dosti zanimivejša od umetnosti. (prevod: A.Ž.) Victor Misiano |